Potovanje se je zame pričelo iz zagrebškega mednarodnega letališča, kjer me je pot najprej vodila prek Budimpešte v Doho v Katarju in od tam naprej v Šanghaj. Čeprav bi zaradi nepoznavanja vseh, v svetovnem merilu malo boljših letalskih družb, težko podal objektivno oceno, katera izmed njih mi dolgotrajno popotovanje naredi najbolj udobno in prijetno, pa so se pri Qatar Airways znova izkazali, tako s svojo pestro gostinsko ponudbo, ustrežlivostjo izjemno prijaznega osebja, ter splošnega udobja, najprej na njihovem Airbusu A320, kot kasneje tudi na Boeingu serije 777, na katerem pa sem večino nočne poti prespal. Na Šanghajskem mednarodnem letališču sem pristal ob treh popoldan po lokalnem času.

MagLev

MagLev

Na carini sem bil presenečen kako hitro so nas vse procesirali in kako so v nasprotju s splošnim prepričanjem zelo malo komplicirali. Po pičlih 5 minutah sem bil že izven mednarodnega teritorija in na ozemlju suverene Ljudske republike Kitajske. Prvi vrhunec potovanja je sledil že takoj na obrobju letališča, ki je mimogrede okrog 40 kilometrov izven centra mesta in je potrebno za transfer do tja izbrati eno izmed mnogih oblik javnega prevoza. Kot pravi inženir elektoinženir elektrotehnike, sem se seveda odločil za Kitajski fenomen – MagLev, vlak na magnetno levitacijo, ki doseže maksimalno hitrost kar 431 km/h. Zanimivo je predvsem, ko vlak pred končno postajo upočasni na malo čez 200 km/h in se ti zdi, da se praktično sploh ne premikaš, čeprav potuješ s hitrostjo, ki je predtem razen na letalu še nisi nikoli doživel. Na obrobju mesta v četrti Pudong sem prestopil še na podzemno železnico – linijo 2 in prvič prišel v stik še z res nepopisno gužvo, ko trume črnolasih rumenčkarjev začnejo pritiskati v eno smer in nimaš nobene druge izbire kot da se premikaš skupaj z množico in samo upaš, da tudi oni potujejo v tvojo smer.

Okog petih sem po nekaj začetnih težavah z orientacijo vendarle prispel do svojega hostla in se udobno namestil, prvi tuš po

Bund

Bund

 dolgotrajnem potovanju pa je moral počakati do kasneje v večeru, saj me je že čakalo srečanje še z ostalimi prijatelji, ki se bomo v naslednjih dneh skupaj družili, na verjetno nepozabnem doživetju. Preden sem se vrnil nazaj v hostel sem se ustavil v finančnem središču Šanghaja in na tako imenovanem Bund-u. Razlog za to tiči v tem, da omenjeni točki v mestu najbolj zaživita šele po sončnem zahodu. Takrat se osvetlijo nekatere izmed najvišjih stolpnic v tem delu sveta, kar mimoidočega vsekakor ne pusti ravnodušnega. Najbolj čudovit razgled je prav iz Bunda, ko celotno okrožje opazuješ iz nasprotnega bregu reke Huangpo. Visoka koncentracija neonskeh svetil bi marsikoga lahko precej zmedla, zaradi česar bi pomislil, da se nahaja že v Las Vegasu v ZDA, vendar trume poševnookih pritlikavčkev sleherno dušo hitro spravijo na realna tla.

Naslednji dan me je čakal celodnevni sprehod v neznosni vročini, kjer je tudi najbolj odročen kotiček pozidan z betonom ali asfaltom, kar celotno izkušnjo napravi telesu

West Nanjing Road

West Nanjing Road

še bolj stresno. Najprej sem se odpravil na West Nanjing Road, za katerega se smatra, da je nekako najbolj evropski predel celotne Kitajske. In res specializirane trgovinice z visoko modo pretežno evropskih znamk povzroči, da med hojo po ulici srečaš tudi kakšnega bolj civiliziranega osebka. Vsaj za enkat sem v Šanghaju spoznal, da domačini niso prav nič častivredni ljudje. To leti predvsem na njihovo obnašanje in čeprav njihov zunanji izgled in ulice po katerih se sprehajaš dajejo zunanji vtis čistoče, urejenosti in kulture, so prebivalci navznoter vse prej kot to. Olike praktično ne poznajo, kar se nekako še najbolj pozna pri vstopanju in izstopanju iz podzemne železnice, saj moraš praktično hoditi čez trupla, če hočeš pravočasno zapustiti vlak. Prav tako so v pogovorih zelo agresivni in prav nič ustrežljivi, čeprav jim gre angleščina v tem mestu še kar dobro od rok. Seveda, da v prometu sploh ne govorim. Med rdečo in zeleno lučjo sploh ne ločijo in močno imam na sumu, da niso barvno slepi.

Za njih je vse posel in skoraj nobena cena ni fiksna, razen v že omenjenih bolj evropsko naravnanih modnih trgovinicah, kjer pa so cene večini smrtnikov nedostopne. Po nekaj urah na žgočem soncu sem končno našel hišno številko 580 in barantanje se je lahko pričelo. Celoten dan sem se pustil nategovati in to je bila samo prva runda. Kar je še huje je dejstvo, da tudi če nisem vedel koliko lahko realno iztržim za določen artikel in mi nihče ni prej povedal kako sploh barantati, pa sem vseeno, ko sem zapuščal trgovino dobil tisti neznansko neprijeten občutek, kakšen cepec sem in kako sem jim lahko pustil toliko denarja. Kupil sem sedem kratkih majic (kvalitetnih znamk – seveda ponaredkov) in pa gorniške čevlje. Nekaj za kar bi v Sloveniji odštel precej denarja kot sem ga tukaj, vendar vseeno to ni dovolj, da bi našel notranji mir. Za vse skupaj sem plačal 800 yuanov, kar je približno 115€. Ja vem.

Kmalu za tem sem se sprehodil do “Ljudskega kvadrata”, kjer sem se pustil nategniti že drugič. Srečal sem se s skupino treh mladih

Shanghai Museum

Shanghai Museum

kitajcev, ki so me pod začetno pretvezo, da so turisti iz notranjosti Kitajske zvabili na “čajanko”. Rečeno je bilo, da se v Šanghaju pravkar odvija veliki festival čaja, pod čimer sem si jaz predstavljal 1km krat 1km velik prostor, kjer so razstavljene vse vrste čaja, ki jih svet premore za zelo ugodne cene. Realnost je bila 6 kvadratnih metrov velika sobica z šestimi vrstami čaja, od katerih je “štamprle” stal okrog 8 evrov. Ampak zgodba treh kitajskih turistov je delovala brezhibno in ko je bilo rečeno, da tako kvaliteto čaja pije le še cesar, se je kar na enkrat vse skupaj zdelo zelo poceni. Na koncu sem plačal okrog 35€ za nekaj miniaturnih skodelic in zopet kraj zločina zapuščal z občutki prevaranosti. In res se je izkazalo tako, saj sem zvečer v hostlu prebral, da naj bomo pozorni na ljudi, ki nas vabijo na festival čaja, saj gre za zlonamerno prevaro. Ko bi le vedel že prej, oz. če bi mi malo prej začela delovati zdrava pamet!

V drugi polovici dneva sem si ogledal še šanghajski muzej, ki je sicer zastonj, vendar vseeno veliko razočaranje, saj so razstave zelo okrnjene, z manjkajočimi prevodi, pri čemer je tudi avdio vodič zelo redkobeseden in nasploh z izjemo le peščice eksponatov ne ponuja ničesar zaradi mi bo še dlje časa ostal v spominu. Preostanek dneva pa je zaznamoval lov na karte za vlak za naše nadaljnje potovanje. Sistem imajo tako zelo slab, saj več kot 5 dni vnaprej ni možno kupiti kart, ko pa jih dajo v prodajo so praktično takoj razprodane – jih je le več kot eno milijardo in očitno radi potujejo. Bilo je potrebno vložiti kar nekaj truda in “švica” – nekajkilometrski tek v tej vročini vsekakor ni bila moja prva želja tega potovanja – vendar na koncu se je vse srečno izteklo in tako imamo zagotovljeno brezskrbno potovanje za naprej. Zvečer smo se ob prijetno hladni lubenici zbrali na travniku pred šolo moj slovenskih sopotnikov in pokramljali še do poznih večernih ur, ko sem se moral zaradi hitro približujajočega se zadnjega vlaka, predčasno zapustiti družbo in odšel na zaslužen počitek.

Yuyuan Gardens

Yuyuan Gardens

Naslednje dopoldne nisem imel prenatrpanega urnika, zato sem pospal malce dlje. Nekaj pred dvanajsto sem se odjavil iz hostla in šel na svojo še zadnjo na zemljevidu obkroženo destinacijo – Yuyuan Gardens. Vstopnina 30 yuanov je več kot vredna plačila, saj idilična spokojna kombinacija starinske arhitekture, zelenja in z ribicami prenaseljenega mirnega potočka vzbuja prijetno katarzične občutke. Zadržal sem se kar malo dlje kot šem sprva hotel, saj je bilo to prvič v potovanju, da se mi ni nikamor izrecno mudilo in sem bil od vsega skakanja sem ter tja že kar precej uničen. Po končanem ogledu sem se vrnil v hostel poo kovčke in pot nadaljeval na letališče. Zopet sem se brez posebnih dramatičnih zapletov sem se prebil do letala, ki me je pripeljal do Guilina, kjer bom v prihodnjih dneh prvič doživel konkretnejši stik s kitajskio naravo in podeželjem, na kar čakam že od sasmega začetka.

Končni vtis Šanghaja? Ni po mojem okusu, ker sem bolj tip za zelenje, hribe in podeželje. Vsekakor pa pusti močan vtis mogočnosti in ljubiteljem velikih mest ga zelo toplo priporočam, saj ne bodo ostali ravnodušni in mislim, da bodo prav prijetno presenečeni.