Črta na papirju. Kako enostaven je prejšnji stavek. Po glavi mi švigne prva asociacija. Nič posebna, ravna črna črta na praznem belem papirju. Vendar, kaj če črta ni ravna? Morda je malo nalomljena? Morda celo vijugasta! Ali je s tem sploh že kaj drugačna? Po glavi se mi nehote sprehaja sodobna minimalistična umetnost. Marsikomu nerazumljiva – sodobna minimalistična umetnost namreč – pomensko podprta vsaj z astronomsko številko, ki se zaključuje s prav posebnim simbolom: €. Pa vendar iščem drugačen pomen. Neotipljivo, celo neizmerljivo vsebino, še zlasti neizmerljivo z Bruseljčani. Morda je problem v papirju. Zamenjaš prazen bel papir z nečim bolj opredeljenim in kar naenkrat se spremeni pomen črte. Se s tem spremeni še kaj drugega? Še vedno je marveč le črna vijuga na, recimo, obarvanem papirju. Morda pa pomen črte izraža tudi nekaj bolj simboličnega! Koliko so pravzaprav vredni spomini? Smo že bliže tisti neotipljivi, celo neizmerljivi vsebini? Kakšna je sploh povezava med vijugasto črto na obarvanem papirju s spomini? Oh, kako zapleten je stavek: črta na papirju!
Zemljevid Makedonije vsebuje mnogo črt. Večino njih nalomljenih ali celo vijugastih! Samo ena pa je zares pomenljiva. Tista, ki jo na balkanskem polotoku tradicionalno vsako leto zarišemo štirje nepopravljivi iluzionisti in pri tem pridno polnimo knjigo naše lastne sodobne umetnosti. Neotipljivo? Neizmerljivo? Neprecenljivo!
Destinacija je bila znana že mnogo vnaprej. Pravzaprav se mi zdi da po vsakem potovanju, namesto da bi bil seznam krajši za vsaj eno državo, le-ta pridobi vsaj dve novi. Torej Makedonija. Precej logična izbira, glede na to, da smo od držav bivše “Juge” Črno goro, Srbijo in BiH že odkljukali. Hrvaška? Jo tako ali tako obiščemo večkrat letno. Kosovo? Zanimivo. Mogoče. Morda, ko jo kot suvereno državo prizna še Rusija. Bomo videli. Osredotočimo se na tokratno potovanje, ki se je že v osnovi v nečem razlikovalo od prejšnjih. V našo ciljno destinacijo smo prvič odpotovali z letalom.
V iskanju samega sebe…
Vsekakor primerna odločitev. Poznojesensko gorenjsko svežino smo tako še isto petkovo popoldne zamenjali za nezmotljiv balkanski melos. Čeprav je tačas našega transferja in vselitve nad skopsko nebo že padel mrak, pa smo vseeno maksimalno izkoristili preostale ure v dnevu. Center mesta v vsej svoji gloriji pravzaprav zaživi šele ko največjo makedonsko metropolo razsvetli soj večernih žarometov.
Skopje
Dozdeva se mi, da se Makedonci na splošno krčevito trudijo izstopiti iz sence njihovih zgodovinsko pomembnejših velikih bratov. Bodisi antičnih Grkov, bodisi Srbov iz novejše zgodovine. Še zlasti v zadnjih nekaj letih se oblasti srdito zavzemajo Skopje uvrstiti na svetovni turistični zemljevid. Na žalost vse skupaj bolj spominja na burlesko kot kakšen resen tektonski premik v smeri privabljanja tujcev. Strogi center mesta tako navzven izraža videz nekakšne poceni replike antičnih Aten ali Šparte, z (ne)mogočnimi približki Akropol in Panteonov, gromozanskimi upodobitvami Aleksandra Velikega, ter številnimi okičenimi nadomestki antičnih mostov čez reko Vardar. Celotna podoba mesta še ne bi bila tako satirična, če ne bi le streljaj od glavnega trga videza kazile propadajoče socialistične razvaline.
Balkanska glasba ob večerji
Po drugi strani se pod zgoraj omenjeno, slabo naneseno, umetno fasado izkrivljene nacionalne identitete skrivajo povsem avtentične etnološke značilnosti bivše Jugoslavije, s poudarkom zlasti na tradicionalnemu kulinaričnemu razvajanju, nezmotljivih balkanskih ritmih, sproščujočemu občutku gostoljubnosti in splošne zaželenosti. Čeprav izjemno pozitivne karakteristike, bo na žalost, sleherni domačin, z zamahom roke omenjene trditve v trenutku ovrgel kot neutemeljene, zgolj zaradi nepremostljivega sovraštva do severnih sosedov. Tako smo zgodovinsko bolj razgledani obiskovalci priča neobičajnemu paradoksu, ko se narod želi identificirati kot legitimna zapuščina antične Grčije in gredo v tem koraku celo tako daleč, da se poistovečajo z junaki, empirično dokazljivih, povsem nesorodnih korenin, a hkrati zavračajo dolgoletne brate, s katerimi si delijo mnogo več kot zgolj priimek malodane pravljične osebnosti izpred 2.000 let. Če si drznem malo prestopiti mejo zmernega okusa, bi lahko dejal, da je svet priča gledališki igri v režiji makedonskih ustvarjalcev, kjer nam želijo prikazati resno dramsko uprizoritev, ki jo gledalci zaradi slabe izvedbe dojemamo bolj kot komedijo, s čimer celotna predstava izpade pravzaprav navadna tragedija. Če ne drugega so se od starih Grkov naučili vsaj gledališča.
Po dolgi noči, kratek dan
Kanjon Matka
Prekomerno kritiko o iskanju lastne identitete na stran je Makedonija vseeno čudovita država. Tako v naravnem, kulturnem kot sociološkem pomenu. Po neprespani sobotni noči smo v nedeljo najeli avtomobil in se odpravili raziskovanju naproti. Prvi postanek je sledil že čez dobrih nekaj trenutkov. Zatekli smo se v čudovit naravni objem kanjona Matka, iz Skopja le dobrih 15 kilometrov proti zahodu. Osvežujoča hladna poznojesenska klima je prišla kot naročena za obliž na rane prejšnjega večera. Vzeli smo si kar dobršen del popoldneva za upokojenski sprehod skozi izdolbene stezice in hiter odmor ob kavi, nekje ob vhodu v sam kanjon. Vseeno nismo izgubljali preveč časa. Do srede, ko smo se morali vrniti v domovino nas je čakalo še kar zajetno število kilometrov, tako da smo urno odhiteli do naše naslednje postojanke. Cilj nam je bil še isti dan priti do Ohrida, kar nam je v večernih urah brez težav tudi uspelo, kljub temu, da smo pot skozi nacionalni park Mavrovo opravili pregovorno nedeljsko, ter se vmes ustavili še v samostanu Svetega Jovana Bigorskega, ki se uvršča na vrh seznama najlepših samostanov v Makedoniji.
Od turistov pozabljeni balkanski dragulj
Ohrid
V Ohridu pa kot bi se obrnila plošča. Počutil sem se kot, da sem čez noč prepotoval pol sveta in se zbudil v povsem drugi državi. Iznad pritalne meglice je pokukalo jutranje sonce in nas kot naročeno spremljalo do konca našega obiska. Tudi otoplilo se je. In čeprav so bili bližnji vrhovi prekriti z nežno sneženo odejo smo se počutili povsem poletno. Lepšega dne za ležerni sprehod med znamenitostmi si pravzaprav ne bi mogli zaželeti. Na žalost je Ohrid eno izmed številnih bivših jugoslovanskih draguljev, ki so bili zaradi balkanskega sodčka smodnika resno prizadeti. Čeprav se ga vojna ni dotaknila je po osamosvojitvi Makedonije doživel strm upadec turizma. Jama iz katere se mesto koplje še danes. In to povsem neupravičeno, saj se po pestri, bogati in raznovrstni turistični ponudbi brez težav postavlja ob bok najelitnejšim jadranskim letoviščem.
Sveti Jovan Kaneo
Poleg tega Ohrid krasi tudi izjemna naravna in kulturna dediščina, zaradi česar je povsem upravičeno na obeh UNESCO-vih seznamih. Vrhunce predstavljajo predvsem Samuilova trdnjava, ki se z najimenitnejšim razgledom nad ohriško jezero, veličastno bohoti že nekje od 4. stoletja, ter mešanica kristijanskih, pravoslanih in islamskih zgodovinskih reliktov. Po ljudskem izročilu naj bi bilo okoli celotnega ohridskega jezera nameščenih 365 majnih kapelic ali cerkva – za vsak dan v letu ena – večina katerih pa je danes zakopana pod globokim nanosom zemeljske plasti. Tudi jezero samo po sebi nudi številne užitke. Poleti se segreje na prijetno temperaturo in tudi čistoča je na visokem nivoju, tako da je zelo primerno za kopanje. Številni ribiški čolni so nam dali slutiti, da se sezona ribolova praktično nikoli ne zaključi. Tudi nekaj izposojevalnic vodnih plovil smo zaznali, tako da, če povzamem, je destinacija primerna tako za večdnevni popotniški postanek, kot tudi za precej daljše sproščujoče poletne počitnice.
Pogled v pravo Makedonijo
Do izteka našega dopusta smo obiskali še nekaj krajev. Sicer po slikovitosti precej manj pompozna kot Ohrid in Skopje, pa kljub vsemu ponujajo dobrodošel odmik od tradicionalnega turističnega udejstvovanja, kar prijetno nadomestijo s entološkim potopom v osrčje makedonske kulture. Povratno pot do letališča Aleksandra Velikega smo prevozili skozi Bitolo, Prilep in Kavadrci, vmes pa se ustavili v znamenitem kamnolomu makedonskega sivca, na pokušini vina in lokalnih kulinaričnih dobrot v vinarni Tikveš, ter v starorimskem arheološkem najdbišču Stobi.
Zazrti v prihodnost…
Zarisana črta na papirju je bila dobro načrtovana. V zelo kratkem času nam je Makedonijo v določenih kategorijah uspelo spoznati globoko do njenih temeljev, v ostalih pa tudi vsaj opraskati površino, s čimer smo vsebinsko zelo lepo zaokrožili odkrivanje bivših so-narodnostnih korenin. Verjamem, da s tem naša pot po državah bivše Jugoslavije, ni več zgolj črta na papirju, temveč smo ponekod za večno odtisnili tudi kakšno stopinjo, predvsem pa sami sebi razširili obzorja in zbistrili poglede na bodoča, podobna podovanja. Že v naslednjem letu nas namreč čaka Albanija…
Recent Comments