Težko je včasih pričeti s pisanjem o spominih na določeno potovanje. Naj si bo to zaradi pretirano dobrih, neizmerno slabih ali povedano nekoliko oksimoronsko: izrazito nevtralnih občutkov. Slednje se mi dogaja z Norveško, kjer se mi besede nikakor nočejo izliti na papir. Čeprav sem velik ljubitelj narave, dolgih pohodov med grudastimi vršaci, starodavnih kultur in urejenih življenjskih standardov, me to specifično potovanje, pod črto, ni impresioniralo. Ne da bi s samo destinacijo bilo kaj narobe, daleč od tega. Slikoviti norveški fjordi, prekrasna srednjeveška obmorska mesteca, naravne danosti, ki jim drugod v Evropi ni para, bogata vikinška kulturna zapuščina in še in še, so poudarki, ki bi tudi najzahtevnejšim popotnikom morali zadostovati. Lahko bi okrivil zgrešen način potovanja, hladno skandinavsko podnebje ali nedostopnost avtohtonih prebivalcev, pa se mi vendarle zdi, da omenjena nevtralnost izvira iz nečesa bolj neoprijemljivega.

The cons

Norveški papež

Naj se najprej podrobneje dotaknem posameznih že omenjenih poudarkov. Pa začnimo s slabimi, da bom na koncu pustil dober vtis. Neugodno hladna, skoraj subpolarna klima s sicer dolgimi poletnimi dnevi, hkrati pa tudi morbidnimi zimskimi nočmi ima očitno podoben učinek tudi na domačine. Hitro sem se navadil, da več kot vljudnostnega pozdrava od posameznikov, ki so se na tak ali drugačen način primorani ukvarjati s tujci, ne bom deležen. V prostem času mi je tako preostalo le druženje s posamezniki, ki so imeli sorodne ambicije. Težko bi za Norvežana rekel, da je nesramen. Tudi nedružabnost ni karakteristika, ki bi se jih dotaknila na primeren način. Številne skupine socializirajočih se domačinov pričajo o nasprotnem. Le do tujcev so nekoliko zaprti in na prvi pogled nezainteresirani. Tako so mi ostali, kot že omenjeno, turisti mojih let, ki so prišli na ogled nekaterih največjih svetovnih znamenitosti in ob večerih pred spanjem radi spijejo čez dan prisluženo pivo. Na žalost najsevernejšo skandinavsko deželo obiščejo le redki. Za tako imenovane Backpackerje je država nehvaležna, ker je enostavno predraga. Spanje po skupnih ležiščih za 30€, pivo za 10€, najosnovnejši obrok v restavraciji minimalno 20€ je dovoljšen razlog za odvrnitev številnih preprostejših popotnikov.

Sem že omenil hladno podnebje? Nekoliko hudomušno bom pripomnil, da je še tistim 15°C, ki jih opevajo pri vremenskih napovedih na začetku poletja, potrebno odšteti kakih 5 ali 10 stopinj, da dobimo realno vrednost. Verjetno poceni trik, s katerimi želijo naivne turiste prepričati, da pri njih vendarle ni tako mrzlo. Pa je. Zelo. In še vetrovno. Dolga obdobja sončne svetlobe, ki trajajo lahko tudi več kot 20 ur na dan, ne pripomorejo k pretirani otoplitvi ozračja. Hladnim temperaturam navkljub, pa sem vseeno bil hvaležen nepričakovanemu, sušnemu obdobju. Po ljudskem izročilu se pri njih, zaradi daljših obdobij deževnih front, za lepo vreme bojda smatra že rahlo rosenje. K sreči je bilo konstantno in občasno sunkovito gibanje zračnih mas še najbolj neprijetna vremenska izkušnja, ki sem jo uspel doživeti.

Norveško pivo

Za marsikoga pereč problem je tudi finančni vložek potreben za potovanje. Ena najdražjih, če ne kar najdražja destinacija za turistično udejstvovanje se hitro odrazi na zadnjem desnem hlačnem žepu. Bivanje je drago, hrana tudi, še najbolj od vseh pa izstopa cenik alkoholnih pijač. Pravzaprav ni stroška, kjer te ne bi vsaj malce stisnilo pri srcu ob pogledu na znesek, razen morda z izjemo transporta, pa še to zelo različno in predvsem odvisno od sreče.  Za neko osnovno preživetje, ki zajema nočitev, 2-3 obroke, ter transferje med različnimi lokacijami, je 100€ na dan povsem realna ocena. Odstopanja na dol so sicer možna, medtem ko navzgor praktično ni omejitev. Verjetno še najboljša stvar pri vsem tem je zgolj dejstvo, da kdor se odloči za potovanje na takšno destinacijo se o tem že prej pozanima, si ne meče peska v oči ter sprejme stroške takšne kot so in se s tem brezskrbno prepusti užitkom, ki jih država lahko ponudi. In če za konec vse skupaj še enkrat povzamem z enim preprostim stavkom. Norveška definitivno ni kraj, kjer bi v družbi domačinov pričakal sončni zahod s pivom v roki.

The pros

Naj razveselim vsakogar, ki ga do sedaj še nisem odvrnil od nadaljnjega branja. Plusi bodo marsikomu vendarle pomagali pozabiti vse, v zgornjih odstavkih naštete, elemente potencialne odvrnitve.

Stavanger – staro mestno jedro

Čeprav sem letel v Oslo, sem se že kmalu po pristanku odpravil na skrajni jugozahod države. Podaljšan vikend sem namreč preživel v obmorskem mestecu Stavanger. V naslednjih dneh sem nameraval obiskati dva izmed največjih naravnih draguljev najbolj severne skandinavske države, povezana z intenzivno tektonsko in ledeniško dejavnostjo. Kaj kmalu pa sem ugotovil, da ima tudi mesto samo veliko lepih turističnih znamenitosti vrednih kratkočasenja. Takšno je na primer hribovito staro mestno jedro, prepleteno z ozkimi tlakovanimi uličicami, obdano s prikupnimi srednjeveškimi hišicami odetimi v povsem belo barvo. Barvno monotonost več kot zadovoljivo razbijajo različni cvetlični dodatki in okraski, ki v kombinaciji s pogledom na mirno Severno morje ob lepem in nevetrovnem sončnem vremenu pričarajo že kar pravljičen počitniški občutek. Dodatno lahkotnost dodajo še zdolgočasene jadrnice v daljavi na eni strani, ter bujno zeleni, urejeni parki s številnimi jezeri na drugi strani.

Ribja tržnica v Bergnu

Večino takšnih pozitivnih utrinkov sem srečeval skozi moje celotno popotovanje. Ko sem zaključil svoj severnjaški krog sem v retrospektivi hitro ugotovil, da z izjemo redkih odstopaj, večina norveških mestec izraža skoraj identično sliko. Tako so bila pobeljena starodavna mestna središča, urejeni parki z velikimi količinami stoječih voda, ribiški pristani z omamljajočimi vonjavami svežih morskih dobrot, ter čudovite panorame z globokimi zalivi pomešanih zaobljenih vršacev kar redna stalnica mojega dopusta. Že naštete značilnosti so pravzaprav zadosten razlog za obisk zibelke vikinške kulture, v naslednjih razdelkih pa se bom osredotočil še na nekaj unikatnih biserov, ki Norveško dokončno utrdijo kot prvovrstno popotniško destinacijo.

Naravne danosti

Preikestolen

Dva, verjetno najbolj markantna in v družbenih omrežjih največkrat objavljena, naravna spomenika sta zaznamovala že moj prvi vikend obiska. Preikestolen je 604 m visoka naravna platforma, ki se dviga nad ledeniškim Lyse fjordom. Skoraj ravna, približno 600 kvadratnih metrov velika kamnita polica služi tudi kot precej nenavadna razgledna točka na nasproti ležečo gorsko gmoto. Njena izrazita izpostavljenost omogoča razgledni kot, ki krepko presega običajnih 180°, in ki z dodano nadmorsko privzdignjenostjo odpira horizonte daleč prek planote Kjerag. In prav taista planota gosti še drugo omenjeno znamenitost. Kjeraški balvan je približno 5 m³ velik ledeniški depozit zagozden v gorsko razpoko. Je zelo priljubljena turistična točka, dostopna brez plezalne opreme, čeprav se nahaja nad 984m globokim breznom.

Geirangerfjord iz Flydalsjuvet

Ko smo že pri naravnih znamenitostih naj se – tako kot moj dah – ustavim še pri najznamenitejšemu, pod UNESCO zaščitenemu, ledeniškemu fjordu Geiranger. 15 kilometrska veja večjega Sunnylvsfjorda, ki je prav tako del še večjega Storfjorda, velja za eno najbolj obiskanih turističnih destinacij na Norveškem. Obdan s številnimi impresivnimi slapovi, hitro deročih po obeh strmih stenah naravne ledeniške mojstrovine, so ena njegovih največjih posebnosti številne zapuščene kmetije na visokih, težko dostopnih gorskih platojih, do katerih so včasih vodile tudi več sto metrov visoke lestve. Danes, poleg neopisljivih naravnih lepot, za dodaten čar ob umirjeni vožnji s trajektom, poskrbijo še številne ljudske bajke o nekoč živečih tamkajšnjih prebivalcih in njihovih prigodah. Sama vasica Geiranger na koncu fjorda, ob izlivu istoimenske reke služi kot izvrstno izhodišče za številne dnevne in večdnevne izlete na okoliške fjele, kakršen je bil tudi moj sprehod do razgledne točke Flydalsjuvet. Večinoma imajo vsi izleti en sam, skupen cilj – dihjemajoč pogled na eno izmed najbolj slikovitih naravnih pokrajin na svetu!

Kulturna dediščina

Fantoft Stavkirke

Čeprav skandinavske države običajno povezujemo s številnimi čudovitimi naravnimi slikovitostmi, pa na področju družbene zapuščine prav nič ne izostajajo. Če so vikinška arheološka najdišča, mogočne protestantske katedrale in miniaturni ribiški mestni mehurčki še nekako pričakovani poudarki, so me potemtakem najbolj presenetili moderni arhitekturni presežki, ki jih najbolje simbolizira operna hiša v Oslu, male lesene cerkvice oziroma tako imenovane stavkirke, katere primerek z imenom Fantoft sem si ogledal v bližini Bergna in pa vsaj zame presenetljivo bogato število klasičnih monarhističnih srednjeveških preostankov.

Oselska opera

Oselsko opero sem prehodil po dolgem in počez, čeprav stopinj znotraj zgradbe same nisem odtisnil. Avantgardna stvaritev omogoča vzpon na streho stavbe kar po njenem pročelju. Pozicionirana na skrajnem robu kopnega z njenega vrha nudi prekrasne razglede tako na preostale mestne četrti, kot na znamenito Holmenkollensko skakalnico in nenazadnje seveda tudi na nezmotljive zametke Severnega morja. Velikost prinese tudi številčnost. Največje mesto ima tako za posledico tudi največje število fascinantnih človeških stvaritev. V dokaz ponujam številne takšne in drugačne vikinške muzeje, vsak zgodba zase, tako od zunaj kot od znotraj. Dotaknem naj se še muzeja Fram, ki govori o prvi človeški ekspediciji na severni in južni pol, preden temo pripeljem do drugih, manjših koncentracij urbanizacije, ki so me osebno bolj navdahnila. Izvzemši muzeje so se mi zdela precej očarljivejša, predvsem zaradi svoje kompaktnosti in posledične koncentracije nenavadnega. Največji poudarki? Poleg že naštetih, še katedrala v Trondheimu, (ribja) odprta kuhna v Bergnu, Ålesund (kar v celoti), … Z enim stavkom – brezciljni sprehodi do nedefinirane točke na zemljevidu in nazaj po alternativni trasi. Razkrijejo namreč marsikatero informacijo, zanimivost, posebnost…

Farvel Norge… til neste gang

Ålesund

Kot je razvidno že iz prejšnjih odstavkov sem tekom štirinajstih dni obiskal Stavanger, Oslo, Bergen, Geirangerfjord, Ålesund in Trondeheim. Prostora na papirju pa še ni našla izkušnja na katero imam morda še najbolj navdušene spomine. Posledično si zasluži poseben poudarek povsem na koncu. Železniška povezava med Oslom in Bergnom je opevana že v slehernem turističnem vodiču, kapljico črnila pa ji bom namenil tudi sam. Kar sedem (7) urna vožnja se morda na prvi pogled ne sliši prav nič idilična, vendar je vsekakor prava paša za oči. Od prostranih gozdov, neskončnih pašnikov, ledeniških dolin in jezer, prek slikovitih pobeljenih hribov in osamljenih ruralnih vasic do številnih bisernih potokov in barvitih travnikov, predstavlja neskončna železna cesta vse največje norveške lepote zbrane v enem zamahu. Posamezni vrhunci sicer po spektakularnosti resda ne prekašajo že omenjenih v prejšnjih razdelkih, vendar konvergirani v celoto predstavlja pot od Osla do Bergna največji presežek celotnega potovanja.

Zgrešen način potovanja? Verjetno. Čeprav nisem imel veliko izbire. Skandinavija je predaleč, da bi se do tja pripeljal z lastnim prevozom. Tudi rent-a-car bi bil finančno prevelik zalogaj. Primoran sem se bil premikati od večjega naselja do naslednjega večjega naselja z javnim prevozom in vmes upati na kak utrinek, ki sem jih v retrospektivi povsem maksimiziral. Obisk Norveške se najbolj splača v manjši skupini z lastnim prevozom, priporočljivo z avtodomom, ki omogoča večdnevno nastanitev nekje v osrčju Niča. Aktivni turizem, bi še najbolje opisal najbolj primeren način dopusta. Najem kajaka, naslednji dan kolesa, tretji dan pa še lahkoten pohod na poljubno bližnje brdo… Selitev na novo lokacijo in ponovi vajo. Vmes hiter skok v Bergen, morda še Oslo in potovanje je popolno. Sam nisem imel take sreče, upam pa da si jo bo po mojih besedah lažje našel kdo drug!

In nevtralnost z začetka prispevka? Po več kot enem letu je še vedno neoprijemljiva in bo verjetno ostala švicarska vse do konca mojih dni… Pa nič hudega. Zaradi vsega kar je slabše bolj cenimo tisto kar je boljše!

Več slik je dostopnih TUKAJ