Orbis TerrarumSvet skozi moje oči – Blogger: Nejc Petrovič

Po vrnitvi s Kitajske v poletju leta 2012 sem kar na enkrat ostal brez idej za svoj naslednji veliki izlet. Moje drugo večje potovanje izven Evrope me je naredilo lačnega novih eksotičnih destinacij. Vedel sem samo, da v naslednjem letu ne želim znova odpotovati v Azijo. V priljubljen spletni iskalnik Google sem hitro začel tipkati države kot so: ZDA, Kanada, Kuba, Mehika, Argentina, Brazilija, Peru, itd… Seveda sem bil nad slikami in opisi iskanih destinacij povsem vzhičen in ravno ko se je načrt mojega naslednjega potovanja začel izvijati iz megle, se je med vsemi fotografijami pojavila tudi takšna, ki s tem delom sveta nima nikakršne povezave, a mi je bila kljub vsemu še najbolj poznana od vseh.

Slika blejskega jezera z otokom in cerkvico na sredini, posneta iz okoliškega hriba, s Karavankami v ozadju mi je takoj dala vedeti, da se prenekatere lepote tega sveta nahajajo tik pred domačimi vrati. Zazdelo se mi je kar malce grešno, okušati sadeže preostalega sveta, medtem ko dobrote z domačega vrta bledijo v pozabo. Za hec sem v Google vpisal še “Slovenija” in hitro pričel ustvarjati seznam lokacij, ki jih moram obiskati. Presenečen sem bil nad hitrostjo s katero se je seznam dopolnjeval in hkrati razočarano ugotovil, da je poznavanje moje lastne države na precej siromašnem nivoju. Ob gledanju vseh teh fotografij se mi je porodila tudi ideja, da bi matično državo tudi sam čim bolje dokumentiral in po končanem raziskovanju napravil obsežen slikovni almanah spominov, ki bi me spominjal na lepe domače kraje tudi na stara leta. Destinacija je bila torej izbrana, definirati je bilo potrebno le še pot!

Vedno sem bil navdušen nad dolgotrajnimi podvigi, kjer imaš pred seboj določen življenjski cilj, ki od človeka zahteva določeno mero trme in vztrajnosti. Eden izmed takšnih podvigov je Slovenska planinska pot ali transverzala, kjer pohodnik dodobra spozna donemala celotno slovensko visokogorje. Zbrati vse žige v pohodniški knjižici je tudi eden izmed mojih dolgoročnih ambicij, vendar se tokrat nisem odločil za ta podvig, saj v visokogorju spoznavaš le to, Slovenija pa ima za ponuditi še toliko toliko več.

Srečni smo lahko, da živimo v tako majhni a vseeno tako zelo raznoliki državi. Dejansko se lahko pokrajina v le nekaj kilometrih povsem spremeni. Tudi to je bil razlog, da sem se na svojo prvo pot po Sloveniji odločil podati s kolesom. Prvo govorim zato, ker ne glede na velikost naše podalpske deželice, v enem zamahu ni možno obiskati vseh zanimivih krajev, oziroma prečrtati vseh tistih destinacij, ki sem jih zapisal na t.i. “must-see” listo. Domače dvorišče želim raziskati do zadnjega kotička, obrniti vsak kamenček in spoznati sleherno travnato bilko, tudi zavoljo svojega fotografskega albuma. Vedel pa sem tudi, da se mi bodo tekom naslednjih let pojavljale številne nove ideje, kam vse bi me pot lahko zanesla, katere kraje bi lahko še dodatno obiskal, ki jih sprva nisem predvidel, ter tudi kaj vse si želim ponovno obiskati, vendar morda ob drugem bolj primernem letnem času.

S takšnimi izzivi se do sedaj še nisem srečal, zato sem vsaj za prvi tak podvig hotel poizkusiti nekaj kar je že uveljavljenega in ne bo potrebovalo pretirane mere improvizacije. Za osnovo sem vzel traso, ki jo vsako leto prekolesarijo tekmovalci pri Dirki okrog Slovenije (DOS). Seveda ta proga ni namenjena ogledovanju turističnih atrakcij, temveč je zasnovana tako, da kolesarje na čim bolj izčrpavajoč način v enem zamahu pripelje nazaj do iste točke, kjer se vseskozi poizkuša držati državne meje. Ideja o državni meji mi je bila všeč in prvotni načrt potovanja je tako predvideval, da bova skupaj s še enim mojim prijateljem državo poizkusila prekolesariti čim bolj ob njej, ne da bi jo pri tem prestopila. Prav tako je bil sprva predviden čas potovanja v  zadnjem tednu junija. Na žalost pa je naneslo tako, da se je letošnja zima, bogata z belimi padavinami, zavlekla vse do začetka maja, kar je vsaj sprva onemogočalo pridobivanje kolesarske kondicije. Druga težava se je pojavila, ko so prijatelju določili izpitne roke ravno v terminu, ko bi morala kolesariti okrog Slovenije. Tako sva bila podvig primorana prestaviti na sredino avgusta. Prilagajala sva se temu, da sem sam v službi izkoristil čim manj dopusta, torej sem izbiral termine, ki vsebujejo državne praznike in kolektivne dopuste na našem podjetju. Na žalost tudi ta drugi termin za kolega ni bil primeren, tako da je izlet tik pred zdajci odpovedal, zaradi česar sem večino poti opravil sam. Izjema sta bila le prvi dan, ko me je Simon spremljal do Mozirij, ter pa predzadnji dan, kjer se mi je Luka pridružil na poti med Fieso in Novo Gorico.

Zaradi vsega zgoraj navedenega sem pot tudi nekoliko skrajšal, priredil in obrnil prvotno smer potovanja, tako da je bil okviren plan sledeč:

*To je bil okviren načrt preden sem se podal na pot. Dejanska trasa je bila potem nekoliko drugačna

1. dan: Radovljica – Kranj – Kamnik – Gornji Grad – Mozirje – Velenje – Slovenj Gradec

Štart je bil torej predviden 10. avgust ob 6:00 zjutraj. Na žalost pa jo je vreme zagodlo že takoj na začetku, saj je Slovenijo prešla hladna fronta, ki je prinesla obilico dežja na Gorenjskem. S Simonom sva tako na vsake pol ure prestavila začetek najine poti, dokler se ob 8:00 končno nisva usedla no kolo in odpeljala proti Kranju. Precej se je poznalo, da je cesta še mokra in spolzka, takoj na začetku so naju še vedno lovile dežne kaplje, kar pa se je nekje pri Naklem vendarle ustavilo. Po tej cesti sem se že velikokrat peljal v službo, zato sem jo hotel čimprej pustiti za seboj, ter tako tudi nisem preveč pozornosti posvečal okoliškim značilnostim. V Kranju sva se ustavila samo za nekaj sekund, da sva pretegnila ude in sklepe (predvsem križ), ter s precej izboljšano povprečno hitrostjo nadaljevala proti Kamniku.

Tam je sledil prvi približno polurni postanek za kratko okrepčilo v obliki čokoladnih tablic, hitro olajšanje, ter nekaj fotografij samega mesta ob strugi Kamniške Bistrice. Iz Kamnika sva pot nadaljevala proti severu, kjer je prvič v tem dnevu do izraza prišla naklonina Kamniške Bistrice, saj nama je povprečna hitrost občutno padla. Pri Strahovici sva zavila proti vzhodu in se zložno a vztrajno začela vzpenjati proti prvemu večjemu gorskemu cilji celotne ture – prelazu Črnivec. Primerna za začetek mojega potovanja je bila tudi moja svežina na kolesu, zato sva tudi omenjeni prelaz premagala precej suvereno. Na vrhu pa sva si vendarle vzela nekaj časa za raztezanje in razgled na okoliško pokrajino, ki pa na žalost ni omembe vredna. Razgled na pokrajino se odpre šele po nekaj kilometrih spusta na dolino, ki jo je izdolbla reka Dreta. Sem ter tja sem se ustavil, stopil dol s kolesa in “škljocnil” kakšno fotografijo, pri čemer so kilometri kar bežali mimo, ter tako hitro za saboj pustili Gornji Grad s svojo mogočno katedralo in cesto pripeljali do Mozirja, kjer je sledil nov daljši postanek za kosilo, v restavraciji tik ob Mozirskem Gaju.

Nekako je bila ideja izleta čimbolj spoznati tudi lokalne običaje in kulinariko, zato sem si za kosilo naročil nekaj iz rubrike domače specialitete in sicer srnine medaljone v lovski omaki z brusnicami in kruhovimi cmoki. Hrana je bila naravnost fantastična. S Simonom sva skupaj nadaljevala pot le še nekaj kilometrov do Letuša, kjer pa se je najina pot ločila. On je zavil proti Celju, kjer se je vkrcal na vlak in odpeljal nazaj v Radovljico, jaz pa sem nadaljeval samostojno pot naprej do končnega cilja prvega dneva. Takoj ko sem se odcepil od glavne ceste me je pred Šmartnem ob Paki pričakal krajši vzpon, ki sem ga sicer že nekoliko utrujen, relativno hitro premagal in odšteval kilometre ob cesti, dokler nisem prispel do krožišča regionalne ceste med Šoštanjem in Velenjem, tik ob Velenjskem jezeru. Ker so mi noge dobro funkcionirale in nisem hotel prekinjati ritma, sem se odločil da ob tem času postanka ne bom naredil in sem pot neprekinjeno nadaljeval skozi Velenje, ob reki Paki, skozi prekrasno sotesko z imenom Huda Luknja vse do Mislinje.

Tukaj se vendarle moral malo predahniti, saj so me noge že pošteno pekle, prav tako pa z bolečinami ni varčeval hrbet v predelu križa. Ob pogledu na opravljeno višinsko razliko sem presenečeno, hkrati pa nič kaj začudeno ugotovil, da sem se od Mozirij spet povzpel za kakih 300m n.m.v. Pri načrtovanju trase z Garminom, je vzpon na Črnivec zakril vse tiste manjše vzpone, ki so še sledili. Tako me je ta zadnji vzpon zelo negativno presenetil s svojo dolžino in višino, sočasno pa sem bil zadovoljen, ker sem ga premagal in je do cilja sledil le še zložen spust. Kilometri do Slovenj Gradca so na koncu kar leteli mimo. V centru mesta sem se znašel brez da bi se sploh ogrel od svojega zadnjega postanka.

Zadovoljen sem se “parkiral” v bližnjo kavarno in si mirne duše naročil zasluženo pivo ob koncu prve etape. Na cilj sem prispel okrog 17:00, tako da sem skupaj s postanki za pot potreboval približno 9 ur. Na samem cilju sem izvedel, da z mojim prenočiščem pri kateri izmed mojih obeh prijateljic ne bo nič, kar sta mi dali slutiti že nekoliko prej, saj se je obetalo da bosta takrat obe zdoma. Razlog več, da sem se pozanimal, da imajo v kraju tudi Hostel, kamor sem se proti večeru tudi odpravil in čimprej zaspal pred svojim naslednjim izzivom prihodnjega dne.

2. dan: Slovenj Gradec – Dravograd – Maribor – Lenart – Gornja Radgona – Radenci – Murska Sobota – Beltinci

Že navsezgodaj me je pričakalo neprijetno presenečenje. Sicer sem to prihajajoče presenečenje slutil že prejšnji večer, kajti zračnica za katero sem sprva mislil da je morda samo spustila, je dejansko počila. Zgodilo se je nekje med Mislinjo in Slovenj Gradcem, vendar tega na začetku sploh nisem občutil. Očitno je morala biti luknjica res majhna saj sem zadnji del poti prejšnjega dneva opravil brez vsakršnih težav. Ko pa sem nekaj časa počival v centru Slovenj Gradca in se potem odpravil proti hostlu je bil defekt že opazen. Ker je zrak spuščal tako počasi, sem najprej domneval, da morda vzrok tiči nekje drugje, zato sem pred spanjem zračnico spet napolnil do maksimuma in upal na najbolje. Dejansko pa je bila guma zjutraj povsem prazna, zato me je pred štartom čakalo še kratko popravilo.

Odrinil sem jo proti Dravogradu. Hostel ni imel svoje kuhinje, ura je bila še zgodnja in bila je nedelja. Bil sem lačen, hkrati pa nisem imel velikega okna priložnosti, da ujamem trgovino ki bo odprta. V Slovenj Gradcu so bile še zaprte, po Mariboru nisem hotel iskati raznoraznih Qlandij in Europarkov, zato mi je bila še najboljša možnost, da se ustavim nekje ob poti v Dravogradu, na hitro pozajtrkujem in si nakupim še nekaj hrane za s sabo za čez dan. Tako je tudi bilo, saj sem se tik čez mostom na Dravi ustavil v Sparu in hkrati pritisnil še nekaj fotografij.

Dan je bil enostavno prekrasen. Nebo je obsijalo sonce brez oblačka, temperature so se gibale malo pod 30°C, tako da je bil dan kot nalašč za kolesarski izlet. Večino poti drugega dneva sem opravil z neposrednim pogledom na Dravo, ki se je počasi prebijala najprej skozi Koroško, potem pa še skozi Štajersko. Vseeno pa je bila pot nekoliko bolj zahrbtna kot sem pričakoval. Ker sem vozil v smeri toka omenjene reke se mi je dozdevalo, da bo večina poti vodila navzdol. Če vzamemo povprečje, to vsekakor drži, vendar kljub temu je bila pot do Maribora kar neprijetna, saj se stalno malo vzpenjaš in spuščaš. Sicer ne veliko, vendar če psihična priprava ni pravilna – kar pri meni ni bila, saj takšne dinamike poti nisem pričakoval – potem hitro lahko nastopi utrujenost. Vseeno sem na poti do Maribora naredil samo en postanek za nekaj hitrih fotografij, tik ob meji Koroške s Štajersko, kjer je okolica Drave bila najlepša.

Naslednji malo daljši počitek je sledil na Lentu v Mariboru. Pred mano je sicer bila še dolga pot, vendar nekako sem imel v mislih, da sedaj je pa najhujše res za mano. Ob koncu dneva sem ugotovil, da sem bil ves dan povsem v zmoti, vendar več o tem malce kasneje. Na lentu sem naredil kratek sprehod ob Dravi, naredil nekaj fotografij najstarejše trte na svetu in se nekoliko okrepčal. Vreme je bilo še vedno prečudovito. Ko sem si malce opomogel pa me je presenetil najvišji vzpon drugega dne in sicer vzpon čez Slovenske gorice do Lenarta na drugi strani hriba. K sreči sem se v Mariboru dobro spočil in sem bil šele na začetku drugega dela poti, hkrati pa se mi je odpiral tudi prekrasen pogled na dravsko polje s spodaj ležečim Mariborom in Pohorjem v ozadju, tako da vzpon niti ni bil pretirano zahteven.

Zahtevno pa je bilo tisto kar je sledilo. Namreč pot med Lenartom in Gornjo Radgono skozi Benedikt, Spodnjo Ščavnico in podobne vasi mora biti ena najbolj zahrbtnih v Sloveniji. Stalni vzponi in spusti, ki niso tako kratki a hkrati ko premagaš enega se ti zdi, da nisi premagal nič posebnega, a vendar na to sploh nimaš časa misliti saj se vzpenjaš že na drugega. Ravnine v tem delu Slovenije praktično ni, čeprav tudi na zemljevidu ni označenih nekih pretiranih hribov. Območju se reče Slovenske gorice in šele, ko se tu mimo pelješ s kolesom ugotoviš, zakaj to niso Slovenski hribi, Slovenske gore ali po drugi strani Slovenske nižine ali Slovenske ravnine. Slovenske Gorice. Več kot primeren izraz. Pokrajina je oksimoron sama po sebi. Prekrasna a hkrati nič posebnega. Ko se spominjam nazaj, vsekakor lahko rečem, da je to območje v Sloveniji, ki se ga najbolj spominjam in ga hkrati hočem najbolj pozabiti. In da ne pozabim, še zadnja posebnost, ki se jo opazil na poti je ta, da se table za občine menjujejo hitreje kot table za naselja.

Cel dan se je neskončno vlekel. Povsem sem podcenjeval tole turo. Ko sem prvi dan premagal Črnivec in vzpon na Mislinjo, ter ko sem primerjal to traso s traso, ki sem si jo zastavil za drugi dan, se mi je res zdelo, da bo vse skupaj mačji kašelj. Po dolžini sta bili poti povsem enaki, opravljena višinska razlika pa je bila povsem na strani slednje. Tukaj sem spoznal koliko pomeni, če imaš ob kolesarjenju nekaj družbe, kako pomembna je psihična priprava in kakšno razliko naredi dejstvo, če si prejšnji dan spočit ali pa imaš za sabo že en dan kolesarjenja. Pred mano ni bilo več veliko kilometrov. Čeprav sem od Gornje Radgone do Beltincev porabil še kar nekaj časa, pa se je pot končno zravnala in je bilo kolesarjenje od tu naprej prijetno. Še nekajkrat sem se ustavil, da sem slikal te ogromne širine prekmurske nižine, ter proti večeru končno prispel na cilj v Beltincih.

3. dan: Počitek

Tretji dan je bil kot nalašč za malce predaha in spoznavanje čarov, ki jih lahko ponudi Prekmurje. Sprejela me je res prijazna družina iz Beltincev, kjer se mi niti za en sam trenutek ni bilo treba bati, da ne bi bil primerno preskrbljen. Po zajtrku smo šli v Šprinc, kjer sem jim pomagal z deli na vinogradu, katerega eden izmed večjih porabnikov vina sem tudi sam. Bilo je lepo še zlasti iz vidika, da sem malce spet obudil spomine na delo in dogodivščine na Novi Zelandiji izpred dveh let. Tudi vreme je bilo res krasno in ker je bilo prisotnih 4 pare rok, tudi delo samo ni bilo prav nič naporno, prej sproščujoče. Še nekoliko smo posedeli in se pomenili, ter se odpravili nazaj proti Beltincem, kjer so nam pridne gospodarice že tudi pripravile kosilo.

Dneva nisem hotel metati stran za poležavanje, navsezadnje kolikokrat na leto pa obiščem Prekmurje? Z mojim gostiteljem Gregorjem sva se tako kaj kmalu s kolesi odpeljala na povsem ležeren in nezahteven krog okoli Beltincev. Tako sem si lahko prvič lahko ogledal mlin na Muri, brod na Muri, grad v Beltincih s kolesarskim muzejem na prostem in druge podobne znamenitosti tamkajšnjega okoliša. Tempo, ki sva ga imela je bil še kako dobrodošel, saj mi je koristil tudi za raztezanje mišic, ki so se po dveh napornih dneh že začele nekoliko pritoževati. Edina slabost letošnjega poletja se je tu poznala malce bolj kot na Gorenjskem, saj so bile nekatere poljščine vidno prizadete od suše, ki takrat še ni kazala znakov popuščanja. In čeprav je pokrajina povsem ravna je daleč od nezanimive. Vsekakor obisk Prekmurja toplo priporočam, če ne drugega, že zaradi ljudi samih.

4. dan: Beltinci – Jeruzalem – Ptuj – Rogaška Slatina – Bizeljsko – Brežice – Otočec

Za enkrat je šlo še vse kot po maslu. Načrtovanega plana sem se držal kot pijanec plota, kar se tudi v tem dnevu ni smelo spremeniti, saj med Beltinci in Otočcom nisem poznal nobene dobre duše, h kateri bi se lahko zatekel v primeru krize. Dan počitka se je dobro obrestoval. Noge se bile precej sveže in podobne utrujenosti, kot sem jo imel že na samem začetku drugega dne ni bilo čutiti. Pojavil pa se je drug problem, saj se le nekaj kilometrov po štartu zavil na napačen odcep in nikakor nisem uspel priti do mosta, ki bi me pripeljal čez Muro. Tako sem kakšno uro kolovratil po obrobju Prekmurja, vmes že skoraj srečal hrvaško mejo, ko sem se odločil da bo najbolje če odidem nazaj do križišča pri katerem se mi je dozdevalo da sem napačno zavil. V prvi meri sem se izgubil zaradi dejstva, da so po celotnem Prekmurju postavljene kolesarske table, na eni izmed njih pa je tudi napisano Mura-Drava. Govoril sem si, da če vozim v smeri teh tabel, bom prej ali slej prišel do Drave. Uganka, ki mi še do danes ostaja nepojasnjena. Kakorkoli, ko se sem po dobrih 15km spet vrnil nazaj do omenjenega križišča sem zavil nazaj na pravilno cesto, ki me je presenetljivo hitro pripeljala v Prlekijo.

V Ljutomeru se nisem nič ustavljal in ob prvi priložnosti zavil v zmeren klanec proti Jeruzalemu. Vinske terase mi niso dajale miru že odkar sem prvič videl njihovo sliko na etiketi rumenega muškata vinarne Jeruzalem. Tudi julijski izlet v Kog, kraj nedaleč od tu, mi ni dal miru. Terase sem hotel videti še na svoje lastne oči. Tudi vožnja v hrib ni bila težavna, očitno sem se prejšnji dan res dobro spočil in okrepčal, saj sem bil v Jeruzalemu kot bi trenil. Kmalu pa se mi je pogled odprl tudi na prekrasno spodaj ležečo pokrajino in kot že omenjeno na prečudovite jeruzalemške vinske terase, ki se res kvalificirajo kot eden izmed največjih biserov, ki jih imamo za ponuditi obiskovalcem v Sloveniji. Za trenutek sem se zamislil in si predstavljal jesensko sliko okoliških vinogradov, ko listje dobi čarobne barve in vsa okolica postane resnično magična. Vsekakor se bom v te kraje ob omenjenem letnem času še vrnil.

Nadaljeval sem v smeri Ormoža. Kar se tiče mest samih, je bilo zame mesto Ormož eno največjih pozitivnih presenečenj, kar sem jih doživel na poti. Kraj na obrobju Slovenije, na meji s Hrvaško, se nam Gorenjcem zdi preveč odmaknjeno, da bi bistveno pritegnilo našo pozornost, a sem bil kljub temu očaran nad spektakularnimi srednjeveškimi zgradbami v centru mesta in nad samo razporeditvijo mesta. Nekaj je na tem mestu, kar mu daje dodaten čar, a tega ne morem točno opredeliti. Morda je bil le dan tako fenomenalen in noge tako lahke, da sem Ormož zapustil precej dobre volje. Še mimo prekrasnega gradu v Veliki Nedelji in že sem bil v Ptuju, mojemu prvemu malo daljšemu postanku, saj sem si pripravil okrepčilo iz Mercatorja. Na splošno sem si hrano hodil iskat kar v supermarkete, saj je bilo časovno najbolj učinkovito. Nakupil in pojedel sem še preden so se mi noge uspele ohladiti, kar bi bilo težko izvedljivo v kakšni izmed restavracij. Prav tako sem si s tem prihranil nekaj stroškov. Največkrat sem si sicer privoščil kakšno skromno žemljo z jogurtom, poplakljeno z veliko količino izotoničnih napitkov. Lakota na poti ni bila takšen problem kot žeja. Prav tako sem se pazil, da med potjo nisem jedel preveč, saj bi si drugače le pljuval samemu sebi v skledo, potem ko bi bilo treba stopiti nazaj na kolo. Ponavadi sem bolj obilno zajtrkoval, počakal da se malce poleže, kosil sem skromno, ko pa sem prišel na svoj končni cilj določenega dne, pa sem se zopet precej dobro najedel in nadoknadil izgubljene kalorije. V Ptuju sem se ustavil še v centru mesta tik ob bregu reke Drave in pritisnil nekaj fotografij prekrasnega starega dela mesta, preden sem pot nadaljeval prek Ptujske Gore do Rogatca, vse do Rogaške Slatine.

Od Rogatca naprej sem skoraj ves čas vozil tik ob državni meji s Hrvaško. Povsem sem osupel nad prečudovito pokrajino, ki se mi je zdela kar nekako pozabljena od sveta. Visoka nepokošena trava, pokrajina razrezana s precej luknjičasto in neprometno cesto, ter odsotnost stanovanjskih naselij sta mi prinesla nasmešek na ustih, saj je kolesarjenje po takšnih pokrajinah enostavno raj. Dodatno je k razpoloženju pripomoglo še prekrasno vreme, ki niti za trenutek ni kazalo znakov poslabšanja. Čeprav je bila trasa nenaporna se mi je dozdevalo, da sem tempo kar nekoliko upočasnil, saj tako lepih krajev še nisem hotel prav hitro zapustiti. Vsekakor še eno izmed pozitivnih presenečenj na poti. Koliko imamo v Sloveniji lepih neodkritih kotičkov je pravzaprav res neverjetno.

Prikolesaril sem do Podčetrtka in nadaljeval svojo pot proti Bizeljskemu, kjer me je pričakal še zadnji klanec tega popoldneva. Poznala se je že opravljena kilometrina, saj sem jih za sabo pustil že krepko čez 100, pravzaprav sem se gibal že v območju 150 kilometrov, odkar sem odrinil iz Beltincev. Klanec iz Bistrice ob Sotli do Bizeljskega vsekakor ni mačji kašelj že za neutrujenega rekreativca, zame pa je bil še posebej težaven. Nekje na sredini klanca mi ni ostalo drugega kot da se nekoliko spočijem in okrepčam z eno izmed mnogih energijskih ploščic, ki sem jih ves čas nosil s sabo. Dan se mi je počasi že začel vleči. Tudi vreme se je začelo poslabševati, komaj sem čakal da pridem na cilj v Otočec, ki pa je bil še kar precej oddaljen. Že vse od Podčetrtka sem odšteval kilometre do Brežic, ki pa so začuda minevali precej počasi. In ravno ko sem prišel v Brežice se je z neba odtrgal oblak in iz sebe spustil večje količine padavin. Zatekel sem se v nakupovalni center, kjer je vmes zmanjkalo tudi elektrike. Nekoliko sem se spočil in okrepčal ter upal da je to le vročinska nevihta in bo tako hitro minila.

Res se je zgodilo prav to. Nevihta je minila in za seboj pustila razdejanje. Nekateri bolj slabo pritrjeni prometni znaki, ki sem jih še pred nekaj minutami srečal v normalnem položaju so sedaj ležali razmetani po okoliških travnikih. Tudi cesta je bila precej nevarna za vožnjo, saj je bila kar na enkrat precej spolzka. Tudi zavore na kolesu so začele precej popuščati, ko so se kolesa malo bolj namočila. K sreči je bila večina poti do cilja po ravnih, neprometnih in preglednih cestah. Med Kostanjevico in Šentjernejem pa sem doživel še eno neprijetno presenečenje. Nov močan naliv se me ni prav nič usmilil in me namočil do sleherne kosti v telesu. Slabo vreme je močno poslabšalo tudi vidljivost. Stemnilo se je precej hitreje kot pretekle dni in ni mi ostalo drugega kot da prvič na tej poti uporabim tudi naglavno svetilko, ki sem jo s seboj prinesel ravno za takšne situacije, ko bom do cilja potreboval dlje kot predvideno. Tokrat so k temu botrovali kar trije faktorji. Prvič dejstvo, da sem že v Prekmurju naredil precej odvečnih kilometrov, drugič da sem v Brežicah čakal mimoidočo nevihto in tretjič, da me je ujelo slabo in oblačno vreme, ki je še dodatno zakrilo zadnje sončne žarke tega dne. Na Otočec sem prikolesaril okrog devetih zvečer, se hitro stuširal in se kar precej oddahnil da je 200km tura za menoj.

Ob koncu dneva mi je tudi kapnilo… Na ta dan sem prekolesaril 4 večje slovenske reke: Muro, Dravo, Savo in Krko. Spat sem odšel zadovoljen s tem dosežkom.

5. in 6. dan: Počitek

Po 200 km etapi je bil čas za počitek in v tistem trenutku ni bilo boljše izbire kot celodnevni izlet v Dolenjske Toplice. Že pred samim štartom sem vedel da bo potreben vsaj en takšen obisk. Že četrti dan me je najbolj gnala predvsem misel na to, da bom naslednji dan okupiral najbližji jacuzzi iz katerega se ne bom premaknil niti za milimeter dokler me nekdo ne bo prišel fizično odstranit, ko se bo iztekel obratovalni čas. Seveda je bil 5. dan temu primeren enoličen. Zgodilo se ni nič omembe vrednega. Pravzaprav če dobro pomislim, niti vem ne kaj sem čez dan jedel, da bi lahko opisal vsaj to. Popoln odklop.

Naslednji dan naj bi me popeljal mimo Metlike, Črnomlja in Kočevja do Cerknice. Spočil sem se več kot dovolj dobro, vendar psiha zopet ni bila prava. Na poti me ni čakalo praktično nič več kot monotono kolesarjenje do cilja. Po planu, ki sem ga imel v glavi do takrat bi moral kolesariti še 4 dni in se ustaviti le še pri enem znancu, kar pa mi ni dajalo nikakršne motivacije za sam zaključek. Po dolgotrajnem premetavanju po postelji in premlevanju različnih opcij sem se vendarle odločil, da na Otočcu ostanem še en dan, še nekaj časa preživim s kolegi in si zopet dvignem tudi psihološko. Navsezadnje – kaj drugega mi je pa preostalo? Po tem dnevu odmora, bi mi ostali še trije dnevi kolesarjenja in trije dnevi preden bi moral zopet v službo. Dodaten dan predaha pa je potreboval tudi nekatere korekcije v trasi. Sedaj ni bil več končni cilj naslednjega dneva Cerknica, temveč Fiesa. Da pot ne bi bila predolga sem jo tudi primerno skrajšal. Tako sem izpustil Črnomelj in Metliko in naredil nov načrt, pri katerem grem proti Kočevju bolj direktno, naprej v smeri Žužemberka, nato pa se pri Dvoru odcepim na cesto, ki pelje proti Notranjski. Glede na to, da sem Črnomelj izpustil iz svojega načrta, sva ga šla z Marjanom obiskati vsaj z avtom, ter se tam nekaj časa tudi zadržala ob prijetni družbi vse do poznega večera.

7. dan: Otočec – Dvor – Kočevje – Cerknica – Postojna – Črni Kal – Koper – Fiesa

Po dveh dneh praktično popolne neaktivnosti se je moje telo popolnoma regeneriralo, še več, od energije sem kar prekipeval. Nisem štartal ravno zgodaj, ravno pozno pa tudi ne. Odrinil sem jo proti Novemu mestu in relativno hitro prispel do središča mesta. Vozil sem v smeri proti Žužemberku, pri čemer sem bil vseskozi pozoren, kdaj bom prišel v kraj Dvor, saj sem se tam moral odcepiti od glavne ceste in jo kreniti proti Kočevju. Čeprav se cesta ni spuščala, sem verjetno najhitrejšo hitrost etape postavil skozi Stransko vas – kraj z enim od največjih romskih naselij pri nas. Pot je vseskozi potekala ob strugi reke Krke, tako da je bil na spregledu vedno kakšen za oko zanimiv kotiček, hkrati pa o kakšnih lepotnih presežkih tudi ne morem govoriti. Okolici se niti nisem pretirano posvečal, saj sem imel precej dober tempo in sem čimprej hotel zapustiti Dolenjsko – pot je bila namreč še dolga.

Končno sem prispel do Dvora, kjer sem se odcepil levo na cesto, ki je skozi Smuko vodila proti Kočevju in potem proti Notranjski. Moram priznati, da je za ljubitelja neokrnjene narave območje slovenskega medveda eno za oko najlepših kotičkov, ki jih ima naša deželica za ponuditi. Pogozdena pokrajina okrnjena zgolj z eno samcato ozko in povsem neprometno asfaltirano cesto po kateri sem kolesaril je enostavno prekrasna. Tako sem se izgubil v okoliških čarih, da sem popolnoma spregledal, da se že kar nekaj časa zmerno vzpenjam. Današnje izhodišče je bilo res nizko gledano v smislu nadmorske višine. In resda sem se tekom dneva še spustil povsem do obale, sem se moral vzpeti vse tja do 800 m nadmorske višine, kar glede na izhodišče 180 m nadmorske višine sploh ni majhna višinska razlika. Najlepše pri poti, ki sem jo opravil do Kočevja je ravno to, da na njej ni nobene posebnosti, a je vsak ovinek znova poseben, saj so se pred menoj zaporedoma odkrivali neskončni pogledi na mogočno zelenje, ki mu ni bilo videti kraja.

V Kočevju sem naredil svoj prvi krajši postanek, vsaj toliko da sem malce pretegnil stegna. Ogledovanje turističnih atrakcij ni prišlo v poštev saj se mi po pravici povedano ni niti sanjalo, kaj vse me še čaka. Do tega trenutka sem napravil natanko 50 km, svitalo pa se mi je da sem šele na četrtini poti. Urno sem jo odrinil v smeri Ribnice in se spretno izmikal okoliškemu prometu, ki pa je bil v tem tem času in tem trenutku eden najbolj gostih, kar sem jih doživel na celotni poti. Pokrajina se na tem delu nekoliko razširi v nekakšno kotlino obdano s planotami, katerih po pravici povedano ne vem imena. Prostora med obema planotama je bilo nekako toliko kot če bi se vozil skozi vasi v okolici Radovljice (torej med Karavankami in Jelovico) – torej kar precej, po višini pa so me planote spominjale na Pokljuko, Jelovico ali Mežaklo. Skratka počutil sem se skoraj tako kot doma.

Malo naprej od Ribnice sem zopet zapustil glavno cesto, ki je vodila proti Ljubljani in se napotil drugemu večjemu vzponu tega dne. Pot me je vodila skozi Sodražico do Cerknice. Že kmalu zatem ko sem se odcepil se je okolica ponovno spremenila na bolje, brez tega da bi bilo že s prejšnjo kaj narobe! Verjetno je prišel do izraza tudi nekoliko umirjen promet, da sem lahko na nekatere okoliške značilnosti bolj podrobno vrgel oko. Na začetku skozi Sodražico vzpon še ni prišel do izraza. Vijugasta cesta je spretno premagovala hribe, ki jih je v sotesko izdolbla reka Bistrica (očitna še ena izmed mnogih s takim imenom v Sloveniji) in se je šele malo pred Blokami – zibelko slovenskega smučanja – dvignila navkeber, ter počasi zapuščala dolinico za seboj. Do Cerknice je sledil samo še spust. Zadnje kilometre pred novim postankom sem tako premagal precej ležerno in ne morem reči, da sem se nad tem pritoževal, saj je vzpon na Bloško Polico zahteval nekaj dragocene energije. V Cerknici sem se ustavil v Mercatorju in dodobra okrepčal. Zdelo se mi je, da imam pred sabo le še spust do slovenske obale in da bom dan zaključil suvereno in predvsem dokaj zgodaj. Niti sanjalo se mi ni, kako zelo sem se uštel.

Prvi manjši napori so nastopili le nekaj kilometrov izven Cerknice, ko sem se mimo Rakeka ves čas rahlo vzpenjal proti Uncu. Vožnja je bila še dodatno neprijetna, ker sem se ves čas vozil tik ob avtocesti. Do tega trenutka se nisem zavedal kako zelo hrupen je promet na njej. Poleg tega je primorska avtocesta tudi ena prometnejših v Sloveniji in hrup kar noče pojenjati. Moteče je bilo zlasti ker je ves ta hrup preglasil promet na cesti po kateri sem se vozil sam in je bilo izmikanje mimoidočim avtomobilom toliko bolj stresno. Omenjena cesta med Uncem in Postojno ima tudi ogromno kratkih vzponov in spustov. Če potegnem pod črto so bili spusti nekoliko daljši in sem počasi izgubljal na nadmorski višini, vendar celoten potek trase do obale nikakor ni bil takšen kot sem si ga sprva predstavljal. Predstavljal sem si, da bom zlagoma in predvsem zvezno izgubljal na nadmorski višini z visoko povprečno hitrostjo, nekako tako kot da bi se iz Bohinja vračal proti Bledu, kjer sicer na oko ne izgleda, da bi se spuščal, vendar vsekakor pa to čutiš na pedalih. Resnica na tem odseku Slovenije je bila vse prej kot taka in namesto da bi hranil energijo za oba dneva, ki sta še sledila, sem jo trošil na povsem brezveznih predelih.

Čeprav sem skozi Postojno letel, kot da bi me nekdo izstrelil iz topa, se je zgodba iz prejšnjega odstavka kmalu nadaljevala. Pred tem sem pri sebi potihoma upal, da se bo situacija po Postojni vendarle izboljšala. Navsezadnje, če pogledaš na zemljevid je Postojna že povsem blizu morja, še vedno pa se nahajaš na približno 500 metrih nadmorske višine. In cesta skozi Postojno je res nakazovala nekaj podobnega. Nekje vmes sem se počutil kot na zaletišču skakalnice, škoda samo, da je na poti precej krožišč in semaforjev, da se nisem mogel enostavno prepustiti hitrosti in užitkom na kolesu. Kmalu po Postojni pa zopet stara zgodba. Malo gori malo doli, mimo krajev kot so Razdrto, Senožeče, Divača in vse do Kozine. Nekje vmes sem se tudi ustavil in občudoval slikovite poglede na Nanos, ki je žarel v poznopopoldanskem soncu. Cesta bila precej neprometna in vsaj iz tega vidika prijetna za kolesarjenje. Prav tako je v tem predelu precej gozdnih in travnatih površin, skratka pomirjujoče za dušo in oko. Scena se je postopoma z vsakim kilometrov spreminjala v vedno bolj sredozemsko in za seboj počasi puščala karakteristike osrednje Slovenije. Hiše so postajale vedno bolj kamnite, njihove strehe vedno bolj položne, gozdna flora je bila vedno bolj mediteransko specifična in tudi vonjave so bile vedno bolj izrazito prijetne. Vonj po borovcih je vsekakor nenadomestljiv.

Kmalu po Kozini pa se je prišel spust na katerega sem čakal že ves dan. Pravijo bolje pozno kot nikoli, vendar mi je pot pobrala že kar precej moči. Opravil sem že preko 150 kilometrov in čas je bil, da se dan počasi zaključi. Tudi dnevna svetloba je bila vedno bolj večerna in še dobro da sem do Črnega Kala prišel dovolj zgodaj, saj bi se ob kasnejši uri na najhitrejšem spustu celotne ture verjetno ubil. V Črnem Kalu sem napravil minutni postanek za nekaj slik samega kraja, cerkve in okolice, nato pa zvezno nadaljeval svojo pot vse do Kopra. Razočarano sem ugotovil, da je bil spust precej krajši kot sem upal, prav tako še nisem dosegel obale, vendar sem moral prekolesariti še nekaj kilometrov, da sem se končno znašel v Kopru, kjer sem se moral ponovno spočiti in tudi okrepčati.

Še zadnji odsek poti do Fiese sem opravil v temi. Res sreča da sem s seboj vzel naglavno svetilko, saj mi je prišla prav že drugič. Kolesarjenje po Pristaniški ulici je bilo pravzaprav zelo prijetno in sproščujoče. Do Izole sem prikolesaril kot bi trenil, nato pa so se začele manjše težave. Regionalna cesta do Portoroža je namreč prepovedana za kolesarje, tako da sem se moral pot najti skozi labirint kolesarskih steza, pri čemer mi brez Marinove pomoči in navigacije nikakor ne bi uspelo. V popolni temi in brez orientacije sem tako nekako sledil vijugasti cesti, ki mimogrede vodi tudi skozi kolesarski (!) tunel. Ko sem prišel do Stunjana sem vedel da sem že skoraj na cilju, a da situacija ne bi bila tako rožnata me je čakal še zadnji vzpon na Beli Križ, ki je iz mene na tej 200 kilometrski turi pobral še zadnje atome moči. Prišel sem do cilja, stopil s kolesa na kratko poklepetal z Marinom in ko sva se končno odločila premakniti v hišo mi je za zaključek dneva počila še guma. Tako sem imel zagotovljeno pestro jutro naslednjega dne.

8. dan: Fiesa – Koper – Trst – Monfalcone – Nova Gorica – Kanal – Tolmin

Dogovorjeno je bilo, da se mi zadnji vikend na poti pridruži še Luka in mi dela družbo na kolesu vse do doma. In res se je na zadnjo soboto zjutraj pojavil pred vhodnimi vrati Marinove domačije pripravljen in željan novih izzivov. Sam sem bil primoran poskrbeti še za počeno zračnico iz prejšnjega dne. Čeprav sem zračnice že nekajkrat zamenjal med svojimi treningi pa se mi je tako v Slovenj Gradcu kot tukaj v Fiesi vedno nekaj zalomilo. Zračnica kar nekako ni dobro sedla med platišče in zunanji plašč, tako da sem moral znova in znova zadevo popravljati. Vsekakor mi je stvar vzela veliko časa in živcev, če že ne energije. Ko sva se z Lukom končno odpravila iz Fiese je ura že zdavnaj rekla zbogom jutru in pozdravila dopoldne.

Že prejšnji dan pri večerji in tudi ta dan pri zajtrku smo ves čas kolebali katero pot izbrati. Osebno sem se hotel izogniti vzponu na Črni Kal in tavanju prek Krasa do Nove Gorice, tako da sva na koncu z Lukom izbrala vsaj navidez bolj enostavno pot prek Italije. S poti pa sva šla še preden sva prišla do Kopra in sva jo proti Izoli krenila po regionalni cesti, točno taisti kateri sem se moral prejšnji večer izogniti in v primežu neizprosne teme tavati po nepreglednih in neznanih kolesarskih poteh, saj naj bi bila omenjena cesta prepovedana za kolesarje. Nič ne de, bilo je avgusta, bili smo na morju, najlažje se je bilo narediti Francoza. Njim so te stvari odpuščene. V Kopru sva se tudi prvič ustavila in poiskala zemljevid, ki bi naju usmerjal vsaj do Italije. Po cestah Italije naj bi bila potem pot enostavnejša.

Še sedaj ne morem verjeti koliko truda je bilo potrebno vložiti v to, da sva končno prispela do Trsta. Slepa ulica za slepo ulico in vračanje na začetek. Na slovenski stvari je bila smer še nekako logična in nisva imela težav, takoj ko pa sva prestopila mejo na italijansko stran pa so smerokazi za kolesarje ves čas kazali proti avtocesti. Še sedaj nisem povsem prepričan kako sva končno prišla na pravo cesto, ki naju je pripeljala do Trsta, kjer pa so se stvari znova začele zapletati. Vožnja po zelo prometnih italijanskih cestah in skozi Trst je bila vsaj zame zelo zastrašujoča in neprijetna izkušnja. Že dejstvo, da Italijani niso znani kot najboljši vozniki na svetu bi vznemirilo marsikaterega kolesarja, v tem primeru pa sva se soočila še z veliko gostoto pločevine in pa številnimi predori, katerih osebno se na kolesu bojim še sedaj. Prvič tam cesta postane precej ožja, konkretno se zmanjša vidljivost, hkrati si tudi sam manj opazen, poleg tega pa nimaš možnosti niti umika. Ena napačen gib in hitro lahko pristaneš pod kolesi ravnokar prehitevajočega avtomobila. Trst je bil labirint zase, saj je ogromen, ulice povsem neznane, smerokazi pa tudi niso navajali kakšnega znanega naselja, za katerega bi lahko dal roko v ogenj, da je nekje na poti končnemu cilju.

Končno sva se izvlekla iz primeža samega betona, vendar tudi naslednja situacija ni bila prav nič boljša. Imela sva na izbiro voziti po cesti, kjer so bili z obeh strani parkirani avtomobili, preostali tranzit pa se je na preostalem prostoru komaj srečeval in se z velikimi napori izogibal nasproti vozečim vozilom, vmes naj pa bi se kotalila še midva – ne, ne. Ostala nama je prenatrpana promenada med Trstom in Miramarjem, kjer so bili poudarki s poti predvsem nizka povprečna hitrost, nešteto povoženih brisač in spretno – že skoraj cirkuško – izmikanje pešcem in kopalcem in preostalim živim bitjem. Muke tega dne se kar niso hotele končati, saj sva zopet zašla s poti in pristala v samem zaščitenem območju Miramarja med uglednimi obiskovalci in turisti, midva pa na kolesih. Na koncu sva kar preskočila zaščitno ograjo pri nekem stranskem vhodu in se zopet znašla na pravi – tokrat, k sreči, malo manj prometni – cesti do Tržiča (Monfalcone).

Napraviti sva morala še kar nekaj kilometrov preden sva zapustila Italijo, zato sva nekje vmes tudi nekoliko počila in se okrepčala. Zanimivost tega dne je bila, da sem začel kolesariti povsem v krču. Le s težavo sem sledil tempu, ki ga je narekoval Luka. Za seboj sem imel že kar precej kilometrov, on pa je prišel seveda svež in spočit. Na začetku je tako moral kar precej upočasnjevati in me tudi kje počakati, suveren sem bil le v vzponih, kjer sem občasno celo prevzel pobudo in hkrati upal, da se bom nekje sredi dneva tudi prebudil in začel kolesariti tako kot je treba. In res se je kmalu po Miramarju (ko se je promet drastično umiril, ko se ni bilo potrebno več izmikati številnim pešcem in skakati čez 3 metrske ograje) energija obrnila meni v prid. Na kolesu sem prevzel pobudo in sam začel narekovati kar nekoliko preoster tempo. Vendar, ko se je strah nekoliko polegel in je kolesarjenje postalo dejansko prijetno in sem se lahko končno sprostil, sem tudi začutil nek presežek energije, ki je mogoče na dan silil že prej pa med mešanico preostalih občutkov ni prišel do izraza. Kakorkoli, sva s povišano hitrostjo nadaljevala pot in se le nekaj par kilometrov pred Tržičem tudi odcepila za staro Gorico.

Trasa je kar na enkrat začela spominjati na tisto iz prejšnjega dne, s stalnimi vzponi in spusti, pri čemer sem bil srečen da sem podobno izkušnjo že enkrat opravil. Kljub vsemu stresu, sem bil fizično še precej svež, saj tudi opravljenih kilometrov še ni bilo prav veliko. Je pa Luka doživljal podobne muke kot jaz prejšnji dan, kjer navideznim hribčkom ni bilo videti konca. Prav tako je sam povedal, da je po Miramarju zapadel nekoliko v krizo, ki so jo ti številni kratki vzponi samo še dodatno poglobili. Zapuščala sva šestdeseti kilometer, do Nove Gorice pa jih je bilo še približno 20. Če ves čas treniraš samo po 50 kilometrov na dan, si do te razdalje precej suveren, neverjetno pa je kako hitro postaneš utrujen, če narediš zgolj nekaj 10 kilometrov več. Sam sem sicer v tem predelu Italije precej užival, saj je bila zelo zelena s prijetnim vonjem po borovcih. Nekje pred Gorico sva se tudi za kratek čas ustavila in čisto po naključju se je za tem ovinkom nahajal mejni prehod pri Mirnu. Čeprav je bila ideja o vrnitvi v Slovenijo zelo mamljiva se za to še nisva odločila, saj bi bila pot nekoliko daljša kot sicer. Tako sva nadaljevala vse do stare Gorice in kmalu zatem tudi na slovensko stran v Novo Gorico. Tam sva se ustavila na poznem kosilu in se nekoliko odpočila.

Luka je že pred tem postankom nakazoval, da poti zaradi pretirane izčrpanosti ne bo mogel nadaljevati in tudi dobra hrana pri tem ni mogla pomagati. Čeprav sva se v restavraciji zadržala kar precej časa in je bil skrajni čas za nadaljevanje, sem se bil na nadaljevanje poti primoran odpraviti sam. No ne povsem. Nekje do solkanskega mosta sem še imel spremstvo, potem pa je Luka obrnil in se odpravil nazaj v Novo Gorico, kjer se je v udobju avtomobila odpravil proti domu. Sam sem bil povsem spočit in sem odšteval kilometre kot za šalo, vsaj fizično. Psihično sem bil spet na znanem kraju, kjer začneš premišljevati o vseh pomembnih in predvsem nepomembnih stvareh, za katere veš, da jih v naslednjih  nekaj urah, dneh sigurno ne boš rešil. Vmes se začneš pogovarjati z Garminom, mimobežečo veverico, ovco ali kravo (odvisno od okolja) in seveda sam s sabo. Vse da mine čas. Včasih je kar zaželeno, da nastopi kakšna kriza, saj se potem vsaj miselno bolj osredotočiš na točno določeno temo in se ne obremenjuješ s temu, kako počasi se odvija čas. In čeprav sem se po mojem mnenju vozil skozi najlepši konec Slovenije, ki sem ga obiskal na tej celotni poti, se tudi same narave že počasi naveličaš in samo še čakaš da vse skupaj mine in začneš podoživljati le tiste najlepše spomine in trenutke.

Ustavil sem se še v kraju Kanal, kjer sem ponovno naredil nekaj lepih fotografij in si ogledal most, kjer so le nekaj ur pred mojih prihodom izvajali drzne skoke v spodaj tekočo reko Sočo. Takoj ko sem zapustil Novo Gorico je pokrajina postala enostavno dihjemajoča in ni besed s katerimi bi sploh lahko opisal tako lepe konce Slovenije. Kombinacija Soče z njenimi strmimi bregovi, poraščenimi z raznovrstnim zelenjem, dodaten pridih pa doda še svojevrstna arhitektura naselij, samih zgradb, cerkva in ostalih spomenikov zgornje Primorske. Vsem, ki bodo te zapise kdajkoli prebrali, vsekakor svetujem nekajdnevni izlet po celotni soški dolini (vsaj do Italije). Od Nove Gorice do Tolmina sem naredil še 50 kilometrov in sklenil zaključiti dan, saj sem bil prepričan da imajo v hostlu še prostor, kar za Kobarid ali Bovec nisem bil povsem prepričan. Prav tako, bi na poti veliko zamudil, če bi kolesaril vse do Bovca, o čemer je več napisanega v naslednjem in zadnjem dnevu. Usedel sem se na teraso bližnjega bara in si privoščil več kot zasluženo pivo, ter kmalu zatem odšel tudi spat z mislimi na še zadnji dan.

9. dan: Tolmin – Kobarid – Bovec – Vršič – Kranjska Gora – Jesenice – Radovljica

Zbudil sem se v zaspano jutro. Komaj sem čakal da pridem domov in vse skupaj pustim za seboj, a hkrati se mi nikamor ni mudilo in sem se kar nekako vlekel in obotavljal. Vreme je bilo sončno, brez oblačka, kot večina dni na moji poti. Bila je nedelja, dodatnega dneva za počitek torej nisem imel na razpolago, naslednji dan sem se moral že narisati v službi. Tudi sicer me nič ni zadrževalo v Tolminu. Tam nisem imel nobenega sorodnika, prijatelja, niti znanca, zaradi katerega bi odlašal s svojim odhodom. A kljub temu je bil to vendarle tretji zaporedni dan na kolesu, kar me je prisililo v to, da sem se na pot podal rajši slej kot prej. Ko sem se končno podal na pot je bila ura že krepko čez 10. Noge so že povsem na začetku dajale znake utrujenosti celotnega podviga, pred mano pa je bil še visok vzpon čez prelaz Vršič! Začel sem pri 200 metrih nadmorske višine, povzpeti pa sem se moral na nekaj čez 1600. Vseeno pa sem vedel, da ko enkrat pridem čez to mejo, me bo do doma ločil le še spust in prijetno podoživljanje lepih spominov s poti ob nenaporni vožnji do Radovljice.

Upal sem, da bo situacija podobna kot prejšnji dan ko sem začel nekako v krču, nato pa sem se končno sprostil in suvereno odpeljal do cilja. Morda je Kobarid prišel še prehitro, da bi to dosegel, a nič ne de, pred mano je bila še dolga pot. Najprej pa postanek in polurni sprehod do slapu Kozjak, enega največjih draguljev naše deželice. Tako kot sem opisoval že v prejšnjem poglavju je bila dolina Soče lepa že od samega začetka (oziroma konca), toda najlepši del me je šele čakal. Dolina, ki jo je že pred davnimi stoletji izrezala Soča je res edinstvena in vredna občudovanja. Prvič da sem med kolesarjenjem naredil malo daljši sprehod. Občasno sem se v svojih kolesarskih čevljih počutil kar neudobno, saj sem velikokrat s spodnjo jekleno ploščico nehote zadel ob kakšen malo večji kamen ali skalo, pri čemer me je kar nekoliko zabolelo pri srcu. Vendar rezervne obutve nisem imel, tako da tudi nisem imel veliko izbire, če sem hotel videti še kaj več od same ceste in njene neposredne okolice. Vsekakor sem moral mimoidočim turistom delovati precej komično, saj sem se sprehajal v popolni kolesarski bojni opremi, vključno s čelado na glavi – no nekje sredi poti sem se jo celo spomnil sneti z glave – in popotniškim nahrbtnikom na ramenih. Pred zadnjim vzponom do slapu je bilo kar precej gneče, tako da sem na svojih 5 minut in dobro fotografijo moral tudi malce počakati in ko sem ga končno ugledal se mi je zdelo kar prehitro, da sem se moral že vrniti. Pred mano je bila vendarle še zelo dolga pot.

Kolo sem pustil v bližini Napoleonovega mostu – še ena znamenitost neposredno v Kobaridu ali njegovi okolici – in ko sem se vrnil je še vedno zasedal nespremenjen položaj. Zaradi svoje nedelujoče ključavnice, kolesa nisem zaklenil niti enkrat, pa čeprav sem dvakrat prespal v hostlu in ga tudi sicer občasno izgubil izza svojega pogleda, ko sem se peš izgubil za bližnji ovinek preveriti znamenitosti okoliške pokrajine. Še en dokaz več kako varno se počutim v Sloveniji – spet drugi bi rekli, da izzivam usodo, vendar kaj je ne že s tem, da sem se odločil iti na tak podvig? Važno da se uživa, filozofijo pa prepustimo filozofom. Zopet sem bil nazaj v sedlu in jo odrinil proti Bovcu. Sedaj bi morale noge biti že dodobra ogrete in pripravljene na visok tempo, kajne? No pa temu ni bilo tako. Krč za katerega sem ves čas upal da bo postopoma pojenjal je zgolj preraščal v vsesplošno utrujenost. Še dobro da sem bil obdan z lepimi kraji. Če bi še enkrat moral kolesariti med Brežicami in Dvorom sem povsem prepričan da bi kolo zagnal v Krko, se usedel na prvi vlak in se odpeljal domov. Tako pa me je gnalo vsaj pozitivno pričakovanje stvari, ki sem vedel da še sledijo.

Prvi na seznamu je bil slap Boka. Zopet sem sestopil s kolesa in jo odvihral na kratek sprehod. Tokrat malo krajši kot tisti do Kozjaka, saj je razgledna točka postavljena precej bližje cesti, a precej dlje od samega slapu. Poletna suša je tudi tukaj prišla do izraza saj je bil vodopad opazno manjši kot na nekaterih slikah v zgodnji pomladi, ko se na okoliških hribih tali sneg in vodo z vseh strani poganja v dolino. Spet se nisem zadržal prav dolgo saj nisem vedel koliko časa se bom zadržal še na ostalih znamenitostih, prav tako pa sem si ogledal vse kar je bilo ogleda vredno in zopet sem zahajal svojega aluminijastega konjička na človeški pogon in nadaljeval pot proti Bovcu. Pravzaprav nisem kolesaril dolgo, čeprav se mi je zaradi že omenjene utrujenosti zdelo kot cela večnost, saj se je prostor pred mano že po nekaj ovinkih močno odprl in znašel sem se v veliki kotlini, sredi katere leži mesto na najvišji soški terasi. Razgled na okoliška hribovja, ki jih režeta Soča z ene in Koritnica z druge s Svinjakom na sredini in številnimi grebeni Julijskih Alp je bil slikovit. Čeprav sem se nazadnje ustavil šele pred nekaj kilometri, mi v tem trenutku ni ostalo druge kot da zopet sestopim, se naužijem prelepega pogleda na vse strani in zabeležim tudi nekaj neprecenljivih fotografij.

Kot da bi se vse posebnosti ves čas skrivale pred mano, nato pa bi vse naenkrat izbruhnile na plano. Takoj zatem ko sem prikolesaril iz Bovca in se ostro desno odcepil proti dolini Trente, sem se že znašel na novem sprehajalnem postanku. Na seznamu so se tokrat znašla velika korita Soče. Že v dolini Trente, le nekaj metrov preden v Sočo priteče njen tretji pritok Lepena se nahaja ena največjih znamenitosti najlepše slovenske reke. Velika korita Soče so svoje ime dobila po svoji nenadomestljivi obliki, saj dejansko izgledajo kot velikanska, globoka korita, postavljena eden za drugim skozi katera se pretaka kristalno čista reka. Ko sem pomislil na celotno pot, ki sem jo prekolesaril in stvari, ki sem jih videl, si res nisem predstavljal, da vse to obstaja v tako majhni državici kot je naša.

Čeprav še vedno na Primorski strani, pa me je praktično čakala le še ena posebnost celotnega dneva oziroma največja posebnost celotnega tedna. To je vzpon na enega izmed najvišjih slovenskih prelazov in sicer na prelaz Vršič. Ni mi ostalo drugega kot da vendarle zagrizem v to kislo jabolko in počasi začnem odštevati ovinke do vrha. Pri temu so mi močno pomagale označbe ob robu ceste, ki so se pričele pri številki 48. Še dobro, da sem opravil svojo domačo nalogo in se pozanimal, da je z obeh strani približno isto zavojev. Tako sem vedel, da me vrh čaka nekje pri številki 25. Dozdevalo se mi je, da bo celoten podvig nekaj podobnega kot moji številni treningi na Soriško planino. In res je bilo tako. Morda sem se vzpona lotil nekoliko bolj utrujen, vendar sem si do tega trenutka tudi že precej dvignil prag bolečine in znal iz sebe iztisniti še nekaj več kot pred enim tednom, preden sem odšel na pot. Resda sem vmes naredil tudi 4 ali 5 kratkih postankov, ter se nekoliko okrepčal ob robu ceste, vendar sem vseeno Vršič premagal v spodobnem času, z obilico rezerve preden bi se zmračilo, tako da sem si na samem vrhu privoščil tudi več kot zaslužen počitek in se malce razgledal po okoliških hribih.

Pot navzdol mi ni bila preveč všeč. Veliko strmih zavojev in na nekaterih odsekih tlakovana cesta, ter še mimoidoči promet so mi pognali dodaten adrenalin v žile, tako da sem bil ves čas na pecljih. Spust je bil seveda precej krajši kot vzpon in tudi ustavljal se nisem prav nič, tako da sem se kot bi trenil znašel že pred Jasno, kjer sem “škljocnil” še zadnjo sliko mojega podviga in jo počasi popihal proti domu. Glede na težavnost zadnjih dveh dni, ko sem ves čas vozil navkeber sta bila zadnji 2 uri vožnje proti domu, kot bi se počasi spuščal iz tobogana. Povsem rutinsko sem po že velikokrat prekolesarjeni cesti brcal pedala proti domu in zdelo se mi je, da bi lahko v takem ritmu nadaljeval še precej dlje kot dejansko sem. Večkrat obiskani kraji zgornje Gorenjske niso bili več zanimivi in le še čakal sem da se uležem v posteljo, ter z naslednjim dnem pričnem nov normalen delovni teden. Po slabih 3 urah, ko sem zapustil vrh Vršiča se mi je ta želja tudi uresničila. V posteljo sem se ulegel z mislimi na svoj naslednji večji podvig.

Aprés cycle

Povzetke po kolesarjenju sem si v glavi pričel delati šele v naslednjih dneh. Tudi tale prispevek sem dokončno napisal šele nekaj mesecev po celotnem podvigu. Po pravici povedano, se mi je takoj po vsem skupaj kolo nekoliko zamerilo in sem ga v celotnem poletju usedlal le še dvakrat, pa še to za bolj kratke ture. Prepričan pa sem, da bom naslednje leto zopet z veseljem sedel nanj in se lotil kakšnega novega zanimivega podviga. S kolegom sva se pogovarjala, da bi morda obiskala vse slovenske občine, ali pa vse slovenske gradove. Plan je še v nastajanju in ni še nič dorečenega. Vsekakor bo celoten projekt počakal vsaj do spomladi, saj se čez zimo ponavadi posvečam drugim radostim, predvsem sneženim.

Kot sem že nekje vmes omenil, je bila celotna zadeva zastavljena nekoliko drugače, kot na koncu dejansko izpeljana. Čeprav mi še zdaleč ni žal, da sem šel na pot in opravil z načrtovanim, pa je vse skupaj nekje vmes izgubilo svoj smisel in sem kolesaril le še zaradi lastne trme in ega, da si dokažem, da zmorem. Nekaj od prvotno načrtovanega fotografskega eksperimenta sem vendarle uresničil, vendar ne v tolikšni meri kot bi si sam želel. Pa nič ne de, mi bo več ostalo za prihodnje podvige. Dejstvo, ki sem se ga naučil nekje na poti je bilo to, da ne moreš obdelati vsega v enem zamahu, sploh pa ne v tako kratkem časovnem obdobju kot sem si ga zastavil. Torej kar se tiče same Slovenije, me čaka še precej raziskovanja. Tako na kolesu, kot recimo z gorništvom po Slovenski planinski poti in tudi izven nje.

Kar pa se tiče prihodnjih potovanj… V načrtu za konec oktobra je bilo prekolesariti Gambijo, kar se je iz več razlogov prestavilo na naslednj(e/a) let(o/a), tako da me moja naslednja pot pelje na tradicionalni “štromarski” izlet – letos v južno Srbijo. Kmalu za tem pa decembra še Kuba. Za vse ostalo pa bomo videli kaj bo prinesel čas.

Spletna galerija