Odkrivanje nepredstavljivih naravnih in kulturnih znamenitosti, doživljanje ljudskega duhovnega in materialnega izročila, spoznavanje tradicionalne etnologije in filologije, okušanje neodkrite kulinarike in vživljanje v lokalno gastronomijo. Skok v neznano. Razlogi za potovanja so lahko precej različna. Vsekakor se po končnem vtisu med seboj močno razlikujejo. Najbolj pa se v spomin vtisnejo tista, ki rušijo predsodke, demantirajo neopravičene stereotipe in premoščajo miselne bariere.
Islamska republika Iran je med potovanji vsekakor eno izmed tistih zrn, ki se loči od plev. Večino informacij o državi na obrobju bližnjega vzhoda nam servirajo zahodni mediji, ki običajno politično motivirane dezinformacije sprevračajo do skrajne absurdnosti, zaradi česar se nam v glavah ustvari povsem napačna slika o tej orientalski deželici. Nepolitična izven-medijska realnost je tako kot marsikje drugje na svetu povsem drugačna.
Zgodba se pravzaprav prične že dan pred našim odhodom iz brniškega letališča. Skupinica sedmih mladih popotnikov, ki si celotno potovanje organizira mimo vseh turističnih ponudnikov očitno pritegne pozornost iranskega predstavništva na Tolstojevi v Ljubljani. Povabljeni smo bili na neformalni razgovor in kratko predstavitev dežele kamor smo bili namenjeni. Slišali smo sicer že znana dejstva o tipični iranski prijaznosti in nekaterih tradicionalnih običajih, ki so veljale predvsem za nežnejši spol, vendar nam je sproščeno vzdušje ob skromni pogostitvi nakazalo, česa se lahko pričnemo veseliti na našem potovanju. Nepopisan list mojega popotniškega dnevnika s poglavjem Perzijska pravljica je končno začel pridobivati prve sledove črnila!
Isfahan
Naqsh-e-Jahan
Od Teherana smo se poslovili še preden smo mu uspeli izreči prvo pravcato dobrodošlico. Zgodnje jutranje ure smo izkoristili za avtobusni transfer do zibelke Perzijske civilizacije, mesta katerega se je prijel nadvse nenavaden vzdevek – Isfahan je pol sveta. Izkazal se je kot najbolj primeren kraj za prvi stik z novo civilizacijo in njihovo bogato “različnostjo”. Bivše glavno mesto veličastne Perzije je čudovit vzor tradicionalne iranske in islamske kulturne dediščine. Temeljni kamen novo odkritega orientalskega mozaika predstavlja trg Naqsh-e-Jahān, ki na enem mestu združuje skoraj vse posebnosti tega predela države. Mogočna islamska arhitektura, ki se najbolj izraža skozi slikovite kamnite oboke obdaja enega največjih mestnih trgov na svetu, zaradi česar ni prav nič nenavadnega, da je uvrščen tudi na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Obdan s pisanimi mošejami na eni strani, ter vhodom v veliki bazar na drugi, služi predvsem kot center za socializacijo in razvedrilo, saj tekom dneva združuje številčne množice domačinov ob različnih zabavnih aktivnostih.
Vodometi, ki nadomeščajo reko
Zayandeh Rud, reka ki (ne) teče skozi mesto je razlog za drugi arhitekturni biser, ki zaznamuje Isfahan. Številne obiskovalce prepričajo že zgolj mostovi, ki se na žgočem soncu veličastno bohotijo nad posušeno strugo nekdaj enega izmed najpomembnejših vodotokov v regiji. Prvi zapisi najstarejšega, Pol-e Shahrestan, segajo že davno v letnice okrog 1100, omeniti pa velja še mostove Pol-e Khaju, ki služi tudi kot vodna zapornica, Pol-e Jubi, ki je bil sprva zasnovan kot akvadukt in pa z 295m dolžine, z naskokom najdaljši Si-O-Seh Pol. Mostovi se med seboj razlikujejo predvsem v dolžini, oziroma s tem povezanim številom obokov, je pa potrebno priznati, da nepoučeno oko med njimi ne opazi bistvenih razlik. Z reko, ki je bila za mesto nekoč vir življenja je povezana zanimiva anekdota. Mesta, ki v današnjih podnebnih in demografskih razmerah ne dobivajo več zadostne količine tekoče vode, v zadnjih nekaj letih umetno oskrbujejo prav s pomočjo te reke. Posledično je struga v Isfahanu povsem izsušena, kar mestne oblasti v številnih parkih kompenzirajo z različni vodometi, ter takšnimi ali drugačnimi vodnimi zajetji, s čimer tamkajšnjim prebivalcem vsaj nekoliko lajšajo trpljenje ob izgubi edinega naravnega vodnega vira. Okrog prehoda v novo tisočletje je voda v rečni strugi domačine vseeno razveseljevala vsaj enkrat tedensko, sedaj pa med obema bregovoma vlada popolna suša že vsaj 2 leti. No, lokalnih policistov to očitno nič kaj pretirano ne vznemirja, saj naključnim turistom lahkovoljno pripovedujejo, da bo voda vendarle stekla… v torek (oziroma v petek, če ste v Isfahan prispeli ravno na ponedeljek).
Shiraz in Persepolis
Hafisova grobnica
Umirjeno mesto uglajene orientalske karizme je skozi špranjo pozno-večernega slovesa še zadnjič ugledalo silhuete naše nadobudne radovednosti. Podali smo se diametralnemu nasprotju naproti. Sedaj že bolj pogumne popotniške stopinje je prvič občutilo mladostniško razigrano pesniško mesto vrtov. Pesniško, saj poleg Korana svojo mesto na knjižnih policah slehernega iranskega prebivališča obvezno najdejo tudi okusni literarni sadeži izpod rok Hafisove inspiracije, ki so svoj šop umetniške domišljije med platnicami dobili na srednjeveških ulicah Širaza. Po pravici povedano sem pred potovanjem v Iran (neupravičeno) pričakoval umazana mesta s propadajočo infrastrukturo, makadamskimi prometnicami in razpuščene kokoši na vsakem križišču. No, že drugič se je izkazalo, da se bolj ne bi mogel motiti. Z zelenjem in kulturo bogato, infrastrukturno povsem neoporečno mesto razkriva številne obiska vredne kotičke. Najbolj slikovit je park s Hafisovo grobnico, kjer se ob večerih vsakodnevno zbirajo ljubitelji njegovih del in pozno v noč recitirajo njegove najodmevnejše odlomke. Preden naslednjič kdo krivično obsodi iranski narod, naj samo pomisli, kolikokrat v življenju je pred Prešernovim spomenikom ob Tromostovju doživel recital poezije največjega slovenskega pesnika.
Persepolis
70 km severovzhodno od Hafisove neponovljive ustvarjalnosti, je svoje mesto pod puščavskim soncem našel največji biser iranske kulturne zapuščine. Darijevo “mesto Perzijcev” UNESCO-vo zaščito uživa že od leta 1979, kar pa je za znamenitost največjega svetovnega formata že skoraj preskromno priznanje. Nekoč strah vzbujajoča svetovna prestolnica danes kaže sicer bolj klavrno podobo, a vendar zob časa še ni uspel dokončno skaziti podobe nekoč mogočnega imperija. Perzepolis je preživel vsaj 4 vladarje, preden je Kserkses I. dokončno kapituliral pred neuničljivo armado Aleksandra Velikega. V znak maščevanja je na žalost enega največjih arhitekturnih in gradbenih dosežkov tedanjega časa dal požgati, s čimer je do nedavnih arheoloških izkopanin Perzepolis dolgo časa ostal pozabljen od sveta. O njegovi veličini pričajo besede Plutarha, ki je zapisal, da je Aleksander za izropanje zakladnice potreboval kar 20.000 mul in 3.000 kamel!
Yazd
Zabavni trenutki v puščavi
Presenečeni nad bujno pozelenelim Širazom smo v iskanju puščavskih doživetij vendarle naleteli na Yazd. Center Zoroastrizma je služil kot imenitna odskočna deska za ne-preveč oddaljene peščene radosti, ki so nam ponudile zasuk v še tretjo markantno spremembo okolja na našem izletu. Jahanje dvogrbih kamel, uživanje domačega črnega čaja ob pojemanju sončevega sijaja za impresivnimi razsežnostmi puščavskega peska, dirka s štirikolesniki in nepogrešljiv spust po sneženo mehkih sipinah so dejavnosti, ki se morda slišijo že preveč klišejsko, vendar so nedvomno vredne doživetega popoldneva in skoraj omembe nevrednega drobiža. Glinena gradnja mestnega središča v kombinaciji z nekaj sto let starimi naravnimi ohlajevalnimi sistemi ponuja dobrodošel odmik od običajnega arhitekturnega sloga, značilnega za srednji vzhod. Vsekakor unikatno mesto, v sicer skoraj neznosno nehvaležnem podnebju, turistom ponuja obilico manj obleganih atrakcij, ki skupaj prisrčno zaokrožujejo podobo iranske civilizacije. Dodano vrednost Yazdu prinese tudi prisotnost neobičajne religije, ki kot temelj večine svetovnih religij igra edinstveno zgodovinsko vlogo v človeštvu. Poleg večne zaznambe v zgodovinskih knjigah je Zoroastrianizem mestu zapustil še večni ogenj, ki naj bi neprekinjeno gorel že od 7. stoletja pred našim štetjem, ter skrajno nenavadno versko zbirališče (pokopališče) z veličastnim stolpom tišine na obrobju mesta.
Kashan in Abyaneh
“Avtobusna postaja” sredi avtoceste
Pred povratkom v prestolnico zahodnoazijskega velikana smo kratek postanek napravili še povsem v njegovem osrčju. Nepredviden šok smo doživeli kakšnih 30 minut pred “predvidenim” prihodom v Kašan. Izkazalo se je namreč, da direktna linija med Yazdom in Teheranom zaobide našo želeno destinacijo za kakšnih 15 kilometrov. Tako smo izstopili kar na cestninski postaji sredi avtoceste in se znašli med “pouličnimi” prodajalci neuporabne robe. Kar je na prvi pogled delovala past za lupljenje turistov se je presenetljivo izkazala za nevsiljivo pomoč. Prijazno nam je bil priskrbljen taksi, prav tako pa smo celo kožo odnesli povsem brez nepotrebnih stroškov.
Gorska vasica Abyaneh
Namen postanka je bil poleg nekaterih manj pompoznih znamenitosti v Kašanu predvsem obisk najbolj znane gorske vasice Abjaneh. Idilično razpeta med okoliškimi vršaci, starodavna značilno rdečkasta glinena gmota danes združuje približno 300 duš, predvsem ne-priseljenih upokojencev, ki so si jesen svojega življenja zadali preživeti v podnebno manj stresnem, umirjenem okolišu. Glavno gospodarsko panogo poleg turizma predstavljata sadjarstvo in ovčereja. Zanimiva je že sama vijugajoče vzpenjajoča gorska cesta, ki v nekem trenutku vodi mimo spornih iranskih jedrskih objektov, močno zastraženih tako z vojaško milico, kot vsaj na pogled napredno, protiletalsko mehanizacijo. Osivele gospodarice v vasici se pogosto rade napravijo v tradicionalno narodno nošo s čimer mimoidoče turiste lažje prepričajo v nakup sušenega sadja. Ob vodenem sprehodu skozi razgibane vaške stezice, sem imel občutek da so še največja atrakcija vhodna vrata številnih stavb. Vsakih 10 metrov nas je vodička ustavila ob naslednjih in o njih povedala kratko anekdoto. Vseeno me je na koncu še najbolj prepričal spektakularen razgled na vasico iz porušene trdnjave na sosednjem hribu.
Teheran
Stolp Azadi v Teheranu
Vendarle je napočil čas tudi za okus 14 milijonske metropole. Na žalost impozantnejših znamenitosti Teheran ne beleži. K sreči smo v preteklih dneh potovanja že spoznali, da jedro dolgoletnih spominov ne bodo predstavljale ozemeljske markacije, temveč izkušnje povezane z medkulturnim dialogom. Prosti čas smo izkoristili predvsem za nakup spominkov in vežbanju barantaških pristopov na osrednjem mestnem bazarju. Najbolj zanimiva dogodivščina se nam je pripetila pri odhodu na kosilo v Muslimansko restavracijo, kamor se v zgoščenih trumah zgrinjajo pretežno le domačini. Morda smo se zaradi pretirane iranske prijaznosti in gostoljubnosti prvič počutili celo neprijetno, saj smo na konec okrog 50 metrske vrste s pomočjo policistov in postreščkov preskočili v zgolj nekaj sekundah. Lokal, ki ni ne menza ne restavracija, ampak nekaj vmes, ima interesantno dodelan sistem razdeljevanja hrane, ki nam še do danes ni povsem razčiščen. V spodnjem nadstropju princip najbolj spominja na take-away sistem hitre prehrane, kjer čakajoče stranke zapakirano hrano prejmejo kar skozi strop zgornjega nadstropja. Zgornje nadstropje pa s pladnji in načinom izbire hrane sicer res deluje kot klasična menza, vendar smo bili zaradi naše neodločnosti in neznanja nemudoma zelo prijazno posedeni na prvo prosto mesto, naročilo pa smo oddali kar za mizo. Naj omenim še, da prostih sedežev za 7 popotnikov sprva seveda ni bilo na voljo, vendar so ob omembi turistov šokirani domačini hitro skočili vznak in nam odstopili svoje sedišče, sami pa se prestavili na neznano lokacijo. Še en razlog za naše nelagodno počutje…
Alamut in Kaspijsko jezero
Prelepa gorska pokrajina doline Alamut
Najzabavnejši del potovanja nas je pričakal povsem na koncu. Prednost potovanja v večji skupini je imenitno prišla do izraza, ko smo za obisk odročnejših krajev najeli kombi ter privatnega šoferja. V treh dneh je bil naš namen dodobra spoznati pokrajino s pretirano zloveščim imenom – dolina morilcev, na robu katere se veličastno bohoti trdnjava Alamut, ter ob primernem tempu, nekaj sončnih žarkov ujeti še ob relaksaciji na plažah Kaspijskega morja. Zahvaljujoč Bartolu je prekrasna gorska pokrajina dobila svoj odtis tudi na slovenskih tleh. Presenetljivo, drugje v onostranstvu beseda o neustrašnih atentatorjih običajno naleti na gluha ušesa, kar se vidi predvsem po zapisih v vpisni knjigi, kjer jih polovico nosi sledi slovenskega črnila. Ni pa zgolj Alamut dragulj, ki številne turiste privabi v slikovit objem elburškega gorovja. S zgodnje majskim snegom pobeljeni vrhovi številne pohodnike razvajajo z nepredstavljivim razgledom in zadovoljivo mero telesnega napora, svoje pa doda še razgibano pozelenela dolinica s številnimi visokogorskimi vasicami, v katerih se je vse do danes obdržal za turiste všečen, tradicionalen način življenja.
Šofer nam lupi rabarbaro
Tridnevni izlet bi ne glede na izbrano destinacijo za vedno ostal v našem spominu. Zahvala za to gredo izključno našemu vestnemu šoferju, ki se je bolj kot ponudnik komercialnih storitev, vedel kot naš drugi oče – zaščitnik “izgubljenih” duš, tisočere kilometrov oddaljenih od varnega zavetja svojega doma. Namerno pretirana metafora je na mestu zgolj zaradi poudarka njegove dobrosrčnosti, ter dejstvu, kako je s svojo gostoljubnostjo, častno zastopal iranski narod. Na žalost sem pozabil njegovo ime, bodo pa vsaj z njim povezane zgodbe za vedno našle svojo črko na papirju. Morda nekoliko osiveli 50 letnik nas je fasciniral s svojo zavidljivo fizično pripravljenostjo. Ko smo se popotniki pri jezeru Ovan pripravljali na nekajurni naskok na okoliške vršace, je tudi sam vse zbrane presenetil s svojo osnovno “gorsko” opremo in nam tudi dokaj suvereno pariral v naših podvigih. Morda je imel revež nekaj težav le pri sestopu, kjer je predvsem zaradi slabe obutve na nehvaležnem terenu dvakrat, vsaj na videz, zelo grdo obliznil trdo kamnito podlago. V retrospektivi se mi sicer krivično zdi, da je od angleških besed znal le “number one restaurant” in pa “beautiful food”, vseeno pa je znal poskrbeti za številne zabavne trenutke po poti, zlasti s pogostimi postanki za čaj in sladkarije. Še zanimiv pripetljaj, ki sicer ni povezan z njim osebno, se nam je zgodil na avtocesti na poti do Kaspijskega jezera, saj nam je počila leva zadnja pnevmatika. Očitno naš prikupen “transferček” vseeno ni bil povsem kos sicer solidni iranski prometni infrastrukturi.
Na plaži ob Kaspijskem jezeru
Že vnaprej smo vedeli, da kopanje v Iranu ni dovoljeno. Tudi sicer, zaradi njegove oddaljenosti, od Kaspijskega jezera nismo veliko odnesli. Je pa po nekaj fizično bolj napornih pohodniških avanturah, zaslužen pozno popoldanski odmor ob zvokih šumenja valov povsem prijal. Največja, z ostalimi oceani nepovezana, vodna gmota, podobno kot osrednji trg v Isfahanu služi kot center za socializacijo. Tako je moč opaziti številne družine, ki skupaj ob pitju čaja, sprehodih ob obali in namakanju gležnjev, kvalitetno preživljajo svoj prosti čas. Vsaj za eno popoldne smo se jim pridružili tudi sami. Zadnji dan smo izkoristili za povratek v Teheran, ter še zadnji sprehod po skrivnostnih labirintih največjega iranskega velemesta. Povsem za konec, nas je za slovo zopet razvedril naš zvesti spremljevalec iz preteklih dni. Po nekaj urnem predahu nas je ob ponovnem snidenju pričakal s povsem novimi sneženo belimi športnimi copati. Verjetno zaščita pred naslednjimi norimi Slovenci in neprijetnimi pripetljaji povezanimi z njihovimi podvigi.
Več kot samo potovanje… Doživetje!
Katera pa je največja posebnost države, če bi lahko izpostavil zgolj eno? S tem vprašanjem si belim glavo že odkar smo v sredini maja z nogami ponovno obliznili slovensko zemljo na brniškem letališču. Razlik med našima kulturama je zares ogromno. Od značilnosti povezanih s samo geografsko lego, ter naravnimi danostmi, prek drugačne, nam nekoliko neznane vere in z njo povezanimi rituali, do same mentalitete ljudi, kot posledica povsem različnih zgodovinskih tokov, kot smo jih imeli v Evropi. ‘Drugačnost’ je prisotna na vsakem koraku. Odraža se v gradbeništvu, krajinski arhitekturi, stopnji tehnologije, navsezadnje tudi na oblačilih, ter zunanjem videzu prebivalstva. In prav ljudje so tista ena posebnost, ki med vsemi nepozabnimi naravnimi in kulturnimi atrakcijami pustijo najodmevnejši pečat v spominu.
Prvi vtisi Irana so bili vsekakor nekoliko drugačni kot jih običajno doživljam kot popotnik. Sicer zelo pozitivni, saj smo na vsakem koraku naleteli na fantastičen odziv ali lepo presenečenje, a hkrati sem na svojih potovanjih ob podobnih situacijah v preteklosti doživel tudi že nekaj neprijetnih izkušenj. Sprva je v naši skupinici vladalo sicer navdušeno, a previdno in nekoliko zadržano vzdušje. Zvedavi pogledi sramežljivih domačinov so nas spremljali na vsakem našem koraku. Ko so nam zavore previdnosti vendarle popustile in so padle še zadnje obrambne prepreke s katerimi smo zgolj zaradi občutka varnosti držali navidezno distanco do avtohtonih prebivalcev, smo tudi sami začeli spodbujati bolj pristno medkulturno interakcijo. Tisti bolj pogumni so k nam tudi pristopili in pričeli zelo vljudno poizvedovanje o pričakovanih temah. Od kod smo, razlogi za obisk, ter splošni vtisi o Iranu, ter njihovem mestu. Šok je vedno sledil v enaki obliki. Čeprav se Slovenci med narodi ponašamo kot gostoljubnejši, nam po večini misel, da bi popolne neznance iz tujine že po kratkem kramljanju povabili k sebi na pogostitev, ne pride povsem spontano. Kaj šele če bi jih bilo v skupini sedem! Vseeno smo skozi celotno potovanje takšna vabila prejemali na vsakodnevni ravni. Pravzaprav nepredstavljivo. Iranska gostoljubnost res ne pozna meja.
Obisk družine v Isfahanu
Eno izmed teh povabil smo tudi sprejeli, kar svetujem tudi vsem preostalim avanturistom, ki jih bo popotniška žilica kdajkoli vodila skozi središče Orienta. Obstaja mar še kak drug boljši način, da se človek iz prve roke poduči o vseh detajlih in podrobnostih, ki »perzijsko pravljico« spišejo še bolj čarobno? Šege in navade so napram našim tako zelo neobičajne, da so razlike opazne že na prvi pogled. Nenadomestljiv šarm deželica dobi šele skozi odkrivanje številnih drobnih malenkostih, ki za marsikaterega obiskovalca za večno ostanejo zavite v tančico skrivnosti.
Pričakala nas je prava mala pojedina z vsemi dobrotami, ki so značilne za to geografsko območje – manjkala ni niti vodna pipa. Med kar 7 urnim druženjem, na katerega so bili seveda povabljeni tudi vsi člani razširjene družine, se mi je morda najbolj vtisnil dogodek, ko nam je oče in glava družine v čast našega obiska v roke potisnil kar 1300 let star Koran, katerega je še celo njegova 30 letna hčer videla šele drugič v življenju! Povsem osupel sem še do današnjega dne.
Liberalnejši islam
Barvite iranske mošeje
Mošeje že same po sebi predstavljajo čudovit dokaz izjemnih razsežnosti človeške domišljije in umetniških spretnosti njegovih rok. Kot da že to ni dovolj, pa dodatno diverziteto vnašajo še različni arhitekturni slogi, močno odvisni od regije nastanka. Nekje lahko pri njihovi zunanjosti občudujemo bogato pisanost keramičnih mozaikov. Ponekod lahko občudujemo spektakularen ples različnih barv, ki se odbijajo od na videz neskončnega števila miniaturnih zrcalc, ki popolnoma prekrivajo stene v notranjosti. Spet drugje je večji poudarek na sami arhitekturi, saj so oboki še bolj poudarjeni, minareti še odtenek višji, ter izklesani detajli še malenkost bolj izraženi kot drugod. Zanimivo je tudi, da imajo nekatere mošeje povečan obisk samo na določen dan v tednu. Tako na primer nekatere mošeje molitvi služijo samo ob sredah, spet druge ob petkih, itn.
Naj bo zapisano še, da Iranci po verski pripadnosti spadajo med šiite. Poglobljena analiza večstoletne islamske vere sicer razkrije marsikatere zanimive divergence med suniti in šiiti, vendar turistom opazne in bistvene sta zgolj dve. Šiiti so precej bolj liberalni kot suniti, zato dekletom ni potrebno prekriti celotnega obraza. Dovolj sta »le« ruta, ki naj bi v teoriji zakrivala lasišče in vrat, v praksi pa ne služi niti temu, ter obleka takšnega tipa, da zakriva ostale obline ženskega telesa. Druga opazna razlika je, da šiiti molijo trikrat dnevno, medtem ko vera sunitom veli, da se tega opravila udejstvujejo vsaj petkrat na dan.
Kebab še ne pomeni döner
Tipični iranski kebab
Iran je dežela, ki obiskovalca ne pusti »lačnega«. Seveda mislim predvsem na potešitev avanturističnih apetitov, kamor pa navsezadnje spadajo tudi gastronomska doživetja. Za iskanje eksotičnih okusov se v državi, ki je v svet izstrelila kebab in sladoled ni potrebno pretirano naprezati. Bi morda poskusili kamelo z jajčevci, ali pa še bolj tradicionalno zgoščeno čorbo z neizgovorljivim imenom? Kulinarične razsežnosti so praktično neomejene in za razvado jezičnih brbončic ni potrebno pretirano skrbeti. Še največkrat so natakarji iz naših ust zaslišali željo po piščančjem ali govejem kebabu (ki je bolj kot kebabu podoben čevapčičem ali pleskavici). Druge priloge kot riž pri glavni jedi praktično ne poznajo, kar popolnoma kompenzirajo z izvrstnim domačim, svežim kruhom, ki je za odvečen drobiž na voljo ob vsaki bolj živahni prometnici. Iran je tudi velik izvoznik sušenega sadja, pistacij, arašidov, ter različnih začimb, katerih nenadomestljivih vonjav in arom se naužijejo celotni bazarji.
V oziru na prvi stavek prejšnjega odstavka bi v šali morda lahko rekli, da pa nas potovanje na bližnji vzhod pelje »žejnega čez vodo«. Alkoholne pijače so namreč strogo prepovedane. Hladno pivo v nepopustljivem primežu puščavske vročine ali ob sončnem zahodu po napornem dnevu turističnega udejstvovanja se seveda sliši nenadomestljivo, a smo vseeno uteho našli v dobrotah drugačne sorte. Vodne pipe, oziroma šiše so pomemben del iranskega vsakdana in nepogrešljiv dodatek pri večernem druženju.
Pometanje pod preprogo
Prodajalna perzijskih preprog
Navsezadnje pa ne smem zapostaviti rokodelskih mojstrovin obrtniških čudodelcev, med katerimi kot češnja na vrhu smetane seveda izstopajo orientalske preproge. Med seboj se ločijo po barvi, vzorcu, nomadskem ljudstvu, ki jih izdeluje, materialu in seveda kvaliteti. Več vozlov in večji odstotek svile načeloma pomenita višjo ceno, vendar je hkrati to tudi priložnost za višji popust. Po občutku bi dejal, da so trgovci kar pošteni, kar se tudi pozna pri tem, da cene že v izhodišču niso prenapihnjene. Odlična priložnost za marsikateri bivalni prostor je vsaj zame ostala neizkoriščena saj pri roki nisem imel tistih nekaj tisočakov, ki jih je vendarle potrebno odšteti za preprogo nekoliko večjih dimenzij. Vsekakor pa so cene vsaj 50% nižje, kot bi za isto preprogo odšteli nekje v Evropi. Ostale (cenejše) drobnarije, ki so turistu bolj dostopno, pa zato nič manj kvalitetne pa so raznorazni prti, orientalske posode, Aladinove svetilke, ter ostali tipični nabiralci prahu.
Več slik je dostopnih v tej spletni galeriji.
Recent Comments