Na jezercu
Spominjam se, pravzaprav še ne tako davne preteklosti, ko se nikakor nisem mogel načuditi slehernikom, ki so si svoj poletni dopust zadali preživeti v objemu dvatisočakov. Ko iluzija kristalne modrine morja, sneženo belih peščenih plaž in revitalizirajočega poletnega sonca ni dovolj – le kaj se takšnim posameznikom plete po glavi? Vendar, kot pravi že star slovenski pregovor, se zarečenega kruha največ poje. Avgusta 2014 sem jo tako tudi sam odvihral v višave. V osrčje Julijcev, po prodnatih stezicah, med vijugastimi gorskimi vintgarji, čez nedotaknjene visokogorske travnike, prek skoraj navpičnih skalnatih sten, na sam simbol slovenstva z namenom končno izpolniti največjo državljansko dolžnost!
Pogled proti Bohinju
Če je bilo upravičeno pričakovati, da bo bil štiridnevni pohod do nekaterih najbolj slovitih slovenskih gorskih mejnikov fizično silno izčrpavajoč, pa je bil organizacijski zalogaj, oziroma glavobol povsem nedobrodošel stranski produkt dolgotrajnega usklajevanja prevelikega števila ljudi z različnimi pričakovanji in sposobnostmi. Po glavi se mi je kaj kmalu porodil znan latinski pregovor, ki ga ponosno nosi tudi srednja šola, ki sem jo obiskoval kot mladenič – Per Aspera Ad Astra. Če Triglav, kot najvišje slovensko stičišče zemlje z nebom karikirano smatramo kot vzpon do zvezd, je bila naša pot v prenesenem pomenu prav zares trnova.
Velska dolina
Na koncu smo se vendarle dogovorili za traso pohoda, ki se je pričela na Rudnem Polju na Pokljuki, končala pri slapu Savica v Bohinju, vmes pa obiskala Vodnikov dom na Velem polju, dom Planiko pod Triglavom, Triglav, Tržaško kočo na Doliču, Sedmera jezera in koči na Prehodavcih ter ob triglavskih jezerih, dom na Komni, dom pri Krnskih jezerih ter Krn. Skupna dolžina pohoda je tako nanesla dobrih 65km in dobrih 5000m višinske razlike. In če so se sprva pojavljale ideje tudi o podaljšanju izleta, smo se na koncu vendar zedinili za omenjeno 4 dnevno varianto, ki se je še kar posrečeno uvrstila v obdobje stanovitnega vremena v sicer nestanovitnem poletju. Sprijaznil sem se, da so vsaj za to poletje iz itinerarja izpadle južne bohinjske Alpe (Črna Prst, Rodica, Vogel), ter veriga severozahodno od Triglava, ki prek Razorja in Prisanka vodi do Vršiča. Hribe katerih žige bom navsezadnje imel še veliko priložnosti odtisniti v svojo planinsko knjižico v prihajajočih letih.
Triglav in Mali Triglav
Štiridnevni pohod je bil skozi prizmo retrospektive nadvse zabaven, pozitiven in prijeten. Vsekakor takšen, ki bi se ga splačalo v prihodnjih letih še kdaj ponoviti. Skupina desetih mladostnikov tekom takšnega obdobja nedvomno poskrbi za številne zanimive trenutke, od katerih pa je pričakovati tudi, da ne bodo vsi pozitivni. Tako se je enemu članu odprave pripetil neljub dogodek, ko so ga po hudi poletni nevihti napadle pobesnele divje čebele. Dogodek se je izkazal za vse prej kot nedolžen, saj je bilo nazadnje potrebno klicati celo gorsko reševalno službo za urgenten helikopterski odvoz žrtve v bolnišnico.
Dolina triglavskih jezer
Tudi sicer je bila sama odprava tekom štirih dni precej razbita na posamezne skupinice ljudi, ki so se ujeli predvsem po tempu hoje in interesih povezanih z različnimi trasami. Če smo prvi dan še funkcionirali kot urejena celota, smo drugi dan, kmalu po prečenju Hribaric, ki sledi spustu s Triglava, vsi skupaj urno pričeli divergirati. Ena skupinica jo je odvihrala direktno po Dolini triglavskih jezer do koče pri Dvojnem jezeru, druga se je odločila ubrati pot po grebenu obeh Zelnaric in Tičaric, ki sicer na račun fizično bolj izčrpavajočega pohodniškega zalogaja po drugi strani ponuja precej slikovitejše razglede na spodaj ležečo dolino. Tretjo skupino pa sem pravzaprav predstavljal kar sam, ko sem se kot edini član odprave odločil nekoliko podaljšati predvideno traso do Zasavske koče na Prehodavcih, ter zatem s pospešenim tempom skušati ujeti prvo skupinico, ki si je v tem času uspela nabrati približno pol urno prednost.
Dolina krnskih jezer
Po končanem drugem dnevu, ki je predstavljal fizični vrhunec našega pohodniškega potovanja, se je polovica članov tudi poslovila. Morda je temu botrovalo 12 urno grizenje kolen prejšnjega dne, vsekakor pa službene in študijske obveznosti. Za preostalo skupinico je bilo pravzaprav vseeno. V dveh preostalih dneh smo se iz Komne morali prebiti do Krna in nazaj, ter se na koncu spustiti v varen objem bohinjske doline. Na žalost se v preostalem času ni zgodilo veliko omembe vrednega. Resda vzpon na Krn morda ponuja najlepši razgled na okolico v vsej Sloveniji in je bilo pričakovanje po slehernem na vrhu še toliko večje. Vendar se je na našo smolo gora v tem času oblekla v topel objem meglene vremenske odeje, ter nam zastrla še zadnje dih jemajoče utrinke.
Za Lepočami
Ob spustu v dolino sem bil osebno že kar vesel, da se naša pot končuje. Dolgotrajna pot je pričela puščati tudi mehanske posledice na mojih sklepih, tako da sem se do parkirišča pri slapu Savica privlekel že skorajda po vseh štirih in sem še nekaj dni zatem čutil posledice naporne avanture. Davno je že od tega in v spominu so ostali le še lepi trenutki, ki bodo za vedno ostali z menoj. Prehojeno območje je brez slehernega kančka dvoma najlepše v Sloveniji, kar me napaja z odločnostjo da se na podobne izlete vrnem tudi v naslednjih letih!
Recent Comments