Pravijo da se ljudje skozi leta spreminjamo. Če so potovanja odraz tega, me preseneča, kako močno so se moji interesi in cilji spremenili v relativno kratkem času. Pojdimo po vrsti. Že tradicionalno me konec maja ali začetek junija popeljeta na zanimivo predpoletno avanturo, saj mi službeni koledar vsako leto že mesece vnaprej napove obisk ene izmed evropskih metropol. V prejšnjih letih sem obiskal Prago, Windsor, Oslo (in vmes še precejšen delež Norveške), letos pa me je pot zanesla v Gdansk. Kot že na Norveškem, sem tudi tokrat izkoristil ponujeno priložnost in doživetje raztegnil še v naslednji teden, ter svoje odtise pustil ob množici največjih poljskih znamenitosti.

Praga

Neobičajen koktejl službenih obveznosti, začinjen s kapljico avanturističnega hedonizma se letošnje leto presenetljivo ni pričel mešati na poljskih tleh. Razpršenost zanimivih lokacij po obsežnem območju mi je namreč oteževala odhod z letalom. Oviro sem izkoristil po svoje, ter izziv spremenil v priložnost. Odpotoval sem kar z lastnim avtomobilom in se za začetek ustavil še pred poljsko mejo, natančneje na Češkem. Od zadnjega obiska Karlovega mesta so minila zgolj štiri leta, vendar sem vmes naredil globok skok v fotografske vode. Priložnost za ovekovečenje najbolj fotogenične evropske prestolnice se mi kakopak ni smela izmuzniti izpod rok. Če se o meni rado ugiba, da sem rojen pod srečno zvezdo, tej trditvi tokrat ne morem ugovarjati. Prispel sem le za nekaj ur, vendar ravno pravšnji čas, da sem ujel razpršene oblake, ki so se umikali toplini sončnega zahoda in so še pred nekaj minutami povsem zastirali nebo. Na strateškem mestu ob pogledu na najznamenitejše praške posebnosti sem ostal nekaj ur dlje kot sem nameraval, saj me je soj večernih žarometov povsem prevzel in sem na spominsko kartico rajši zapisal kak spomin preveč kot premalo.

Prve stopinje po poljskih tleh

Książ

Še napol v snu jutra sledečega dne sem se zavedel, da časa ni na pretek. Gdansk je bil še daleč, vmesnih postankov pa ni primanjkovalo.  Urno sem zbral svoje predmete, skrbno zapakirane in skrite v nahrbtniku blizu vzglavnika moje postelje, ter se odpravil dolgi poti naproti. Zadnji majski vikend je bil očitno namenjen spoznavanju zgodovine in kratkim potepom po poteh bogate kulturne dediščine poljske države. Že kmalu po prečenju meje blizu Sloveniji dobro poznanega zimskega športnega središča v Harrachovu (Češka) sem prvič spočil jeklenega konjička in se bliskovito povzpel na vrh hriba Chojnik, kjer se mogočno bohoti istoimenska kamnita trdnjava. Ostal nisem dolgo, vendar kljub vsemu dovolj, da sem zadostil tako svoji rekreacijski kot fotografski žilici. Komajda sem popolnoma vsrkal čudovite razglede na dolino Jelenie Gore iz roba krkonoškega narodnega parka, že sem stal pred naslednjo veliko znamenitostjo jugozahodne Poljske. Zgolj uro vožnje iz Wroclawa se nad reko Pelčnico razprostira grad Książ. Mešanica arhitekturnih slogov in raznovrstnih umetniških detajlov, ki krasijo srednjeveško utrdbo, skupaj z dovršeno urejenimi grajskimi vrtovi pravzaprav bolj spominjajo na velikansko poletno plemiško rezidenco, kot na varno vojno zatočišče. Turistično je grad precej oblegan, občasno pa se v rezidenci odvijajo tudi različne prireditve, kot v času mojega obiska, ko je bil na sporedu – nekoliko neobičajno – velik festival računalniških igric.

Vroclav

Tekom vikenda sem bil razočaran zgolj nad znamenitostmi v Vroclavu in Poznanu, mestih katerih sem se ustavil na svoji poti do skrajnega severa države. Pogosto opevana, kulturno bogata mesta na območju zgodovinsko pomembnih pokrajin me s svojo turistično ponudbo nista navdušila. Začutil sem pomanjkanje nečesa novega ali po drugi strani četudi že videnega, vsaj nekoliko izven okvirov sivega povprečja. Na žalost tudi sproščeno, poletno in prešerno vzdušje v središču obeh mest ni uspelo odtehtati opisanega. Če se izrazim nekoliko melodramatično, sem bil k sreči na svoji dolgotrajni poti do severa države deležen vsaj nekaterih slikovitih prizorov neskončnih rumenih polj cvetoče oljne repice, pomešane z izstopajočimi in nezamenljivimi živordečimi makovimi cvetovi, ki so ob sončnem zahodu še dodatno zaživela in popestrila mojo vožnjo in hkrati tudi razpoloženje.

Poletni oddih ob… Baltiku!

Gdansk

Naslednjih nekaj dni so mi službene obveznosti preprečevale obsežnejšega spoznavanja okolice in znamenitosti. Nastanjen sem bil v kraju Gdynia, nekaj kilometrov izven samega Gdanska, ki pa z izjemo prekrasne promenade ob robu baltskega morja niti ne ponuja turističnih presežkov. Več sem doživel takoj po zaključku konference, ko sem še isto popoldne obiskal očarljivo mestno središče, ki je bilo na žalost med drugo svetovno vojno močno prizadeto. Zanimivo je povojna obnova povsem ignorirala nemški vpliv v mestu, prisotnega vse od 14. stoletja. Oblasti so izkoristile politično motiviran vzvod za kulturno očiščenje, tudi od “pruskega barbarstva”, kot so ga same poimenovale in stigmatizirale, ter namesto tega rajši izpostavile flamske, italijanske in francoske arhitekturne smernice. Omenjena pestrost, ki ji lahko prištejemo še večje znamenitosti, ki so preživele vojno obleganje, na turizem vpliva bolj kot ne blagodejno. Nepoučeni nevedneži izgled mesta doživljamo kot pristen, barvit, razgiban in predvsem prijeten. Hkrati moram omeniti še, da so za razliko od številnih mestnih središč v Sloveniji, vsa stara jedra na poljskem živahna in začinjena s kulturnim dogajanjem, tudi izven glavne sezone, kar pozitivno popestri celotno izkušnjo.

Słowiński narodni park

Končno sem se za nekaj dni uspel posvetiti aktivnemu preživljanju prostega časa v objemu bogatih in raznovrstnih naravnih značilnosti severne Poljske. Sprva sem jo popihal še nekoliko bolj proti zahodu, natančneje v Słowiński narodni park. Narodni park predstavlja 32km dolgo, vendar le nekaj kilometrov široko območje pestre geološke in biotske diverzitete. Sam sem v park vstopil pri kraju Łeba in se odločil za 6km dolg sprehod do obsežnih peščenih sipin, ki so na zrno peska podobne takšnim, kot jih poznamo iz Afrike ali Bližnjega vzhoda. Pot me je vodila skozi ozko grlo kopnega preraščenega z gostim mešanim gozdom, popestrenim s kar 257 različnimi vrstami pernatih živali in drugimi divjimi živalskimi vrstami, kot so divje svinje, srne, zajci in preostali običajni manjši glodalci. Nekaj korakov pred samimi sipinami in neskončno modrino baltskega morja sem se srečal še z okamenelim gozdom in s tem dodal še dodaten kamenček v mozaik prijetnega petkovega popoldneva.

Mazurija

Glavno destinacijo nekaj dnevnega oddiha mi je predstavljal kraj z imenom Mikolajki. Na poti do tja sem se na hitro ustavil še ob slikoviti in znameniti srednjeveški utrdbi Malbork. Za obširen ogled sem na žalost prispel prepozno, tako da sem ob šibki svetlobi večernega mraka uspel ovekovečiti zgolj njegovo zunanjost preden sem jo odvihral proti območju Mazurskih jezer. Zadržal sem se debelih 3 dni, kar za moja potovanja ni običajno, vendar mi je močvirniška regija na severovzhodu Poljske, prekrita z neskončnimi rekami in velikimi jezeri omogočala številne sprostitvene in rekreacijske dejavnosti. Prav tako je revir resnično prostran, sam pa sem ga želel čimbolj zaužiti, tudi s fotografskega vidika, česar na koncu nisem obžaloval. Vsak dan sem si izbral novo aktivnost in drugo področje raziskovanja. Prvi dan sem se z gorskim kolesom po peščenih kolovozih namenil proti jugu in odkrival zaščiteno območje okrog jezera Beldany. Drugi dan sem aktivnosti preselil kar na vodo samo in se s kajakom podal na 3 urno raziskovanje  reke Krutinie med krajema Iznota in Krutyin. Tretji dan pa se je voda preselila na kopenske aktivnosti, saj me je med pohodom v okolici jezer Luknajno, Sniardwy in Mikolajskie dodobra namočil dež. Če odmislim da je celotna regija povsem ravninska, sem se počutil skoraj kot v okolici doma – kot na Bledu ali Bohinju. Redko poseljena območja s hordami turistov, ki okoliške kraje preplavijo v poletnem času vseeno ponujajo samoten odmik v neokrnjeno naravo, prijetno dozo telesne aktivnosti in odlično atmosfero za prijeten oddih v vseh letnih časih.

Proti jugu, proti civilizaciji

Varšavska veverica

Varšava je bilo zame eno največ razočaranj celotnega potovanja. Že pred prihodom nisem imel visokih pričakovanj, saj je mesto zgodovinsko relativno nepomembno, prav tako se mi je dozdevalo, da je povojna obnova mestu vdihnila izrazito komunističen karakter, ki ne slovi po svojih pisanih barvah in slikovitih arhitekturnih mojstrovinah, temveč prej po svojih monotonih in neprivlačnih lastnostih. Ne samo da se nisem motil, temveč je tudi depresivno vreme poskrbelo za povsem melanholično vzdušje samega mesta, ljudi na cestah in tudi mene samega. Povsem zrcalna slika, kot sem jo bil vajen iz Mazurije. Kljub negativnemu splošnemu razpoloženju sem obiskal znamenitosti, ki v turističnih vodnikih zasedajo najvišja mesta, ter hitro zaključil z ogledi. Velikost mesta in število prebivalcev pač ni premo sorazmerno s številom zanimivosti, ki jih mesto ponuja. Še najdlje sem se zadržal v enem izmed mestnih parkov, ko sem pri lovu za vevericami vsaj za nekaj trenutkov povsem izgubil občutek za čas, ter se povsem predal svojim najljubšim konjičkem in kraj zločina tudi zapustil z enem izmed svojih najlepših posnetkov celotnega potovanja.

Rudnik Wieliczka

Povsem nasprotno od glavnega mesta je Krakow predstavljal vrhunec 16 dnevnega potepa. Številne geografsko skoncentrirane pomembne turistične znamenitosti navdušijo še tako zahtevnega vedoželjneža. Mogočni srednjeveški grad Ogrodzieniec iz poznega štirinajstega oziroma zgodnjega petnajstega stoletja, ki stoji na vrhu 515m visokega grajskega hriba; najvišjega hriba Krakovsko-Čenstohovske regije, je predstavljal le prijetno uverturo v najslavnejše vzhodnoevropske turistične točke. Dva vrhunca, ki se nahajata tudi na itinerarjih vseh spodobnejših potovalnih agencij sta vsekakor koncentracijsko taborišče Auschwitz in rudnik soli Wieliczka. Priznam, da za slednjega pred mudenjem v tej regiji še nisem slišal, kar bi lahko obžaloval še dolgo v prihodnost, če me prijazna receptorka v hostlu kjer sem bival, ne bi da malodane prisilila v voden izlet. Eden najstarejših rudnikov soli v Evropi širšo regijo zaznamuje že vse od 13. stoletja. Rudnik je eden izmed le dvanajstih vpisov na prvi originalen seznam UNESCO kulturne dediščine iz leta 1978, ter eden izmed največjih človeško ustvarjenih muzejev na svetu. S proizvajanjem soli je prenehal leta 2007, kjer pa glavni vir prihodka že dolgo predstavlja turistična in prireditvena dejavnost.

Auschwitz

Koncentracijsko taborišče v Auschwitzu si kot mesto največjega zločina v zgodovini človeštva in novodobni muzej zasluži poseben odstavek. Številne zgodovinske knjige in filmske uprizoritve ponujajo nazoren vpogled v grozodejstva sredine 20. stoletja, vendar se nič ne primerja z osebnim izkustvom. Srh me spreletava že pri opisovanju dogodivščine, pri samem ogledu pa sem za eno popoldne povsem izgubil stik z realnostjo in odtaval v neizkrivljeno, vendar še vseeno okusno prikazano čustveno doživetje. Profesionalno izveden ogled nas popelje skozi 2 različni taborišči, poldrugi kilometer razmaknjeni med seboj. Najprej smo si ogledali staro vojaško oporišče, ki je bilo med vojno preurejeno v taborišče. Največje značilnosti tega taborišča so zloglasni napis “Arbeit macht frei” nad vhodom v taborišče, zidane stavbe, manjše število plinskih celic, ter številni razstavljeni osebni predmeti bivših ujetnikov, kar na današnjemu obiskovalcu pusti trajen pečat. Drugo taborišče zajema številne lesene kolibe, ki so večinoma služile kot prenatrpana prenočišča takratnim ujetnikom. To taborišče je bilo zgrajeno s posebnim namenom in poudarkom na učinkovitem izvajanju Hitlerjeve “končne rešitve”. Spomin na razlago, kako so številni inženirji in arhitekti v izdihljajih vojne vendarle uspeli doumeti, kako v najkrajšem času usmrtiti in sežgati čim več človeških trupel mi še danes naježi kožo in pove marsikaj o nazornosti samega izleta. Tako kot vsakemu Slovencu enkrat v življenju priporočam vzpon na Triglav, tako vsakemu Zemljanu enkrat v življenju obvezno priporočam obisk muzeja koncentracijskega taborišča v Auschwitzu.

Krakov

Nezahtevnim turistom prijeten zalogaj predstavlja že mesto ob Visli samo po sebi. S svojo pestro paleto različnih muzejev, zgodovinsko pomembnih točk, živahnih barov in okusnih restavracij neizporsno preganja dolgčas in polni odvečne proste urice. Največja znamenitost je nedvomno Grad Wawel z grajskim trgom, kjer se nahaja še glavna mestna katedrala in okusno urejeni miniaturni grajski vrtovi. Potem so tu še Schindlerjev muzej, ki podrobno opisuje tudi širše dogodke med drugo svetovno vojno, ter seveda židovska četrt, ki jo ljubitelji filmov poznamo iz, z oskarjem nagrajenega filma, Schindlerjev seznam.

Sklepne misli…

Po debelih dveh tednih sem se navsezadnje vendarle usmeril proti domu. Na razpolago sem imel tretjino dneva za refleksijo nad pravkar opravljenim podvigom, ter priložnost za strnitev razpršenih misli, ki sem jih nadgradil tudi s smernicami za prihajajoče avanture. Kot sem navedel že na pričetku zapisa, res velja, da se z leti interesi posameznikov spreminjajo. Če sem še pred kratkim na potovanja hodil spoznavat nove ljudi, kraje in kulture in so me znani obrazi pri tem večinoma le ovirali, sedaj gledam na svet in različne običaje iz drugačnega zornega kota. Morda me celo malce preveč zanima fotografski vidik novih doživetij, pri čemer ustrezno bero časa še vedno namenim tistemu pristnemu doživetju; naj si bo to rekreativnemu, kulturnemu, zgodovinskemu, etnološkemu, socialnemu ali zgolj kulinaričnemu. Vsekakor pa sem spoznal, da so dolga potovanja prijetnejša z dobro družbo, nekaj kar bom od sedaj naprej poskusil bolj vestno zasledovati.

Poljska sama po sebi me je prijetno presenetila. Običajno neraziskan dragulj vzhodne Evrope si na številnih popotniških seznamih želja ne uspe izboriti svojega mesta. Po mojem mnenju povsem neupravičeno, saj že površen pogled na zemljevid razkriva, da mora država takšne velikosti omogočati razvedritev za vse vrste obiskovalcev. Srečen sem, da se mi je ponudila priložnost obiskati Poljsko in sem se podviga lotil na svojevrsten način. Upam, da me bodo zvezde sreče spremljale tudi v prihodnje, Poljakom pa želim uspešno izvajanje turistične politike tudi v prihajajočih letih.