Sploh se še nisem dobro uspel privaditi na domače okolje, že se je ponudila edinstvena priložnost za nov avanturistični podvig. Tokratnja pot me bo vodila daljni vzhod, natančneje na Kitajsko. Dolgoletna znanka in vrstnica iz mladostniških šahovskih krogov – Suzana me je povabila na dvotedensko raziskovanje skrivnostnih kotičkov dežele tisočerih barv. In seveda ker mi srce ne dopušča (niti zdrava pamet), da bi se simpatičnim puncam in njihovim ponudbam sploh lahko upiral sem na ponudbo takoj z veseljem odgovoril pritrdilno.
V tem prispevku opisujem svojo začrtano pot, potrebne predpriprave in nekatera visoka pričakovanja, ki upam da se bodo v čim večji meri uresničila. Kitajci imajo zanimivo logiko in povsem obraten vrstni red potrebnih postopkov za pridobitev dovoljenja za vstop v državo, kot sem jih bil običajno vajen. Viza za Kitajsko pride na spored šele povsem na koncu. To pomeni, da je potrebno tako letalsko karto kot večino nočitev rezervirati/kupiti vnaprej. Kar nekoliko tvegano, glede na moje potovalne izkušnje, ko sem se bil navajen prilagajati in odločati spotoma. Vendar sem kar presenečen sam nad sabo, da je imeti vnaprej načrtovano pot lahko celo prijetno. Prisotnih je veliko manj skrbi kot ponavadi. Drugih težav s pridobivanjem vize ni bilo, saj tudi Kitajci zavedajo pomena masovnega turizma.
Pot bom začez zagrebškega letališča, ter jo z vmesnim postankom v Dohi (Katar) nadaljeval v Šanghaju. Tam bo Suzana ravno pri koncu s svojo poletno šolo poslovne kitajščine.
Po informacijah sodeč si bodo udeleženci te šole že pred mojim prihodom Šanghaj ogledali do zadnjega kotička, ki je še vreden ogleda, tako da bom prve dneve izkoristil za solo “šus” akcijo ekspresnega ogleda tega skoraj 25 milijonskega velemesta. Na razpolago bom imel natanko prvo popoldne, celoten drugi dan in večino tretjega dneva, časovna omejitev, ki v kombinaciji z jetlag-om in eksotično prehrano ne obeta vrhunskih rezultatov. Prav tako nisem največji ljubitelj ogromnih mest, saj mi cocktail svežega mestnega zraka, nepreglednih trum komunistično zaplankanih poševnookih rumenčkarjev, ter prevelika odvisnost od javnega mestnega prevoza (kjer bodo mimogrede vse označbe obeležene z grabljicami), že vnaprej vzbudi ljubeznivo zmagovalne občutke. Toda Šanghaj je vsekakor mesto vredno ogleda. Če ne drugega, se take priložnosti ne pojavijo vsak dan in smiselno je izkoristiti že prvo. Nadejam si kulturnega šoka, kar bi bilo verjetno celo pozitivno za odrešitev iz okov vsakdanjih rutiniranih ritualov. Včasih je dobro svet postaviti na glavo, v tem primeru skoraj dobesedno, tako lokacijsko, kot družbeno kulturno.
Še preden bo Suzana zaključila s šolo bom že odpotoval v kraj z imenom Guilin. Opozorilo za vse bralce – kot preventivni ukrep proti zavozlanju jezika svetujem, da nadaljnjih imen kitajskih mest ne izgovarjate naglas. Guilin je štartna točka za vse oglede, ki potekajo po spektakularni reki Li do kraja Yangshuo. Ob bregovih reke se razprostira mogočne kraško gorovje, ki ni podobno ničemur na svetu. Od tega izleta si poleg obiska kitajskega zidu tudi največ obetam. Slaba stran te solo akcije je seveda prepuščenost samemu sebi v neznani deželi z neznanim jezikom in neznano pisavo. Vendar rek pravi, da se živi samo enkrat in ne dvomim bo ogled vreden vsakršnega potencialnega zapleta. Hkrati je Guilin dobra začetna točka za ogled najslikovitejših svetovnih riževih teras v krajih Ping’an in Longsheng. Termin obiska bo kot naročen saj naj bi poletno deževje do 1000m visokim terasam nudil še dodaten lesk. Drugi dan zvečer me čaka posebna izkušnja in sicer 12 urno potovanje z vlakom spalnikom.
Po dveh dneh se naša pot s Suzano in še nekaterimi diplomanti poletne šole zopet združi v kraju Zhangjiajie. Kraj slovi po UNESCO-zaščitenem narodnem gozdnem parku znotraj širokega slikovitega območja Wulingyuan. Ni pa še definiramo kaj bomo počeli celoten drugi dan, razen če je morda park tako obsežen, da ga v enem dnevu ne bomo mogli predelati v zadovoljivi celoti.
Naslednja točka na našem itinerariju je Xi’an. Mesto je najbolj znano po arheološkem odkritju stoletja, ko so odkopali več stoletij zakopano vojsko Terra Cotta. K sreči smo se za premagovanje med obema krajema odločili za prevoz z letalom. Izkazalo se je namreč, da bi bilo sicer potrebnih kar 20 ur potovanja z vlakom, kar bi sam po eni že tako naporni etapi težko zdržal.
Še zadnja postojanka na naši poti pa bo Peking s svojim slovitim kitajskim zidom v neposredni bližini mesta. Zopet si obetam podobno osvežilen cocktail iz 3. odstavka, s to prednostjo da so tu dimenzije vendarle nekoliko manjše. Po drugi strani je “mestece” manj zahodno usmerjeno in še bolj komunistično lokalpatriotsko zavedno. Zelo se veselim obiska prepovedanega mesta, raznoraznih pagod, ljudskega trga, ki je največji umeten odprt prostor na svetu, ter drugih kulturno obarvanih znamenitosti znotraj mesta. Najbolj najbolj pa se po dveh tednih polnjenja s “hitro hrano” v obliki škorpionov, pajkov, kač in drugih golazni veselim čisto prave, edinstvene pekinške race.
Moja pot se bo po nekaj dnevih v Pekingu sklenila z letom prek Dohe nazaj v Zagreb na 13.8. Vmes bom poizkusil čimbolj pridno polniti blog s prispevki, vendar zaradi kitajskih cenzurističnih nagnenj in omejevanja svobode interneta, težko vnaprej zagotovim redno javljanje.
Recent Comments