Orbis TerrarumSvet skozi moje oči – Blogger: Nejc Petrovič

Pametne naprave, neumni uporabniki

Leto je prišlo naokoli, s čimer je zopet nastopil čas krompirjevih počitnic in s tem tradicionalnega izleta bivših sošolcev fakultete za elektrotehniko v države bivše Jugoslavije. S seznama smo v preteklosti že prečrtali Bosno in Hercegovino, Črno Goro in sever Srbije. In če je bilo sprva še nekaj dvoma o naši naslednji destinaciji smo se hitro zedinili in sklenili zaključiti nedokončane posle, ki smo jih imeli s Srbijo. Tokrat smo se odpravili proti njenemu jugu, oziroma bolje rečeno jugovzhodu, saj smo se kar precej časa zadrževali ob romunski ali bolgarski državni meji, na samem zahodu države pa nam naših stopinj (še) ni uspelo odtisniti.

Iz Ljubljane smo se odpravili takoj po kosilu in jo krenili proti Novemu Sadu. Še vedno so nas spremljali lepi spomini na prestolnico Vojvodine in že preteklo leto smo sklenili, da se ob naslednjem obisku v Srbijo zopet vrnemo vsaj za eno noč. V dneh pred odhodom smo rezervirali našo prvo nočitev v istem hotelu, v katerem smo zadnjo noč prespali tudi v prejšnjem letu. S ponudbo v hotelu Fontana smo bili lani povsem zadovoljni, prav tako pa mu je šla na roko tudi bližina centra, zasebno parkirišče in ugodna cena. Do sedaj smo se iz preteklih izkušenj že nekaj naučili, zato tudi že omenjena rezervacija. Vedeli smo, da bomo zopet prispeli dokaj pozno, utrujeni od dolge vožnje in da nihče ne bo pri preveč pretirani volji iskati še najbolj udobno prenočišče. Sploh pa smo se čimprej hoteli odpraviti zabavi naproti in ne izgubljati preveč časa v kraju, ki smo ga že dodobra spoznali.

Vožnja je bila poseben biser. Zgodaj sem že ugotovil, da mi zemljevidi za Srbijo na mojih “pametnih” napravah ne delujejo. Tudi Garmina nismo imeli, tako da smo bili prepuščeni smerokazom in moji posebej-za-to-potovanje-pripravljeni skripti v kateri so se na več kot 50 straneh nahajali zvezen opis poti med vsemi interesnimi točkami in njihovi opisi (s priloženimi slikami!), ki bi jih utegnili obiskati. Problem s katerim smo se nameravali spopasti v prihajajočih dneh. Atmosfero je razvedril tudi Lujo z novico, da je pred kratkim kupil najdražji polnilec za iPhone na svetu. Iz škatle so mu nekje med tranzitom od prodajalca do kupca odtujili telefon, tako da je na koncu prevzel samo dodatno opremo. Zgodba se je sicer po povratku v Slovenijo srečno končala. Ostali pogovori so na naši 5 urni poti zajemali vse standardne gostilniške tematike o reševanju sveta, recesije in stanja tehnologije.

Morda je bilo pomanjkanje satelitske navigacije celo dobrodošlo, saj smo ob prečkanju hrvaško-srbske meje prejeli (in upoštevali) navodila srbskega prodajalca na bencinski črpalki, kako po najbližji poti priti do Novega Sada. Kot nagrado za našo zvesto poslušnost smo prejeli tudi posebno “specialko” – na nekaj metrov natančen na roke narisan zemljevid poti, ki nas je vodil najprej proti severu skozi Šid, zopet čez srbsko-hrvaško mejo in čez nekaj 100 metrov spet čez hrvaško-srbsko mejo do Bačke Palanke in potem na vzhod proti Novemu Sadu. V eni uri smo tako trikrat prestopili mejo mejo Hrvaško in Srbijo, kar seveda za nedomačine ni preveč običajno. Temu primeren odziv smo doživeli vsaj na enem (t.j. drugem) izmed mejnih prehodov, kjer so na nas Slovence gledali enako presenečeno kot črnci na belce sredi Nigerije. Normalno se jim je dozdevalo da nekaj tihotapimo, tako da smo bili posledično priča številnim humorističnim dialogom. Na tem mestu naj povem, da smo sovozniki situacijo verjetno dojemali precej bolj komično kot sam voznik, ki je moral skakati ven in notri iz avtomobila in odgovarjati na številna dvoumna vprašanja, situacijo pa je dodatno popestrila še scenografija mejnega prehoda samega. Seveda so, kot se za različico srbske policije spodobi, od nas želeli tudi podkupnino (pri čemer so tako vešči, da celotna situacija izpade sila zabavna), če ne že v denarju, vsaj v cigaretah ali alkoholu, vendar smo bili dejansko suhi vseh sredstev in so nas po nekajminutnem pregovarjanju vendarle spustili v roke Hrvatov. Na ostalih prehodih, razen sumljivih pogledov, drugačnih zapletov nismo srečali.

Suvereno smo prispeli do Fontane, kjer smo na hitro razpakirali in se uredili, ter odhiteli nočnemu življenju naproti. Ura je bila že krepko čez enajsto zvečer in zabava je bila v polnem zamahu. Glede na lanske izkušnje smo se odločili da odidemo v Captain Jacka, kjer nas je tokrat zabavala živa glasba in kjer smo se pomudili do zgodnjih jutranjih ur – oziroma do zaprtja lokala. Zopet presenečeno ugotavljam, da velika večina ljudi v Srbiji ni prav nič nacionalistično razpoloženih, saj je skupina brez kakršnihkoli problemov igrala tudi znane dalmatinske ali druge hrvaške pesmi, katere so v prostoru med obiskovalci pričarale še najboljše vzdušje od vseh. Pod črto se Novi Sad ni izneveril pričakovanjem, kar bi bilo po lanskem fenomenalnem obisku povsem možno. Redkokdaj se ponovi, da drugi obisk doseže pričakovanja spominov prvega.

Dan za (srbsko) zgodovino

Seveda smo zamudili zajtrk, saj smo vstali šele nekaj pred poldnevom. Vendar, kot da bi bili gostinci v južnih krajih tega vajeni, to ni bil pretiran problem. Z nekaj negodovanja so nam zajtrk kljub temu postregli, tako da smo se pred nadaljevanjem poti lahko dobro okrepčali. Odpravili smo se proti jugozahodu. Itinerar je bil zelo bogat in če smo hoteli obiskati vsaj polovico krajev iz moje zvezanke smo morali pohiteti. Dejansko je bila pot kar dolga, zato smo se ustavili še pred prvo izmed teh točk – v Požarevcu, kjer smo si ob kavi in palačinkah zopet povrnili nekaj moči, sam pa sem imel priložnost napraviti tudi nekaj prvih fotografij s potovanja.

Do Viminaciuma, naše prve točke na seznamu, ni bilo daleč. Na poti do tja smo se kot pravi “štromarji” za nekaj trenutkov zadržali še pred Termoelektrarno Kostolac, kjer imajo zanimivo na obrobju kompleksa kot nekakšno barakarsko naselje s kitajskimi napisi, ki na zunaj deluje kot nekakšno delavsko taborišče. Razlog je v tem, da so Kitajci dobili nov posel na tej termoelektrarni sedaj pa njihovi delavci množično prihajajo na omenjeno lokacijo. Očitno jim je, kljub nizkim povprečnim srbskim plačam, lastna delovna sila še vedno bolj pri srcu.

Viminacium je stara rimska naselbina, ki je bila dolgo zakopana pod zemljo in je bila prvič delno izkopana že leta 1882, večji izkopi pa so se zgodili šele po letu 1970. Mesto je bilo v tistih časih sploh eno največjih na svetu, saj se ocenjuje da je v njem živelo prek 40.000 ljudi. Za primerjavo je takrat v današnjih evropskih prestolnicah kot so London, Berlin in drugje živelo le okrog 10 do 20 tisoč ljudi. Rim je bil v tistih časih onkraj dojemljivega, saj se ocenjuje da je tam živelo prek 1,5 milijona ljudi. Viminacium krasijo številne značilne starorimske znamenitosti kot so ulice in trgi, amfiteater z 12.000 sedeži, hipodrom, gladiatorska arena, terme in grobnice s prek 13.500 grobovi. Sicer je to mesto služilo kot vojaško oporišče na zelo pomembnem strateškem položaju ob Donavi. Ena največjih značilnosti so še vedno ohranjene freske iz 4. stoletja naslikane na nekaj izmed grobnic.

Po našem kratkem kulturnem potovanju v preteklost smo se urno odločili pot nadaljevati proti nacionalnemu parku Đerdap na vzhodu države, ob desnem bregu Donave. Zaradi našega poznega štarta iz Novega Sada se je že začelo mračiti in postavljeni smo bili pred dejstvo, da daljših postankov ne bomo več doživljali. Pot smo nadaljevali po cestah, ki so večinoma bolj spominjale na makadamske kolovoze kot pa na asfaltirane proge za vožnjo z avtomobilom. Moram priznati, da se je naš jekleni konjiček smilil še meni, pa ni bil niti moj, niti ne dam veliko na avtomobile, tako da to vsekakor nekaj pove o stanju cest na vzhodu države. Vse skupaj pa se je sprevrglo že kar tragikomedijo, ko nas je med krajema Klenje in Kudreš presenetila dejanska gozdna makadamska cesta, po stanju še slabša tisti, ki gre od Završnice proti Valvazorju. Največja ironija je v tem, da je na Googlu označena enako kot katerakoli druga regionalna cesta, ki potekajo po Srbiji po dolgem in počez. Hkrati pa je to le ena izmed dveh cest, ki povezuje Golubac s preostalim svetom. Kaj vse bomo še doživeli!

Pri Kudrešu se je cesta vendarle normalizirala na prejšnje stanje (če lahko temu stanju rečemo normalno) in brez nadaljnjih presenečenj smo nadaljevali pot proti Golubacu. Druga znamenitost tega dneva nas je čakala še nekaj kilometrov izven samega mesta in sicer resnično spektakularen grad Golubac, ki ne samo jemlje dih naključnim turistom, temveč tudi oznanja pričetek narodnega parka Đerdap. Donava je skozi vso svojo zgodovino služila kot ena izmed največjih evropskih strateških resursov, kar je logično, saj je tudi ena izmed največjih rek v Evropi. Zato ni presenetljivo, da je tudi grad Golubac, podobno kot že Viminacium služil kot eno najpomembnejših človeških stvaritev svojega časa. Sam grad ima nepojmljivo zgodovino, saj je narodno pripadnost zamenjal vsaj 15-krat, kar priča o množičnem vojskovanju na tem področju. Njegova pomembna vloga pa se v zgodovinskih knjigah omenja vse od zgodnjega 14. stoletja do leta 1867, ko jo končno prišel v srbsko last. Vmes so si oblast nad njim izmenjevali tako Bulgari, Srbi in Madžari, kot tudi Turki, Romuni in Habsburžani. Kraj je bil več kot primeren za hitro pretegovanje nog in nekaj fotografij, preden smo pot, sedaj že v močnem primežu teme nadaljevali globoko v srce narodnega parka.

Čeprav smo na poti peljali mimo Lepenskega Vira, še ene izmed večjih znamenitosti tega področja, pa sta Luka in Rok že spala in je Marin nemoteno vozil naprej proti Doljnemu Milanovcu. Ura pravzaprav še ni bila zelo pozna ko smo prispeli, saj je bil turistični informacijski center odprt še kar nekaj časa tudi po našem odhodu, vendar neprespana noč in vožnja po temi naredita svoje. Našli smo prijeten apartma nekoliko izven samega kraja, spili nekaj žganic z lastnikom, odšli na večerjo, kjer smo po prvič okusili pristno srbsko kuhinjo, ter zopet spili nekaj žganic s slovenskim lastnikom sosednje (!) restavracije, ki nas je preslišal za sosednjo mizo, medtem ko ga je pil z lastnikom restavracije v kateri smo jedli. Na koncu smo se ga komaj rešili in odšli nazaj proti svojemu apartmaju. Spočili smo se za naslednji dan.

Nebrušeni diamanti

Zjutraj nas je pričakal prekrasen dan, čeprav je bilo v daljavi moč zaznati nekakšno meglico, ki je preprečevala neomejen pogled v širne daljave prekrasnega Đerdapa. Prvič da smo si na drugi strani Donave lahko dodobra ogledali Romunijo, ki pa iz tiste perspektive ni bila nič drugega kot gosto pogozdena hribovita gmota z občasnimi znaki življenja tik ob stičišču vode s kopnim. Zopet smo odšli v center mesta, kjer smo najprej pozajtrkovali v restavraciji slovenskega lastnika iz prejšnjega dne, ter si kasneje v turističnem centru rezervirali pohod na razgledno točko med Velikim in Malim Štrbacem. V ta namen smo potrebovali vodnika, saj nam pohajkovanje na lastno odgovornost v prvi coni narodnega parka pač ni bilo dovoljeno. Sicer se tudi nismo preveč pritoževali, saj je spremstvo gospoda srednjih let, sicer tudi neke sorte gorskega vodnika, stalo le 120 dinarjev (malo več kot en Bruseljčan) po osebi, vredno pa je bilo dejansko veliko več, ker smo prek pogovora z njim dobili kvaliteten vpogled v interne razmere Srbije, njihov način življenja in s kakšnimi težavami se srečujejo. Zopet smo dobili neko potrditev kako lepo in enostavno je življenje v Sloveniji, medtem ko poslušaš številne tegobe naših bivših sodržavljanov.

Gozdni sprehod je bil precej prijeten, saj že 2 dni nismo delali praktično nič drugega kot nabirali kilometre v avtomobilu. Sončno vreme, očem prijazne pisane jesenske barve in svež prijeten zrak so nas spremljali, medtem ko smo se vijugajoče prebijali proti razgledni točki. Ko smo končno prispeli je bil razgled fenomenalen. Stali smo tik na robu območja, kjer je soteska Donave najožja, tako da smo imeli neokrnjen pogled na celotno ožino in seveda imenitno priložnost za kvalitetno fotografiranje, kar se je sprevrglo v pravi “photoshooting”, pri čemer je dodaten par rok znova prišel več kot prav. Romunija nam še nikoli ni bila tako blizu, o čemer se znajo pošaliti tudi Srbi sami, saj je za okoliške domačine prav v tej točki Evropska Unija najbližje. Celoten pohod navzgor in navzdol, vključno s postankom na vrhu, nam je vzel dobri dve uri, kar pomeni, da smo dobro izkoristili čas in večino dnevne svetlobe še vedno prihranili za pot proti Nišu. Na celotni poti nismo srečali niti enega sprehajalca, delno zaradi izvensezonskega letnega časa, delno zato ker so ti kraji že tako odročni, da sem ne zahaja veliko turistov, kar je resnično škoda, saj ima Đerdap veliko za ponuditi.

Vožnjo smo nadaljevali proti Kladovu, kjer se nahaja tudi največja hidroelektrarna v Evropi. Kot kaže se je letošnji izlet res sprevrgel v skoraj popolno strokovno ekskurzijo, manjkal nam je le še obisk nuklearke (ki je v Srbiji mimogrede nimajo). Končno smo jo zavili proti jugu. Večino dozdajšnje poti smo se vozili proti vzhodu, sedaj pa smo se na zemljevidu obrnili povsem vertikalno in krenili dolgi vožnji naproti. Ceste se zopet začele spominjati na tiste iz prejšnjega poglavja, tako da smo zopet trpeli ob rejlijevskih izmikanjih luknjam v cestah in drzna prehitevanja številnih neučakancev. Do Niša je bilo že po kilometrih daleč, ob taki vožnji pa je bila vsaka minuta še daljša. Tudi na poti do tja ni bilo veliko potencialnih postankov, a hkrati resnici na ljubo, tudi če bi bili, jih verjetno večinoma ne bi obiskali. Zvečer je bila namreč noč čarovnic, nov razlog za žur, ki ga nismo hoteli preživeti v neki od boga pozabljeni vasi, temveč v čim večjem možnem mestu, po možnosti študentskem – torej Nišu.

Vseeno smo en postanek vendarle naredili. In sicer je bilo že pozno popoldne ko smo končno prispeli v Rajac, oziroma bolje rečeno v njegove pivnice malo nad vasjo. Že ob prvem pogledu na propadajočo naselje so me preplavili občutki o njegovem neizkoriščenem potencialu. Stare kamnito grajene zidanice bi lahko pričarale prav prijetno atmosfero, če bi se ljudje v vasi malo bolj zedinili, obnovili propadajočo infrastrukturo in se malo bolj podučili o marketinških pristopih. Neskončna prijaznost in dobrosrčnost te pripeljeta daleč samo do neke mere. Z izjemo mešanih občutkov o zamujeni turistični priložnosti domačinov smo se počutili pravzaprav zelo prijetno. Udobno smo se namestili že v prvi zidanici ob prihodu v vas in preizkusili nekaj domačega vina in žganja, značilnega za ta predel Srbije. Sicer velik prepad med ponudbo in prezentacijo slovenskih in srbskih vinarjev je vseeno pomagal nekoliko zakrpati občutek prave domačnosti in pristnosti. Navsezadnje je to le način življenja, kot ga živijo domačini, ki nam je bil predstavljen povsem ne-umetno, pristno in neokrašeno. Prav zaradi tega smo se počutili povsem sproščeno in dobrodušno. Malce pa je pomagalo tudi vino in žganje. Po degustaciji in nakupu nekaj litrov pijače za domov, smo se odpravili še na sprehod po vasi, se za nekaj trenutkov pridružili domačinom, ki so ravnokar kuhali žganje in jo odvihrali proti večerji v edini gostilni v kraju. Imeli smo srečo, da je na ta dan prispela skupina turistov iz Beograda, da je bila gostilnica sploh odprta, kajti ob rednih dneh sploh ne obratuje. Še pred tem sem se na hitro sprehodil skozi preostali del vasi, naredil nekaj slik in odkril zanimive starorimske spomenike na bližnjem pokopališču, ter se nato pridružil trojici ob večerji. Verjetno ena, če ne edina izmed primerno urejenih stavb nam je očitno vzbudila apetit, saj si drugače ne morem predstavljati kako smo lahko pojedli toliko kot smo! Večerja je bila sestavljena iz vsaj 15 različnih hodov, ki so vključevali jedi od kuhane šunke, različnih sirov, gobic, pekočih feferonov, polnjenih paprik, sarm, prebranca in številnih drugih. Ko smo za vsak hod mislili da bo zadnji, je vedno znova prišla še ena, še večja porcija. In ko smo bili že povsem siti, kaj siti, že celo prenažrti, se je na mizo prikradel še zvrhan krožnik sudžukic. Opogumljen z vinom je Lujo naredil zanj usodno napako in izjavil da on sam plača celotno večerjo, če nam preostalim herojem uspe pojesti vse klobasice, do sleherne. Izziv, ki se je na prvi pogled zdel nemogoč, smo seveda urno sprejeli in najprej izvedli psihološki trik, kjer je vsak na svoj krožnik vzel po 3 klobasice, tako da jih je na skupnem pladnju ostalo zgolj še simbolično število. Na koncu nam je s številnimi mukami in s pomočjo vina po grlu uspelo poplakniti še zadnjo oviro. Zmaga je bila tu. A prišla je še sladica. In tudi to smo zmogli. In še nekaj vina. Vse skupaj pa nas je stalo slabih 15€ po osebi, oziroma bolje rečeno je Luka stalo slabih 60€ :).

Ko smo se odpravili je bila zunaj že noč. Do Niša so bile še 3 ure, a vseeno je bila ura še zgodnja. Pozabil sem že kako v novembru hitro postane temno. Tako sit nisem bil še nikoli v življenju, zato je bila dinamična vožnja po že večkrat omenjeni infrastrukturi še manj znosna. Ker se tudi skozi okno ni več ničesar videlo, se nam do Niša ni zgodilo nič več omembe vrednega. Tako smo hitro poiskali prenočišče v enem izmed hostlov povsem blizu centra mesta, se uredili in počasi odpravili na zabavo ob prazniku vseh žensk. V Nišu znajo dobro proslaviti Halloween. Skupaj smo odšli v nočni klub z imenom Feedback, kjer smo naročili še nekaj rund pijače, zopet zapravili vse skupaj nič in doživljali poglede z vseh strani od kje nam toliko denarja. Sam sem bil še pod vplivom večerje, ki se mi je počasi začela maščevati, tako da nisem zdržal prav dolgo in sem malo po polnoči že odšel k spancu. Ostali trije pa so na Maskenballu ostali do zgodnjih jutranjih ur, si še celo poslikali obraz in se prijetno zabavali do zaprtja kluba.

Što južnije, to tužnije

Zopet smo se prebudili dokaj pozno in še to bi verjetno spali dlje, če ne bi morali kmalu zapustiti našega hostla. Odšli smo po zajtrk v pekarno na glavnem trgu in sestavili načrt za naslednjih nekaj dni. Sklenili smo, da bomo v Nišu ostali še dve noči, nato pa jo v nedeljo odrinemo direktno proti domu. Splanirali smo tako dnevne kot nočne aktivnosti in za ta dan dorekli, da bomo naredili premor od dolgotrajne vožnje in si ogledali sâmo mesto Niš, ter se za 2 noči vselili v novo stanovanje le streljaj stran od našega prvega prenočišča. Ko smo končno pozajtrkovali smo se odpravili prvim ogledom naproti.

Zastavili smo jo čez reko Nišavo, kjer nas je pričakala mogočna Niška trdnjava. Že v prvem podhodu smo se ustavili v turistično informacijskem centru, kjer nam je prijazna gospa v roke posadila zemljevid mesta z označenimi največjimi značilnostmi. Sama trdnjava je pomembno kulturno zbirališče mesta, saj se v njem odvijajo številni koncerti, filmski festivali, ter podobno. Na skrajnem koncu trdnjave stoji tudi vremenska postaja, ki mesto oskrbuje z vremenskimi napovedmi. V trdnjavi je moč najti tudi številne zgodovinske objekte, vključno s sakralnimi, vojaškimi barakami, ter seveda imenitno urejenimi parki. Trdnjava se smatra kot ena izmed najbolj ohranjenih v osrednjem Balkanu.

Celoten dan smo si naredili zelo ležeren tako da nismo hiteli od točke do točke. Trdnjavo smo zapustili na njeni jugozahodni strani in vstopili v niško tržnico. Zanimivo je videti kako na jugu take lokacije še vedno živijo in delujejo s polno paro. Tržnica je bila ena večjih, ki sem jih videl do sedaj, prodajali pa so od sadja in zelenjave, do oblačil, kuhinjskega pribora, preostale hrane in še in še. Tudi ljudi se je na tržnici kar trlo. Prehodili smo jo po dolgem in počez, kar nam je vzelo kar nekaj časa, vendar očitno nikomur v oči ni padlo nič posebnega, saj smo vsi odšli z nedotaknjenimi denarnicami.

Pot smo nadaljevali proti jugu mesta. Kje točno smo se gibali niti ne vem, saj je zemljevid v roke prevzel Marin in nas zanesljivo vodil skozi niške labirinte, sam pa se nisem niti zavzemal kje točno se nahajamo. Preostale znamenitosti ne dosegajo ravno svetovne veljave, vendar kljub temu dajejo mestu dodatno dušo in atmosfero. Niš je preplavljen s številnimi spomeniki, takšnimi in drugačnimi, kjer nam je še najbolj v oči padel spomenik dveh možakarjev, ki dajeta izgled kot bi bila sredi gostilniške debate, budno pa jih spremlja tudi njun pes. Posebnost pač vredna omembe. Prijetno smo se počutili na kratkem sprehodu skozi ulico, ki precej spominja na beograjsko Skadarlijo, le da je ta precej krajša. Vseeno je prežeta s številnimi kavarnicami in restavracijami, s čimer je bila destinacija naše večerje na dlani.

Center mesta smo obdelali kot bi trenil in že smo bili kmalu nazaj na izvirni točki. Bolj oddaljene točke smo si privarčevali za nedeljo in se šli počasi urediti za večerjo. Sama večerja je bila po začetnih zapletih zopet izjemna. Kako obožujem srbsko kuhinjo. Rahli zapleti so nastopili, ko smo vstopili v številne restavracije, vendar brez rezervacije ni bilo moč dobiti prazne mize. Resda je bila sobota zvečer, vendar večina restavracij je bila še povsem praznih in nekako ni bilo razumljivo kako nas ne spustijo notri. No, konec koncev smo vendarle dobili prosto mizo v centru “niške skadarlije” se dobro najedli in po večerji odšli še na pivo ali 2 v bližnji lokal  z našimi srbskimi prijateljicami, ki so jih fantje spoznali prejšnji večer. Pretirano ponočevali ta večer nismo, tako da smo šli spat relativno zgodaj in si moči prihranili za naslednji dan.

Ni vse drago kar se sliši francosko

Po bolj ležernem dnevu smo se tudi vstali bolj zgodaj in dan izkoristili za ponoven izlet. Izmed mnogih možnosti na seznamu smo se odločili, da obiščemo tako imenovano Đavoljo Varoš oziroma Hudičevo mesto, na poti nazaj pa se ustavimo še v Leskovacu na njihovem znamenitem roštilju. Zopet smo odšli na zajtrk v pekarno na glavni trg in se še okrepčali preden smo se končno usedli v avto in odpravili proti jugozahodu. Vožnja je bila ena izmed tistih sedaj že klasičnih, čeprav tokrat vendarle morda za odtenek boljša. Za nekoga, ki se morda tukaj skozi res samo pelje in ne spozna domačinov, se mu celotna scenografija res lahko na prvi pogled zdi kot tretji svet. In čeprav mnogi živijo v veliko večji bedi, kot nekateri ljudje pri nas doma, so vseeno odprti in dobrosrčni, brez občutka, da te hočejo opehariti. Kakorkoli, vožnja do Đavolje Varoši je bila zopet daljša kot sprva predvideno (do sedaj bi se lahko že navadil), kar lahko precej ubije razpoloženje. K sreči se vsi štirje zelo dobro ujamemo in tako nobena stvar ni predaleč ali nerešljiva, kar priča tudi dejstvo da se še niti enkrat na vseh skupnih potovanjih nismo sprli, ali pa se je to zgodilo le redkokdaj pa mi je sedaj, ko to pišem, ušlo iz spomina.

Đavolja Varoš ni pravzaprav nič drugega kot zelo fascinantna kamnita struktura, ki je nastala kot posledica močne erozije na tem območju s še nekaterimi drugimi manjšimi posebnostmi, okrog katerih so naredili park, kjer sedaj turistom lahko zaračunavajo vstopnino. Če sem se v rajačkih pivnicah zgražal nad priložnostjo, ki jim polzi iz rok, bi lahko to izpostavil kot primer dobre prakse, kako tržiti svoje znamenitosti. Vstopnina za nas ni bila predraga, kar pa mogoče že ne drži več za kakega nelokalnega Srba. No res pa je, da je že bencin do sem precej dražji kot tisti 3 ali 4 evri, ki smo jih plačali za vstop. Na začetku parka te k sebi najprej povabijo zanimive lesene in kamnite skulpture lokalnih umetnikov, ki so se imenitno bohotile v soju jesenskih barv. Topel jesenski dan, s temperaturami okrog 20 stopinj, ki so nas spremljale praktično skozi celotno potovanje, je bil že sam po sebi razlog za dobro voljo, svetli sončni žarki, ki so se sem ter tja prebijali skozi bujne krošnje okoliškega gozda v vsej svoji živahni jesenski pisanosti pa so poskrbeli še za piko na i. Preden smo končno uzrli znamenite kamnite stolpe ali piramide, kot jim pravijo domačini smo se sprehodili še mimo zapuščenih rudnikov, katerih luknje so bile videti tako majhne, da bi se še mačka komaj splazila skozenj, kaj šele človeško bitje in pa mimo rdečega vodnjaka, izvira močno kisle vode, kamor pa začuda obiskovalci mečejo denar. Kovance bi še razumeli, toda bankovce? Pogled je bil precej nenavaden in kar malo odvraten. Ves tisti razpadajoč na pol razpadel papir v mešanici rdečega blata in mulja pač ni bil najbolj prijeten pogled. Malo naprej smo končno ugledali te zanimive kapnike, se nekoliko sprehodili v njihovi okolici, naredili nekaj slik, nekoliko postali in še malo počvekali. Glavni izziv popoldneva je bilo poiskati vse tri antene na obzorju okoliških hribov, kar je nekaterim uspelo bolje kot drugim. Nazaj smo se vrnili po isti poti od koder smo prišli.

Pot proti Leskovacu nas je večinoma vodila po cesti od koder smo prišli, vse do Prokupelj, kjer smo se vendarle zopet odcepili proti jugovzhodu za Leskovac. Vmes pa so nas spet (tako kot že nekaj let nazaj na Hrvaškem) ustavili policisti in spet zaradi istega razloga. Na avtomobilu nam je pregorela leva žarnica, kar je precej verjetno posledica slabega stanja njihove infrastrukture. Kljub temu jih to ni ustavilo pri tem, da bi nam želeli napisati kazen. A kot se za Srbijo spodobi, smo bili zopet priča pogajanjem (oziroma podkupovanju), kar nam je kmalu postalo jasno, ko so policisti začeli razpredati, kako bo trajalo 5 dni preden bomo lahko sploh plačali v najbližjem kraju in da oni procesirajo naše plačilo in podobno. Skratka, Rokova iznajdljivost je botrovala k temu, da smo jo odnesli razmeroma poceni, pri čemer se tudi zamudili nismo preveč. Drug problem je bil potem v tem, da smo mislili, da so Roku policisti ukradli osebno izkaznico, ki pa se je po dobrih dveh tednih tudi našla pod sovoznikovem sedežem.

Kakorkoli je bila zanimiva (in draga) popestritev dneva. V Leskovac smo po nekaj težavah z orientacijo vendarle prispeli v večernih urah. Sam kraj je verjetno največje razočaranje, ki smo ga doživeli na vseh naših potovanjih v države bivše Jugoslavije. V celem kraju nismo našli niti ene samcate restavracije, kaj šele da bi naleteli kje na pristen leskovački žar. Tudi mesto samo je bilo bolj tragično, z zaznavnim velikim pridihom revščine. Glavni čari mesta so torej propadajoče stavbe in ceste, ter precejšnje število beračev. Lačni smo komaj našli lokal, kjer so stregli hrano, ki pa je bil daleč od restavracije, kakršno smo pričakovali. Bil je nič drugega kot preprost lokal s hitro prehrano, podobno kot je Lačni Franz v Radovljici, s tem da so tukaj imeli na voljo celo 3 mize in nekaj stolov. Tudi hrana sama pa ni bila preveč dobra. Pravzaprav slabše vešalice še nisem jedel, negodovala pa sta tudi Marin in Luka. Edini zadovoljen je bil Rok, ki je bil hkrati edini, ki mu ideja o Leskovacu nikoli ni bila pri srcu. Morda se pa tukaj lahko najde kakšna povezava? V čem se pravzaprav razlikuje žar v Leskovacu od drugih v Srbiji? V ničemer. In sem prepričan da sredi Ljubljane precej lažje dobiš precej boljšo srbsko kuhinjo kot v Leskovacu. Še skok v Mercator po zaloge za zvečer in proti domu.

Vabljeni smo bili na vselitveno zabavo dveh srbskih študentk, ki sta na obisk povabile še eno prijateljico, tako da se nam je že kar malce mudilo. Vseeno smo bili nazaj v Nišu v spodobnem času – zahvaljujoč avtocestni povezavi med Nišem in Leskovacem. Še uredili smo se, malce ogreli in odšli večerni zabavi naproti. Kot se za zadnji večer v Srbiji spodobi, smo ga tudi temu primerno zažurali. Najprej smo se še malce ogrevali v stanovanju omenjenih punc, nato pa smo skupaj odšli v nočni klub Sunset, kjer nas je zabavala odlična skupina rockerjev, ki so znali ustvariti odlično atmosfero, nato pa smo odšli še v mesto izvirnega greha – v Feedback, kjer pa se nismo zadržali predolgo in sčasoma odšli proti domu.

Proti domu

Na zadnji dan se ni zgodilo prav veliko. Vendarle smo večino časa spet preživeli v avtu, medtem ko smo se vozili domov. V dopoldanskih urah smo si ogledali še preostale znamenitosti Niša, ki si jih v petek nismo uspeli. Tu mislim predvsem na pravoslavno cerkev svetega Carja Konstantina in Carice Jelene, ter na Ćele Kula, oziroma v prevodu stolp iz človeških lobanj srbskih upornikov, ki so ga zgradili Turki kot opomin krajevnemu prebivalstvu po prvi srbski vstaji v Čegru. V neposredni okolici cerkve smo tudi pozajtrkovali v prijetni družbi zdaj že srbskih prijateljic, se počasi poslovili in krenili proti domu.

Vožnja je bila dolga, daljša od pričakovanj. Ampak za razliko od preteklih dni smo se vozili vsaj po avtocesti. Praznikov je bilo konec, kar se je poznalo na mejnih prehodih. Med Srbijo in Hrvaško smo čakali kar 2 uri, ter se tako še dodatno zamudili pri našem povratku v domovino. K sreči sem že med vožnjo nekoliko zadremal in si nabral nekaj moči za službo naslednjega dne. Ko smo končno prispeli domov je bil že ponedeljek. Odpravil sem se samo še spat in vso obujanje spominov preložil na naslednje dni.

Čudovit izlet, ki ga bomo še definitivno ponovili. Tradiciji se pač ne gre izneveriti, ob taki dobri družbi in dogodivščinam pa bi bilo tudi kriminalno dejanje znova izpustiti kakšno leto, tako kot smo to storili pred prvim izletom v Srbijo. Srbija so dobri ljudje, dobra hrana, dobre zabave, v letošnjem letu pa smo temu dodali še malo bolj podroben vpogled v življenje domačinov in nekaj čudovitih prebliskov naravnih znamenitosti. Skratka vrhunsko in že komaj čakam naslednje leto, ko verjetno odpotujemo v Makedonijo.

Spletna galerija