Pravljična tropska dežela, kjer se je življenje navidezno ujelo v časovno kapsulo. Napredek je že davno pred našim obiskom nehal trkati na vrata največjega karibskega otoka in skupaj s še nekaterimi neločljivimi življenjskimi sopotniki pomahal v slovo in se preselil v svojo mnogo bogatejšo in večjo, neposredno sosedo. Naj se vrnem nekoliko v preteklost.

Morda že res, da korenine človeštva segajo globoko v pradavnino, vendar se naše potovanje prične šele z novim vekom. Natančneje z letnico 1492, ko se je Krištof Kolumb že v svoji prvi raziskovalni plovbi spotaknil ob novo deželo. Vse od tedaj ima ta bivša španska kolonija močan latinski pridih, kar se ji je tekom teh skromnih 500 let občasno obrestovalo, občasno pa tudi maščevalo. Po popolni anihilaciji avtohtonega prebivalstva so priseljenci mnoga desetletja uživali sadove kolonialnega imperija matične države in šele v 19. stoletju začeli izkazovati separatistične težnje. V začetku 20. stoletja so to pridno znali izkoristiti najbližji anglosaški sosedje, ter tako počasi a vztrajno povečevali svojo vplivno prisotnost na otoku. Z roko v roki se je pričela skupna pot h gospodarskemu razcvetu države in trajala vse do zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je socialna neenakost in korupcija v diktatorskem državnem vrhu dosegla svoj vrhunec. Kot posledica je vse od leta 1959 naprej podoba Castra in njegovih zvestih gverilskih revolucionarjev na Kubi nepogrešljiva. Zgodovina Kube je resda kratka, a po drugi strani zelo bogata in edinstvena.

Pospešen zgodovinski prelet, ki ga je doživela tudi naša majhna skupinica popotnikov kmalu po pristanku v Varaderu med nočno vožnjo do Havane in naslednji dan pri zajtrku je bil vsekakor dobrodošel za bolj komprehesivno dojemanje celotnega popotovanja. Spomenik ni bil več samo skulptura, plaža ni bila več samo pokrajina, človek ni bil več samo bitje. Vsem se je rodila duša. Duša Kube, ki nas je spremljala vseh 16 dni na naših a(d)vanturah.

Avto na KubiV mojem prvem vtisu definitivno nisem bil razočaran. Sicer nekoliko na sapi težko vlažno tropsko podnebje je hitro nadomestilo evforično navdušenje ob pogledu na čaroben koktejl španskih kolonialnih posestev, mogočnih hotelov bivših ameriških gangsterjev, ogromnih kamnitih spomenikov, revolucionarnih simbolov in napisov, nenavadna mešanica prevoznih sredstev, ter samega lokalnega prebivalstva. Kot najbolj presunljiv izmed zgoraj navedenih sestavin bi moral izpostaviti nadvse neznačilen vozni park, kjer med množico starih ruskih in jugoslovanskih štirikolesnikov izstopajo tipično barvite ameriške limuzine, večina njih dobro ohranjenih iz časa pred revolucijo. Pomešane med kočije, kolesa, rikše, jahače in druga atipična prevozna sredstva predstavljajo mnogim največjo turistično atrakcijo države. Samo prebivalstvo, sestavljeno iz večinsko španskega porekla, pomešano med temnopolte potomce sužnjev, ki so v preteklosti svojo pot in kri prelivali na plantažah sladkornega trsa, ter v novejši zgodovini priseljene azijate, je eno najbolj odkritosrčno prijaznih, kar sem jih v svojih popotovanjih utegnil srečati in spoznati. Že sama kultura naroda jim veli vzeti čas za sočloveka, turiste pa imajo še posebej radi. Pa ne zaradi materialnega okoriščanja, na kar bi marsikdo sprva pomislil, temveč zaradi fasciniranostjo nad kraji od koder prihajamo in novicami, ki jih prinašamo. In čeprav so turbokapitalizem že enkrat, za večino davno tega, zavrgli, se želja po podjetništvu počasi spet prebuja.

Morda se razlog za to skriva tudi v vedno milejši aristokraciji in omehčanih zunanjih restrikcijah, a bistvo se kaže v spremenjeni mentaliteti in opuščanju tradicionalnih metod preživetja. Zadnja priložnost za obisk ene zadnjih komunističnih držav sveta je že zbledela, prisotni so samo še obrisi ureditve, kot je nekoč bila. Če sem že nekoliko ošvrknil stanje nacionalne ekonomije, naj omenim še zgolj dejstvo, da čeprav so po večini državljani revni, nihče izmed njih ni na robu preživetja, kot je to slučaj v sosednjih državah (Haiti, Jamajka, Dominikanska republika), ki imajo vse identično zgodovino, vse tja do komunistične revolucije. In tudi če se država ekonomsko prebuja je še vedno prisotno močno sovraštvo do sosednje ZDA. Kuba je zares edinstvena!

Havana

Habana ViejaNaše potovanje v preteklost se je pričelo na idealni lokaciji. Zaradi same velikosti in zgodovinske pestrosti Havana ponuja celoten vpogled v kubansko evolucijo na enem mestu o čemer priča že zgolj delitev mesta samega po sebi. Staro mestno središče odraža tipične obrise španske kolonialne arhitekture z značilnimi ozkimi ulicami poimenovane po prvotnih španskih veljakih, visokimi, ozkimi in povezanimi stavbami, ter ostalimi posebnostmi zgodnjega evropskega novega veka. Nekaj sto metrov izven strogega centra se prične videz mesta naglo spreminjati. Hiše in ulice se debelijo, španske kolonialiste zamenjujejo logična številčna zaporedja, splošen občutek utesnjenosti premagujejo razkošni vrtovi in velikanske terase. Ta predel predstavljajo tipične četrti ameriškega sloga, ki se do danes niso povsem nič spremenile. Obrobje mesta je namenjeno novogradnjam (ali bolje rečeno starogradnjam) v revolucionarnem stilu.

PartagasV dveh dneh, ki smo jih namenili za turistično prečesavanje prestolnice najbolj izstopata obisk muzejev tobaka in ruma. Vsekakor se mi je osebno zdela to ena največjih dodanih vrednosti glavnega mesta in dobrodošel odmik od tradicionalnega že skoraj zdolgočasenega ogledovanja klasičnih cerkva in spomenikov, ki se resnici na ljubo v številnih državah tega sveta ne razlikujejo prav bistveno. Kar od tesno ovitega svežnja posušenih in fermentiranih najžlahtnejših tobačnih listov še nismo vedeli, smo se ob degustaciji nekaterih najdragocenejših kubanskih izvoznih artiklov podučili na najprimernejšem mestu – tovarni Partagas v osrčju Havane. Navsesplošno zaznaven najžlahtnejši tobačni produkt se naključno mimoidočemu pojavlja v različnih oblikah. Bodisi je moč opaziti cigaro puhajočega domačina v daljavi, zavonjati njen nenadomestljiv dim iz bližnjega gostinskega obrata ali slišati podjetne mladeniče na sumljivih vogalih ulic ob trženju svojih neoriginalnih tobačnih približkov. Na Kubi sem končno spoznal pomen prenesene besedne zveze, da je potrebno kubansko cigaro uživati z vsemi čuti. Čeprav nisem povsem prepričan, če je gospod, ki mi je to prvi omenil, imel v mislih ravno vse izmed zgoraj naštetega.

Havana ClubTaisti dan je postajal le še lepši, saj smo se z bicitaksijem nemudoma odpravili v še drugi dragulj kubanskega razvade. Sladkorni trs, ki realno gledano še edini drži državo na gospodarskem zemljevidu sveta, je že davno tega rodil precej eminentnejšo različico izvoznega artikla kot sladkor. Havana Club – rum, ki ga poznamo tudi pri nas – ima 9 različic, ki se v osnovi med seboj razlikujejo v staranosti, posledično pa tudi v barvi in ceni. Povsem prozorna tekočina prične na odtenku rjave pridobivati že kmalu po vlitju v hrastove sode, z leti pa se intenzivnost le še povečuje. S tem povezana je tudi žlahtnost okusa, ki povzroči tudi občuten preskok v ceni. Za najdražji Maximo je tako potrebno odšteti kar zajetnih 1.300 Bruseljčanov, medtem ko se najosnovnejša inačica ustavi le pri skromnih dveh ali treh. In četudi smo neko srednjo verzijo degustirali v neomadeženi obliki, pa smo se v prostem času posluževali predvsem osvežujočih Mojitov, Cuba Librejev in Pina Colad. Koktejli, ki izvirajo prav iz tega dela sveta so nepogrešljiv del tropskega oddiha. Zmanjšujejo neljube logistične ovire, premoščajo jezikovne vrzeli, izboljšujejo plesne korake in poskrbijo za splošno pozitivno vzdušje, kakršno bi moralo na takšnem dopustu vedno prevladovati!

Plaza de la RevolucionVsaj omeniti velja še nekaj preostalih havanskih turističnih atrakcij, ki morda ne bodo ostale tako dolgo v spominu, a vseeno mestu prinesejo dodaten čar. Na tem seznamu se vsekakor znajde trg revolucije, ki ga na eni strani krasi gromozanski spomenik komunističnega upora ameriškemu imperializmu leta 1959, na nasprotni pa se razprostirata veličastni podobi Castrota in Che Guevare, glavnih akterjev v tem protidržavnem puču. Poseben zgodovinski pečat ima tudi El Capitolio, ki se nam je nekaj časa skrival v neskončnem labirintu las calles de la Habana Vieja. Pod ameriškim vplivom pred revolucijo je bil Kapitol zamišljen kot center državnega političnega udejstvovanja, vendar je državni udar na Kubi, jenkijem te plane skazil. Danes kompleks služi kot muzej moderne umetnosti, čeprav je vmes služil še številnim drugim funkcijam. Cristo de la Habana ima svojo bolj famozno različico prav tako na drugem koncu sveta (Rio de Janeiro), vseeno pa v kombinaciji z muzejem Che Guevare in panoramskim razgledom na celotno Havano ponuja zanimivo izletniško točko. Kot zadnjega bi izpostavil še Malecon, ki ni pravzaprav nič drugega kot široka večpasovna cesta, ki morje loči od stanovanj. Sprehod po njem razkrije marsikatero manjšo zanimivost in vse skupaj zlije v čudovit pregled avtentične Kube.

Vinales

Vinales busPrehod iz urbaniziranega osrčja Kube v neobljudeno podeželsko pravljico, ki sliši na ime provinca Pinar del Rio je bil precej fascinanten. Že po srcu sem bolj občudovalec narave, hkrati pa me je dodatno presenetila ponovna sprememba okolja. Po slabih treh dneh v Havani sem se nekako privadil na vse kar je starinsko in vsaj dozdevalo se mi je da mi nič na otoku ne more več presenetiti. Še kako sem se motil. Potovanje po avtocesti do Vinalesa je bilo res kot nekakšno popotovanje v preteklost, kjer se letnice potniku skoraj dobesedno odštevajo pred očmi. Če smo v Havani v določenih trenutkih še zasledili zametke modernega, pa je to v Vinalesu povsem izginilo. Uvod morda na prvi pogled nakazuje, da je Vinales kot zadnji preostanek civilizacije nekje na robu sveta, pa je pravzaprav daleč od tega. UNESCO-va naravna dediščina privablja številne turiste že številna leta in vsaj z našim prihodom nismo sprožili nikakršne ekoturistične revolucije med domačini. Sožitje umirjenega načina življenja domačinov in časovno natempiranega načina življenja turistov mestu vnaša neobičajen a dobrodošel vidik.

Vinales podeželjeSam uvod že takoj nakazuje da so bile vse naše pustolovščine v naslednjih dneh povezane s takšno ali drugačno telesno aktivnostjo. Glavne znamenitosti so ravno prav oddaljene, da so še dostopne bodisi s kolesi, konji ali peš. In kaj je pravzaprav na Vinalesu tako posebnega, da že številna desetletja privabljajo horde turistov? Razlogov je več. Prvi je nedvomno sama dolina rečnih borovcev prepletena s številnimi edinstvenimi kraškimi pojavi, ki se obiskovalcem za vedno vtisnejo v spomin. Svoje k turizmu prispeva tudi obsežna kultura gojenja tobaka in sladkornega trsa, od koder izhajajo najkvalitetnejši polizdelki iz celotnega otoka, za nadaljnjo obdelavo v večjih urbanih središčih. Če pa temu prištejemo še vpogled v tradicionalen način življenja kubanskega podeželja dobimo vrhunsko kombinacijo vredno slehernega avanturista.

Vinales jahanjeV nekaj dnevih smo tako obiskali številne starodavne kraške jame (med njimi tudi najbolj slavno Indijsko jamo), spoznali vse zanimivosti gojenja tobaka, sladkornega trsa, kokosa, banan in drugih subtropskih kultur, ter se sprostili ob bližnjem jezeru. Vsekakor obiskovalcem Vinalesa najbolj priporočam konjeniški izlet, ki smo ga napravili naš drugi dan v Vinalesu, saj si je ob umirjenem in nenapornem tempu moč dobro ogledati zares pravljično kraško okolico, obogateno z raznovrstnim zelenjem, spoznati ključne poudarke preprostega kubanskega življenja na periferiji, ter na splošno uživati na prostem v naravi. Skupna dolžina izleta je bila okrog 4-5 ur, pri čemer smo nepozabno doživetje odšteli 5 dolarjev na uro po osebi.

Prvič na otoku smo se srečali tudi s Salso, znanim latinsko ameriškim plesom, vendar več o tem nekoliko kasneje.

Bahia de Cochinos

Muzej Playa GironZapustili smo zadnji preostanek civilizacije na robu sveta  in zdrseli v idilični svet zaliva z malo manj idiličnim imenom. Kot kaže smo napravili še pol koraka proti prepadu in pristali v neobljudenem raju avtentične kubanske pravljice.  Sicer prebivalstveno neštevilna regija okrog prašičjega zaliva vseeno predstavlja pomemben kamenček v mozaiku moderne kubanske zgodovine. Leta 1961 je ameriška CIA skupaj s kubanskimi izseljenci v ZDA poskušala znova razplamteti svoje imperialistične lovke na kraju, od koder so nekoč že bili pregnani. Akcija je bila po vsega treh dneh srditih spopadov končana s prepričljivim porazom ZDA in ni služila ničemur drugemu kot še bolj prispevala k ustoličenju Fidela med srca revolucionarjev.

Playa GironNaš obisk ni bil namenjen sprehodu po stezi stare komunistične kvazislave, marveč smo imeli bolj lahkotne in uživaške ambicije. Resda je naš itinerar vseboval tudi kratek skok v muzej vojaškega konflikta pa smo večino časa vendarle zapravili ob sproščanju na čudovitih plažah karibskega morja. Naš prvi postanek v Playi Largi je bil sicer namenjen obisku farme krokodilov in otoka z zakladi, ki sta dobrodošlo prispevala k popolnejšem vtisu celotnega potovanja. Kmalu zatem pa smo se že preselili v Playo Giron kjer smo se tudi zasidrali za naslednjih 24 ur in dodobra izkusili užitke, ki nam jih je ponujala kristalno čista turkizna modrina. Za vse potapljaške navdušence je v bližini mesta tudi manjši koralni greben z že značilnimi pisanimi odtenki, ki se čudovito z roko v roki kombinirajo tudi z nepogrešljivo morsko favno in skupaj ustvarjajo nepozabno doživetje še tako zahtevnemu občudovalcu.

Cienfuegos

Cienfuegos kitaristCienfueguos es la cuidad che mas me gusta a mi. Še en kratek a sladek postanek v našem najljubšem mestu. Vsaj tako govori pesem domačega pouličnega kitarista na katerega smo naleteli ob obisku botaničnega vrta nekoliko izven mesta. Mesto, čeprav eno večjih na Kubi, ne ponuja obsežnih turističnih atrakcij. Rajši smo se prepustili nenavadnemu mestnemu utripu, se skušali zliti z okolico in enostavno uživati v občudovanju pozitivno razpoloženega vsakdana preprostih domačinov. Osrednji mestni trg, čeprav zanimiv, ne ponuja nekih omembe vrednih arhitekturnih bogastev.  Prav tako botanični vrt ne slovi ravno po svoji bogati pisanosti. Verjetno za to tudi ni bil najbolj primeren letni čas, vseeno pa je sprehod skozi bujno zelenje rodil številne zabavne momente dobro razpoložene družbe. Morda res moje najljubše mesto na otoku, mi bo ostalo v spominu predvsem zaradi sproščenih trenutkov in pozitivne energije za čas našega obiska.

Trinidad

TrinidadMesto resničnega latinskega pridiha. Zavrteli smo se v klasično tranzicijo izhajajoč iz prijetno umirjenega urbano delavskega središča s končno destinacijo v strastni koloniji živahnega srca in romantične duše. Barvitost doživetij se je vseskozi izmikala, kot bi se nam namerno skrivala, varčevala in čakala da eksplodirala kot bižuterija avanturističnih presežkov na enem mestu. Prispeli smo v Trinidad. Prazničnost trenutka nas je prebudila iz dnevnega spanca in vzpodbudila k doživetemu odkrivanju najnovejših čarov spremenjenega okolja. Povsem renesančno vzdušje, se ni poleglo vse do našega odhoda, kar se odraža v najbolj fenomenalnih petih dneh, ki so predstavljali tudi vrhunec naše ekspedicije.

Trinidad centerUNESCO-vo za promet zaprto strogo mestno jedro sega že v daljno leto 1514 in pravkar zaznamuje svojo 500. obletnico ustanovitve. Tlakovane uličice zavite med visokoraslimi starinskimi kamnitimi prebivališči, sveže novoveško kolonijo prekrijejo s tančico skrivnostnosti. Vsak nadaljnji korak je tako odkrivanje novega zaklada, skritega le za najbližjim vogalom. Igrivi otroci, spuščajoč doma narejenega zmaja, sredi mestnega trga, so me spomnili na lastne korake, ki sem jih kot prve naredil na tem svetu, še preden me je zasužnjila modernega tehnologija. Odkril sem dolgo pozabljeno izvirno veselje, ki temelji na preprostih osnovnih življenjskih potrebščinah in ne materialnih dobrinah dandanašnjega vsakdana.

V sledečih dneh smo se tako povsem vrnili k prvinskostim in spoznali, da za zabavo marsikdaj potrebujemo le primerno družbo. Še najbolj se je to odrazilo v naših prvih plesnih korakih, karakterno tipično kubanskega plesnega sloga, ki smo ga pravkar spoznali. Naučili smo se jih kar na Kubi, z inštruktorjem, ki komaj spregovori angleško ob nepopisni zabavi ob spremljanju soplesalcev. Prav ples najbolje povzame celoten dramatičen uvod v to novo poglavje. Vso prvinskost, skrivnostnost in preostale občutke romantičnega ere lahko opišemo zgolj z eno besedo. Salsa.

Pravzaprav največja samostojna paša za oči kar jih posameznik na Kubi lahko doživi. In hkrati v njej brezsramno tudi sodeluje! Ljudje v tej latinskoameriški državi se rodijo s prirojenim smislom za glasbo in ples. Ni je vasice, ki ob sončnem zahodu njenih prebivalcev ne bi združila v hiši glasbe (Casa de la Musica). Plesnih vragolij, ki jih ni možno zaslediti niti na televiziji in mi bodo tudi ob vseživljenjskem treningu ostale neizvedljive, nisem uspel ujeti niti na kamero, saj sem večinoma samo otrpel od strahospoštovanja. Po vsakokratnem ponovnem začetnem občudovanju pa sem že hitel v iskanje soplesalke, ki jih ni potrebno dolgo prepričevati za plesne užitke do poznih jutranjih ur. Še najbolj komično izpade situacija, ko živa glasba za nekaj trenutkov preneha z igranjem in se artisti nekoliko odpočijejo, v vmesnem času pa tudi za tujce namenijo nekaj popularne moderne glasbe s kasete. Komična zato, ker domačini vsi nenadoma obstanejo na mestu, na plesišču pa jih nadomestimo turisti. Žal mi je le dejstva, da smo se večernih plesov udeležili le trikrat, saj se ob njih na enem mestu skoncentrirajo vsi pozitivni občutki hkrati.

Valle de los IngeniosOstalo dogajanje v Trinidadu ni bilo prav nič manj natrpano. Vsakodnevni izleti na periferijo vsekakor pustijo svoj edinstven pečat. Provinca Sancti Spiritus avanturista res ne pusti ravnodušnega. Od prelepih peščenih plaž v Playi Ancon, kjer se človek izgubi v času in mu dan mine še preden se mu je dobro začel, prek izleta do Valle de los Ingenios, kjer starinska parna lokomotiva ne le popolje potnika v osrčje doline sladkornih mlinov, marveč tudi njegovo domišljijo v vek preteklosti fevdalcev in tlačanov, do jahaštva med vznožji vršacev narodnega parka Topes de Collantes.

Varadero

VaraderoPovsem za konec smo se preselili še na najbolj obljudeno obmorsko letovišče na skrajni sever tropskega otoka. Polotok brez posebnih turističnih atrakcij na Kubo privabi največ tujih dopustnikov. Približno 10 kilometrov dolga idilična peščena plaža s turkiznim morjem, toplo podnebje čez celo leto in relativno nizke cene aranžmajev so dovolj dober razlog da turiste privabljajo v številčnih množicah. In čeprav so mi sogovorniki v hotelu zatrjevali, da si gredo vsak dan v lastni režiji ogledat tudi delček Kube izven letovišča, sem si njihovo zmoto rajši zadržal zase. Prava Kuba se nahaja precej dlje od Varadera kakor so mi zagotavljali dopustniki. In če so bili že oni zadovoljni z videnim, kako sem se v tistem trenutku počutil šele jaz in moja družba, za katere res lahko rečem da smo v preteklih dneh videli in doživeli nekaj posebnega, čeprav smo samo opraskali površino.

Tudi taka letovišča imajo svoje prednosti. Precej lažje je spoznavati nove ljudi, saj se vsi pretežno gibljejo na enem mestu, s čimer posamezno osebo srečaš večkrat znotraj enega dneva. Prav tako sem okusil čare brezplačne postrežbe pri obrokih in šankih v neposredni bližini hotelskega bazena in kopališča. Tudi popestritve ne manjka, saj osebje neprestano organizira zabave ali živo glasbo. Človek v takšnem okolju hitro postane len. Kar je bilo po pravici povedano še kar dobrodošlo po napornem urniku, ki smo ga imeli v preteklih dneh, vseeno pa bi znorel od dolgčasa, če bi moral ostati še nekaj dni dlje.

PelikanNajvečja zanimivost se mi je dogodila še preden sem prišel do hotela. Kolegi so namreč stanovali v nekem drugem (dražjem) hotelu, kar ni bilo po mojem okusu, tako da sva jih s taksistom odložila že nekaj minut preden naju je kakih 300 m od hotela ustavil policaj. V kolikor sem po končanem pregovarjanju špansko govorečih mož v modrem uspel izvedeti od svojega taksista, je bila težava v tem, da na sprednjem sedežu nisem bil pripet. Banalen razlog, če pomislim, da nekateri avti na Kubi niti nimajo pasov… Nekateri nimajo niti oken ali česa bolj pomembnega kot varnostni pas, vendar k sreči je ostalo le pri pregovarjanju in sem jo odnesel brez plačila kazni. Preostali dnevi so bili mirni in enolični. Še največji izziv, ki sem ga imel v zadnjih dneh pred odhodom je bil v objektiv fotoaparata ujeti spečega pelikana na bližnjem pomolu, kar me je zaposlilo vsaj za drobec preostalega časa, ki sem ga še imel. Tudi ljudje, ki sem jih spoznal so bili zanimivi, manjkalo je le nekaj sovrstnikov, saj je bila večina Kanadčanov in Rusov, ki predstavljajo večino obiskovalcev, precej starejših od mene. Tako sem se v zadnjih dneh posvetil dolgo pozabljeni knjigi, ki sem jo globoko v mislih imel potlačeno že celo potovanje, vendar zanjo nikoli nisem našel časa. Ostale aktivnosti pa niti niso bile omembe vredne, s čimer sem bil po treh dneh že kar vesel, da smo se vendarle odpravili domu naproti.

1. dan: Let na Kubo (Varadero)
2. dan: Havana
3. dan: Havana
4. dan: Vinales
5. dan: Vinales
6. dan: Vinales
7. dan: Playa Larga & Playa Ancon
8. dan: Playa Ancon & Cienfuegos
9. dan: Cienfuegos
10. dan: Trinidad
11. dan: Trinidad
12. dan: Trinidad
13. dan: Trinidad
14. dan: Varadero
15. dan: Varadero
16. dan: Varadero
17. dan: Varadero in let domov

Hrana, nastanitev in ostale uporabne informacije

Casa particularesZ izjemo naše zadnje destinacije smo spali v tako imenovanih Casa Particulares, kar bi v prevodu pomenilo zasebne hiše. Nekateri podjetni Kubanci, ki nimajo prevelikih prostorskih omejitev, so se v želji po dodatnem zaslužku odločili svoje hiše preurediti tudi za goste. Tako je običajno nekaj sob, preurejenih v spalnice z WC-jem, preostali prostori pa se večinoma skupni. Pravzaprav gost živi pri lastniku, zato tudi število takih sob v posamezni “casi” ni veliko. Ker smo bili skupina sedmih ljudi je bilo potrebno vložiti nekaj več truda v iskanje prenočišč, da smo na koncu vendarle vsi spali pod isto streho. Največji delež zahvale za to pa gre tudi naši prvi gostiteljici v Havani, gospe Yanili, ki nam je velikodušno uredila prenočišča za vse nadaljnje dni po vsej Kubi pri svojih znankah in znancih.

Na splošno so bile hiše čiste in urejene, za kar smo morda odšteli kakšen zelenec več, vendar vseeno so bile nočitve relativno poceni. V povprečju smo plačevali okrog 7 ali 8 dolarjev po osebi na prenočišče. Tudi lastniki in naši gostitelji so bili zelo gostoljubni, ustrežljivi in komunikativni. Vedno so si vzeli čas za naša vprašanja in nam pomagali z nasveti, ter v vsakem mestu povzeli glavne turistične atrakcije, ki so nam bile najbolj zanimive. Večina nastanitev je bila tudi aklimatiziranih, graja gre morda le na velikost postelj, ki so bile občasno prekratke in preozke. Na račun čistoče, urejenosti in slabše gostoljubnosti je seveda možno najti tudi cenejše nastanitve.

Kuba hranaTudi hrana na Kubi je nekaj posebnega. Sam sicer nisem prevelik oboževalec morske hrane in si je tudi nisem veliko privoščil, vseeno pa so mi bili zvrhani krožniki jastogov, rakcev, rib, piščancev, svinjine, govedine, jagnjetine, riža, zelenjave, sadja in ostalih dobrot prava paša za oči. Običajno smo pri zajtrku gostiteljem sporočili naše želje za večerjo, tako da nas je po končanih ogledih običajno pričakala obložena miza različnih okusnih jedi. Omejitev pri hrani ni bilo. Postregli so nam karkoli smo si želeli. Tako smo si v Cienfuegosu zaželeli testenin na bolonjski način, gospa lastnica, pa nam jih je za z dodatno mero dobre volje postregla še s pristnim italjanskim parmezanom. Prav tako so obroki relativno poceni. Zajtrki so nas v povprečju stali okrog 7 dolarjev, večerje pa okrog 10. V Trinidadu pa nam je za vogalom naše nastanitve uspelo najti Trinidad picatudi domačega picopeka, ki nam je posamezno pico na priloženi sliki postregel za vsega 0,25 dolarjev. Morda edina graja pri prehrani gre na (ne)mešanico okusov. Večina stvari, ki sem jih preizkusil je bila sila podobnega okusa, ne glede na vrsto mesa. Večina jedi je bila namreč postrežena z nekakšno paradižnikovo omako močnega okusa, ki je skrila specifike posameznih variacij priloge in mesa. Po nekaj dnevih smo bili vsaj nekateri tega okusa že tako močno naveličani, da je bila pica v Trinidadu ena izmed najboljših pic, ki sem jih kdajkoli okusil, pa čeprav ni bila nič posebnega.

Kuba taxiTudi s prevozom smo imeli precej sreče, saj smo si kot skupina sedmih veliko lažje izpogajali dobro ceno transporta med lokacijami. Večinoma smo se posluževali kar taksijev, tudi med več 100 kilometri oddaljenimi kraji, saj je bila cena prevoza po osebi še vseeno cenejša kot pri prevozu z avtobusom. Prav tako nismo bili prav nič odvisni od voznih redov, ter potencialnega tveganja da bi zamudili odhod. Javni prevoz na Kubi je sicer zelo nezanesljiv, saj so odstopanja pri voznih redih lahko precejšnja v obe časovne skrajnosti. Kvaliteta samega transporta je še kar visoka, vsaj za turiste, saj se država ponaša z nakupom številnih novih aklimatiziranih in prostornih avtobusov, kar pa še vseeno ne odtehta nekaterih prednosti, kot je recimo dostava od vrat do vrat, ki jih ponuja bolj zasebna oblika tranzita.

Pomembno je biti previden tudi pri kubanski valuti. Uporablja se namreč dvojen plačilni sistem. Turisti večinoma uporabljamo uradno valuto CUC, ki je enaka tečaju ameriškega dolarja. Zaradi hladnih odnosov s severozahodno sosedo, je v državi bolj primerno izmenjevati evre v casa de cambio oziroma skrajšano cadeca. Menjavanje valute na ulici ni priporočljivo, saj je v državi prisotna tudi še stara valuta (kubanski peso), ki se ga prebivalci še vedno močno poslužujejo. Za 1 CUC je potrebno odšteti kar 24 devalviranih zelencev prejšnje uradne valute, s čimer se nič hudega sluteči popotnik hitro lahko znajde kot žrtev prevare pri menjavi denarja. Turisti lahko bivšo valuto uporabljamo le pri nakupovanju ulične hrane ali spominkov na manjših tržnicah, sicer pa so večinoma neuporabni, zato se tudi odsvetuje menjava višjih vsot denarja v to valuto.

Sicer pa je Kuba izredno zanimiva, edinstvena in nepozabna, zato vsem priporočam čimprejšnji izlet, dokler bodo še prisotni obrisi starega komunističnega režima.

Več slik je na voljo na tej spletni povezavi!