Raj.

V trenutku, ko sem se usedel na letalo v Aucklandu se mi je na obraz prikradel širok nasmešek. Pred mano je bilo potovanje na destinacijo o kateri po tiho sanjarim že odkar sem pri svojih rosnih 4 letih v eni izmed otroških risank slišal omembo Fidžija, takoj zatem pa so se na televizijskem zaslonu prikazale rajske tropske plaže, viseče mreže razprostrte med kokosovimi palmami, bogato podmorsko rastlinsko in živalsko življenje živo kričečih barv, morje v kombinaciji različnih odtenkov modre barve, ter žgoče rumeno sonce na nebu brez oblačka. Nisem si mislil, da se mi bodo sanje sploh kdaj uresničile, še zlasti po tem, ko sem to majhno državico po dolgotrajnem mučenju vendarle uspel locirati na svojem malem otroškem globusu in razočarano odkril, da se nahaja na drugi strani sveta, daleč stran od konkretnejše zemeljske mase, nedostopno sredi oceana.

Let je bil presenetljivo kratek, tako da sem v paradižu pristal, še preden sem sploh dobro zajel sapo in se uspel pripraviti na potencialno razočaranje ali popolno uresničitev otroških sanj. Povsem prvi vtis je bil skrajno nenavaden, saj me je prevzel komajda vzdržen vročinski val tropskega podnebja z visoko stopnjo vlažnosti v zraku. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem se dokončno zbral in se sploh prvič konkretneje ozrl okrog sebe. Občutki so bili mešani in skeptični. Otok je bil sicer prijetno porasel z ekvatorialnim rastlinjem, toda na prvi pogled ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih biserno belih peščenih plažah in idilično postavljenih visečih mrežah. Ob preletu glavnega otoka sem tudi prvič uvidel, da je otok kar precej večji kot sem si sprva predstavljal, prav tako je deloval precej razgibano in bi bil v tem podnebju v izziv marsikateremu hribolazcu. Seveda sem zdrave pameti in na Fidži nisem prišel osvajat transverzale, tako da sem se po hitrem ogledu brž švignil v aklimatizirano notranjost letališkega terminala.

Dobrodošlica na letališču

Takoj po prečkanju vhodnih vrat nas je počitnikarje pričakalo prvo prijetno presenečenje. Na koncu hodnika so z rožnatimi ogrlicami okrog vratu in tamburicami v rokah sproščeni domači glasbeniki skrbeli za pristno počitniško vzdušje, ki bi tudi najbolj zagrizenemu veleposlovnežu za trenutek pomagali izklopiti vsakodnevne preglavice in se skupaj v Bula ritmih zazibali v atmosfero dopustniške mentalitete, kjer čas ni nikogaršnji gospodar, ter vsi neprioritetni opravki lahko počakajo do naslednjega dne. Hitro sem se odpravil do carinske kontrole, kjer mi je prijazno nasmejana javna uslužbenka s prisrčnim nasmehom po hitrem postopku zaželela “Bula!” v znak čim lepšega preživljanja prostega časa v njihovi odročni pacifiški deželici.

Bula! je najbolj pogosto uporabljen izraz fidžijskega jezika. Pomeni vse od dober dan, nasvidenje, dobrodošli, srečno, dober tek, lahko noč in na zdravje. Uporablja se ga predvsem pri slednjem. Izraz, ki ga zaradi dobre volje povezane z njim hitro osvojiš in ga tudi sam s pridom začneš redno uporabljati.

Od tega tropskega otoka nisem vedel praktično ničesar. Za začetek sem nekaj novozelandskih dolarjev pretvoril v fidžijske, ter vstopil v eno izmed mnogih turističnih agencij, ki imajo svoje pisarne priročno postavljene med prostorom za prevzem prtljage in izhodom iz letališča. Prijazni gospodični sem ogovoril s preprostim stavkom. Želim si tropskih peščenih plaž, kristalno čistega morja, poležavanja v visečih mrežah, ter dobre zabave. Mi lahko pomagate? Najprej sta se skrivnostno spogledale, nato pa suvereno v en glas odgovorile. Bula! Seveda vam lahko pomagamo, saj ste vendarle na Fidžiju! In že sta začeli brskati po katalogu pestre počitniške ponudbe in mi začele ponujati samo eno izmed množice variant, ki bi ustrezale vsem mojim naštetim željam in še več. Tako smo po nekaj minutnem usklajevanju prišli do dogovora, ki mi bo enotedensko doživetje pomagal čimbolj približati sliki, ki si mi je pred toliko in toliko leti vtisnila v spomin. Gostove želje so vedno najbolj pomembne in občutek imaš, da celotna država dela samo zate. V celotnem tednu sta me čakali dve destinaciji. Otok Mana in otok Beachcomber. Prvi namenjen poležavanju, drugi pa zabavi. Odpravil sem se proti pristanišču v kraju Denarau, nedaleč od letališča, ter na poti opazoval nekatere malo manj idilične podobe tihomorske turistične destinacije. Izven počitniškega območja je to država, podobna vsem ostalim preostalim v dem predelu sveta in primerljiva z vsemi ostalimi, ki imajo BDP na tej stopnji (Mongolija, Indonezija, Kongo,…). Opaziti je bilo tako tudi nekatera barakarska naselja, živino, k se prosto sprehaja po cesti, ter tudi kar precej umazanije in na splošno bedo revnih ljudi, ki ob mizernih plačah živijo za to, da državni aparat za vse turiste funkcionira kar se da učinkovito. Za trenutek sem se celo zamislil nad vsem skupaj, vendar vseeno hitro sklenil, da sem prišel na počitnice in ne misijo rdečega križa, se vkrcal na katamaran in odplul svojim prvim nepozabnim trenutkom naproti.

Ko sem enkrat izplul iz pristanišča glavnega otoka je okolica kar na enkrat pričela pridobivati podobo ozke peščice najbolj idiličnih

Čolnič na katerega prestopiš s katamarana

počitniških destinacij modrega planeta. 333 otokov, ki sestavljajo celotno državo ponujajo vse od luksuznih visokocenovnih letovišč, žurerskih otokov, otokov primernih za surfanje in potapljanje, ter tudi precej letovišč nižjega cenovnega razreda, primernih za meni podobnim za počitnikarjem, ki si v sedmih dneh želijo čim manj olajšati svoje finančno stanje, ter hkrati doživeti popolno podobo paradiža. Ladja nas je najprej peljala mimo treh zelo majhnih otokov, ki so na prvi pogled izgledali nekako tako, kot tisti, ki jih lahko zaslediš v stripovskih skečih, kjer brodolomec na otoku širine svojega telesa, pod eno samcato palmo čaka na svojo odrešitev. Realnost sicer nastopa v nekoliko večjih dimenzijah, vendar se je na otokih Bounty, Treasure in Beachcomber vseeno nemogoče izgubiti ali zaiti na napačno pot. Do četrtega otoka smo pluli malce dlje, približno slabo uro, hkrati pa je bil to prvi otoček z dejanskim pomolom, do katerega je naš katamaran lahko priplul za normalno izkrcavanje potnikov. Pri vseh prejšnjih je do katamarana priplul manjši čolnič, ki je imel približno 20 tesno natrpanih sedežev, na katerega so potniki morali prestopiti kar sredi oceana in z njim prepotovali še tiste zadnje metre do kopnega. Četrti otok z pomolom se je imenoval Mana. Poležavanje se je uradno tudi pričelo.

Otok Mana

Odhitel sem v bližnjo recepcijo svojega hostla, od koder so me peljali do svoje postelje za naslednje 3 noči. Odpakiral sem vsebino svojega nahrbtnika – bolje rečeno sem vse zmetal na posteljo, dokler nisem našel brisače, se ustavil še pri sefu, kamor sem shranil vse svoje dragocenosti, na katere sem za naslednje 3 dni lahko brezskrbno popolnoma pozabil, ter nazadnje (končno) pogumno s polno hitrostjo odvihral na plažo, se kot umazana cunja vrgel na prvi raztegnjen ležalnik in v miru oddremal še kitico ali dve, ki sta mi manjkali iz prejšnjih noči. Ko sem se po kratkem predahu zbudil sem se zasačil v točno taisti poziciji v kakršni sem na ležalnik tudi pristal, kot da bi me REM faza srečala že nekje na pol poti med pristankom. Hitro pa sem spoznal negativne posledice svojega početja, saj sem med prvim sprehodom v toplo oceansko vodo ugotovil, da me po nekaterih bolj izpostavljenih delih svojega telesa nekaj čudno zateguje, ter sklenil da nadaljnjo podobno početje v prihodnosti ni več priporočljivo. Ko sem prišel iz vode sem skočil do prve male prodajalne, ki je bila kako priročno kar poleg recepcije, ter kupil tubo sončne kreme, ki mi je zadoščala vse do mojega odhoda v Avstralijo in se hkrati v naslednjih urah bolj držal v senci, medtem ko sem opekline po nogah hladil z zakopavanjem svojih okončin globoko pod peščeno rjuho te male tropske fantazije.

Sončni zahod na otoku Mana

V urah do večera sem spoznal že kar nekaj gostov iz našega letovišča, katerih presenetljiva večina je prihajala iz Evrope. Sicer je za otoke značilno, da najdeš svet v malem, saj so pogosti gostje tako državljani ZDA, Avstralije, večine azijskih držav, kot tudi že omenjenih Evropejcev. Predvsem se je na Mani znašlo lepo število Britancev, ki sicer delajo (nekateri pa tudi prostovoljno pomagajo) na matičnem otoku, srečal pa sem jih ravno med dvotedenskim oddihom, v katerem skačejo iz otoka na otok s čimer preprečujejo rojstvo dolgčasa in monotonosti med zasluženimi počitnicami. V restavraciji se je zaslišal zvonec, ki je oznanil večerjo. Primitiven način pridobivanja pozornosti, ki pa je bil tudi edini učinkovit – beseda o izumu ure Fidžija preprosto nikoli ni dosegla. Po tem preprosto tudi nikoli ni bilo potrebe, saj je dovolj če se orientiraš na polovico dneva natančno (dan – ležanje na plaži : noč – ležanje v postelji).

Idilične plaže na otoku Mana

Že pri nakupu sončne kreme sem odkril dodaten nepričakovan bonus Fidžijskega monetarnega sistema, po večerji pa se je ta le še dodatno manifestiral. Plačevanja z gotovino praktično ne poznajo, zato se vsi nakupi v letovišču opravijo na “kredit”, kar konkretno pomeni, da se vse beleži na številko postelje. Torej če je bila moja postelja številka 13, sem ob nakupu sončne kreme povedal samo, da spim na postelji številka 13, ter podpisal manjši kos papirja, na katerem je bila popisana vsebina moje nakupovalne košarice. Isti sistem je veljal tudi pri nakupu pijače, spominkov in kot sem odkril tudi na drugem otoku čez nekaj dni, še nakup adrenalinskih izletov. Zaključim lahko, da podobno velja tudi za izposojo potapljaške opreme, kajaka in podobnih sredstev za rekreacijo, nakar vse skupaj v enem kosu plačaš ob odhodu iz letovišča s preprostim potegom kreditne kartice. Slabost tega sistema je, da nikoli ne veš koliko porabiš, s čimer je pijača ob prijetnem večernem druženju tekla kar v potokih, zaradi česar pa se ob predložitvi končnega računa nihče ni pretirano sekiral, saj je letovanje na Fidžiju neverjetno poceni in tudi če bi se kdo namerno trudil zapraviti celo premoženje, bi na koncu le razočarano skomignil z rameni ob smešno nizkem negativnem bilančnem stanju. Za dobro voljo in sproščenost se tako ni bilo za bati.

Bula hour

Takoj po večerji je vsak večer sledil tematsko obarvani program, od katerih je bila vsak dan na sporedu različna dejavnost. Vezno tkivo vseh večerov v tednu je bil le, tako imenovan “Bula hour”, kjer so nas gostitelji slabih 30 minut zabavali s svojo tradicionalno folkloro, predvsem narodno glasbo in pesmimi, glavna tema pa je bila spoznavanje novih gostov, ko smo vsi morali vsaj nekaj malega povedati – kdo smo in od kje prihajamo. Po tem pa je v ponedeljek sledil mednarodni večer, kjer smo predstavniki različnih držav morali zapeti nacionalno himno lastne države. Najlažje je bilo Britancem, kjer se je vsak posameznik izgubil v množici sonarodnjakov, jaz pa sem za zbrano občinstvo logično pripravil solo izvedbo Prešernove Zdravljice. In po besedah zbranih in prisotnih za potencialno bodočo svetovno turnejo v solo petju pridobil vsaj oboževalca ali 2. Večer se je nadaljeval v prijetno umirjenem tonu ob veselem preizkušanju domačih kapljic žlahtnejšega značaja. Absolutni zmagovalec je nedvomno fidžijski rum, ki drugi del pregovora “malo para, malo muzike” postavi na glavo. Spat sem ob povsem neznani uri (lahko je bilo karkoli med 21.00 in 5.30) odšel med zadnjimi, prešerno simpatične dobre volje, tako kot že večina vseh pred mano.

Idilične plaže na otoku Mana

Naslednji dan sem v celem popoldnevu intenzivno ekstenzivnega poležavanja na plaži, morju, ležalniku in viseči mreži, vendarle našel še nekoliko moči, da sem iz sefa vzel fotoaparat in ovekovečil vsaj nekaj spominov, za katere si bom hvaležen na stara leta. Klima, voda, plaža – vse je bilo fenomenalno. Opekline so že nekoliko popustile, tako da sem pogumno pokukal iz sence, se pognal v 30°C toplo morje in se ob ugotovitvi, da so na Fidžiju leni še valovi, ob stičišču obale in morja do vratu ulegel v morje in za naslednjih nekaj ur popolnoma odklopil in ob varni plasti vodoodporne debelo namazane sončne kreme zaprl oči in za nekaj trenutkov odjadral v svet domišljije. Celotni dan se ni zgodilo nič – točno tako kot sem si zamislil ob pripovedovanju svojih želja turističnim uslužbenkam na letališču. Kristalno čisto morje, mikroskopsko drobljena zrna mehke mivke, topla voda brez valov, ter strateško napete viseče mreže v varnem zavetju sence zgolj 3 metre od roba obale – kaj si človek sploh še lahko želi?

Večer je bil zopet zanimiv, saj je po Bula uri sledilo dirka rakcev, kjer je vsak zainteresiran gost izbral svojega raka favorita za končno zmago. Prva nagrada je bila kaj drugega kot runda fidžijskega ruma.

Pitje Kave z domačini

Po večernem druženju v restavraciji nas je mala skupinica, sedaj že prijateljev, prosila glavnega animatorja, če lahko z njim odidemo v lokalno vasico sredi otoka, oddaljeno le kakih 50m od obale. Zamamilo nas je, da bi preizkusili tradicionalno fidžijsko pijačo z imenom “Kava”. Kava, ki z običajno slovensko nima prav nič skupnega, razen morda svinjsko grde že na pogled odvratne rjavo črne barve. Počutil sem se kot v kakšnem indijanskem filmu, ko sem skupaj z mnogoštevilčnimi domačini sedel v krogu, v sredini pa je vaški poglavar v veliki posodi mešal pravkar vnešene sestavine. Kolikor sem iz njihovih razlag uspel dognati je “kava” nekakšna rastlina, katere korenino zmeljejo ali fino zdrobijo in dodajo v mrzlo vodo, ter neprestano mešajo, da se v vodo izloči čimveč koreninskega ekstrakta. Okus sam po sebi ni bil prav nič navdušujoč, saj je bil občutek tak kot da bil pil umazano vodo pomešano s koščki zemlje in peska. Ima pa baje napitek zanimive stranske učinke saj naj bi poleg 1-2 odstotkov alhokola vseboval tudi nekatera halucinogena sredstva, ki pa pridejo do izraza šele, če spiješ več kot 15 skledic te ogabne vode, pri čemer je konkretna alkoholna podlaga tudi eden izmed potrebnih predpogojev za dosego nekega navideznega nadnaravnega stanja. Nam je seveda manjkalo predvsem količine same kave, saj smo po kakšnih 4 skodelicah vsi obupali nad okusom in počasi krenili proti nočnemu snu. Je bilo pa sedenje med domačini in prepevanje tradicionalnih fidžijskih narodnih pesmi ob opazovanju spoštovanja vrednega vaškega poglavarja, kako dodaja in meša sestavine skupaj z vodo, izjemna izkušnja vredna ponovitve. Vsekakor sem se povsod na Fidžiju počutil izjemno zaželenega.

Izrezovanje nakita iz kokosovih lupin

V vseh dnevih, ki sem jih preživel na otoku se nisem premaknil dlje kot 50 metrov od svoje postelje. Povsem umirjeno in počasno vzdušje, kjer se nikomur nikamor ne mudi, pusti močan pečat slehernemu obiskovalcu, da tudi sam začne razmišljati v okvirih “Fiji Time”. Če ni izjemno nujno, lahko tudi počaka, ali pa nasploh ostane neopravljeno. Pa nič hudega, večina potnikov tako ali tako na Fidži ne pride v nenasitljivi želji po hudi storilnosti. Tako, kljub temu, da pohod okrog otoka traja le slabi 2 uri, sam tega podviga nisem uresničil, saj sem rajši počival od vsega hudega, kar se mi je dogajalo na Novi Zelandiji. Le zadnje popoldne na tem otoku me je gromozanski dolgčas pripravil do tega, da sem skupaj še z nekaterimi simpatičnimi dekleti šel ustvarjat nakit iz kokosovih lupin. Hitro sem odkril, da pretirane ročne spretnosti niso izmed mojih pozitivnejših kvalitet, vendar sem kljub temu vztrajal do konca in na koncu izklesal nekaj kar je na prvi pogled najbolj spominjalo na črko V, če pa si gledal še malo dlje pa je že spominjalo na polžjo lupinico. V bistvu bolj kot sem opazoval svojo stvaritev, bolj mi je začela delati domišljija čemu vse bi to lahko bilo podobno, na koncu pa sem vendarle sklenil, da je to izjemno dragoceno unikatno delo, ki ni podobno ničemur na svetu – in jo, v prepričanju da se podobnih podvigov v življenju ne bom več udejstvoval, vrgel v najbližji koš.

Po podobno družabni noči, kot v prvih dneh dneh, me je četri dan čakala selitev iz Mane na Beachcomber. Tokrat je katamaran otoke obiskoval v obratni smeri, kot moj prvi dan, tako da sem se izkrcal že na prvem otoku, ki smo ga obpluli. Skupaj z le še eno osebo sem se presedlal na tisti že opisani manjši čolnič in po še nadaljnih 30 sekundah vožnje sem skupaj s svojo prtljago že stal na trdnih tleh novega otočka.

Sistem letovanja je v tej državi neverjetno dodelan. Ob plačilu za svoje nočitve v turistični agenciji letališča, sem hkarti prejel že vse voucher-je, tako za vsa potrebne transporte, kot tudi za vse različne nastanitve. Prav tako so v večini letovišč ob plačilu nočitve vključeni tudi trije samopostrežni obroki, tako da je dobro zadoščeno vsem potrebnim osnovnim človekovim potrebam. Nakup nadstandarnih potrebščin, recimo izletov, alkoholnih pijač, adrenalinskih doživetij, spominkov, pa je, kot že omenjeno, omogočeno kar na številko postelje, nakar ob odhodu za vse, v enkratnem znesku, poskrbi kreditna kartica (ali gotovina).

Otok Beachcomber je znan po najboljših žurih v državi. Temu primerno je bilo opremljeno tudi letovišče. Pravzaprav je bil to en sam kompleks, kjer je bilo združeno vse od recepcije, spalnih prostorov, restavracije, bara, nočnega kluba, trgovine s spominki, okenca za nakup adrenalinskih doživetij (jetski, paragliding, …), ter kopalnice. Pravzaprav nič čudnega, saj je celoten otok tako zelo majhen, da ga je možno okrog in okrog obhoditi v pičlih 10 minutah – podviga, ki sem ga s ponosom opravil tudi sam! Žurerskemu nazivu primerni so tudi prenočitveni prostori, saj v eni sobi združujejo kar 168 postelj, 84 za moške, za navidezno simbolično postavljeno pregrado pa še 84 za ženske. In po pravici povedano, smo posteljo koristili le kakšne 4 ure na noč, tako da bilo povsem vseeno, če bi vsi skupaj spali kar na plaži.

Že pred mojih prihodom, se je na taisti otok odpravila manjša skupina angležev, ki sem jih spoznal že na Mani, en dan po mojem prihodu, pa se je pojavila še skupina že poznanih Nemcev, tako da je bilo za kvalitetno druženje vseskozi poskrbljeno. Žuri so res povsem nepozabni, saj redko kje na svetu na glavnem plesnem odru plešeš bos. Tla celotne notranjosti so narejene kar iz mivke, prav takšne kot je tudi plaži, s čimer sem za naslednje 3 dni svoje japanke zapakiral kar v kovček in za celoten moj obisk koristil zgolj en par kopalk in eno brisačo. Največja atrakcija večerov je bila definitivno kakih 40 diplomirancev bodočih danskih zdravnikov in zdravnic, ki so po večerji vedno poskrbeli za pozitivno žurersko vzdušje do zgodnjih jutranjih ur, ko so se na obzorju že kazali prvi zametki sončnih žarkov.

Sicer se domačini trudijo z različnimi tematsko obarvanimi dogodki – tako so en večer nastopali lokalni “hula hoop” plesalci in plesalke s plamenicami, nek drug večer smo se obiskovalci preizkusili v lomljenju križa oz. limbu, vendar nič ni bolj popestrilo dogajanja, kot smo si ga popestrili sami na plesišču.

Otok Beachcomber iz zraka

Pred odhodom sem se udeležil še Paraglidinga, saj se mi je zdela idealna priložnost, da naredim kakšno kvalitetno fotografijo in se še malo naužijem tropskih lepot, ki mi jih je ponujala ta idilična dežela. Vsekakor je bilo za izpolnitev mojih sanj popolnoma poskrbljeno in le upam lahko, da bom na Fidži odšel še kdaj.

V nedeljo zvečer sem odletel v Melbourne.