Orbis TerrarumSvet skozi moje oči – Blogger: Nejc Petrovič

Davnega leta 2008 se je nekje na hodnikih Fakultete za elektrotehniko, Univerze v Ljubljani, med takratnimi sošolci rodila ideja o etno-antropološkem popotovanju skozi zgodovino bivše skupne države h koreninam naših prednikov, ki so na tleh današnjega multikulturnega balkanskega polotoka ustanovili takratno Jugoslavijo. Pred štirimi leti je bila prva destinacija Bosna in Hercegovina, leto kasneje pa še Črna gora. Po dveh letih premora je med letošnjimi krompirjevimi počitnicami napočil čas za novo dogodivščino z imenom Srbija. Štirje člani ekspidicije: Luka, Rok, Marin in Nejc smo kaj hitro spoznali, da bo tokratni zalogaj prevelik, da bi ga zajeli zgolj z eno žlico, zato smo državo smiselno razdelili na severni in južni del (pri čemer upam, da mi srbsko anti separistično gibanje nove delitve v prihodnosti ne bo preveč očitalo). V petih dneh in prav toliko nočeh (prvi dan smo prispeli v poznih večernih urah), smo si tako ogledali vsaj nekaj biserov, ki jih ima ponuditi pokrajina Vojvodina z glavnim mestom v Novem Sadu, multikulturni Subotici, ter vmesnih postojankah v Sremskih Karlovcih, Ledinačkem jezeru na Fruški gori, Crvenki, Somborju, Novem Bečeju ter Araći. Za konec pa nam seveda ni ušlo niti mesto večnega šarma – Beograd.

1. dan: Neskončna vožnja in prvi nočni okus mladostnega Novega Sada

Pot se je pričela v relativno poznem popoldnevu, saj je zaradi še poslednjega delavnika pred novembrskimi prazniki, večina izmed nas imela še službene obveznosti. Tako smo iz Ljubljane krenili v primežu večernega mraka, ki se ni prav nič obotavljal in hitro prelevil v temno jesensko noč, kar bi ob tako dolgi vožnji nekaterim voznikom lahko predstavljalo težave. Seveda ne našemu vrlemu šoferju, ki ga je pri vijuganju med dolgočasnimi avtocestnimi ovinki med Ljubljano in Novim Sadom vseskozi pri aktivni zavesti ohranjala fenomenalna družba še treh soinženirjev, kar se je poznalo tudi na izbranih tematikah pogovorov, ki so nič kaj presenetljivo, povečini uživali pridih elektrotehniške stroke. Po slabih šestih urah smo vendarle prispeli pred naše vnaprej rezervirano prenočišče v samem centru mesta.

Kratek postanek za raztovorjanje prtljage ter hiter tuš in že smo raziskovali živahne mestne uličice srbskih Aten, kakor si je Novi Sad v preteklosti prislužil ime. Seveda v teh začetnih urah naslednjega dne nismo iskali kulturnih znamenitosti, temveč predvsem zabavno sprostitev v obliki nočnih barov in klubov. Jackpot smo zadeli na ulicah Svetozara Miletića in Laze Telečkog, kjer se v tem času dneva zbira vsa zabave željna novosadska mladina. In čeprav ima mesto prek 300.000 prebivalcev, pa kvalitetnih klubov v tem koncu mesta za nadobudnega slovenskega turista ni preveč – zato smo tudi obiskali vse. Iskreno povedano je bilo potrebno preveriti in ob kakšnem občasnem kozarčku kvalitetnega domačega žganja temeljito preanalizirati žurersko situacijo. Naslednji večer je namreč sledila glavna zabava v celem tednu – Halloween. Pred spanjem še na obvezno pleskavico in že smo bili z mislimi pri naslednjem dopoldnevu.

2. dan: Studentenparty als “Maskenball”

Dobra stran srbskih nastanitev je, da njihovi lastniki očitno vedo zakaj turisti (med drugim) prihajajo v njihovo domovino. Zajtrk tako traja do 10.00 dopoldan, sobo pa je potrebno zapustiti šele ob 12.00. Na žalost je bil naš hotel za drugo noč prezaseden, tako da smo se morali preseliti v drugega, ki pa se je nahajal takoj čez cesto.

Dnevno svetlobo smo izkoristili za ogledovanje nekaterih bolj znanih posebnosti v Novem Sadu in njegovi neposredni bližini. Tako smo se še enkrat sprehodili po ulici Zmaj Jovina in Dunavski, ter zaspano ugotavljali, da ima mesto podnevi povsem drugačen karakter, predvsem bolj gosposki, kot v nočnem času. Največja posebnost tega konca sveta je nedvomno Petrovaradinska trdnjava na nasprotnem bregu reke Donave, ki se vije okrog mesta. Trdnjava velja za drugo največjo v Evropi in je igrala pomembno vlogo v obrambi avstro-ogrske monarhije pred turškimi upadi ob koncu 17. in začetku 18. stoletja. Značilnost trdnjave so kar 14 km dolgi podzemni rovi s strelastimi Y in kladivastimi T križišči, kar omogoča varno raziskovanje njenega podzemlja, česar pa se mi niso udejstvovali. Še ena izmed posebnosti trdnjave je zvonik z uro na skrajnem SZ delu trdnjave. Zanimivost te ure je, da mali kazalec kaže minute, veliki kazalec pa ure, saj je so tako mornarji, ki so potovali po Donavi lažje poznali čas (minute očitno v tistih časih še niso bile preveč pomembne). Od ostalih obiska vrednih kotičkov tega vojvodinskega mesta velja omeniti še Dunavski park, ki mu barve jesenskega listja pričarajo poseben sijaj, ter nekatere arhitekturno bolj zanimive stavbe na Trgu svobode, kot so cerkev imena Marije, spomenik Svetozarju Miletiću, itd…

Med pohajkovanjem po mestu smo z namenom popestritve nočne zabave v maskah (kot veleva ameriška tradicija praznovanja dneva čarovnic) skočili še v DM, tam kupili nekaj barvic za ličenje in se ob odhodu na “Maskenball” vsak našemili v enega izmed družbeno bolj poznanih (ali pa tudi manj) osebnosti. Vsekakor se Novosadčani znajo zelo dobro zabavati znotraj principov smernic aktualnih evropskih trendov (verjetno se največ tega vpliva navzamejo iz vsakoletnega festivala Exit), tako da drugi večer, z izjemo izjemno nizkih cen pijač in jezikovnih značilnosti, sploh nismo vedeli, da se nahajamo izven EU, v državi s precej nižjim standardom življenja od našega. Domačini (in domačinke) znajo pričarati zelo posebno vzdušje, ki mu marsikje na svetu ni para in definitivno smo vsi štirje drugo največje mesto v Srbiji zapuščali s precej grenkim priokusom, saj smo slutili, da podobno dobrih zabav še dolgo ne bomo deležni. Novi Sad je definitivno mesto v katerega se splača vrniti!

3. dan: Szia Szabadka (Pozdravljena Subotica)

Kot posledica dolgotrajnega ponočevanja smo skoraj zamudili zajtrk (pa čeprav traja do 10.00 dopoldne). Sestavili smo se nazaj v dobro formo, napakirali kovčke, na obraz narisali znak dobre volje in se odpeljali na celodnevno vožnjo s prvim hitrim postankom v Sremskih Karlovcih. Čeprav majhno po številu prebivalcev je v habsburški monarhiji veljalo za sedež srbske pravoslavne cerkve, kar se opazi še danes. O mestu kroži zanimiva legenda. V času vzpona otomanskega cesarstva naj bi Turki v poznih pomladnih dneh meseca junija napadli to strogo versko naravnano mestece. V času napada pa je začel padati sneg, za kar so Turki domnevali, da je pri delu višja (božja) sila. Od takrat naprej so mesto pustili pri miru. V Sremskih Karlovcih pa se nahaja tudi prva srbska (in slovanska nasploh) gimnazija, ki je bila ustanovljena 3. avgusta 1791.

Pot smo nadaljevali v Nacionalni park Fruška gora – natančneje v kraj Stari Ledinci, od koder smo imeli namen narediti kratek gozdni sprehod do Ledinačkega jezera. Že prvi vtis okoliških vasi pa je vzbujal nelagodno mešane občutke, kot da nekaj ne bo šlo kot po maslu.  Če za trenutek odmislim zanemarjenost starih (prav nič prijetno antičnih, temveč nadvse neprijetno propadajočih) mimobežečih socialističnih bivakov je bila že od samega odhoda iz Sremskih Karlovcev prisotna neka zla slutnja o naši nezaželenosti. Avto smo pustili na začetku blatne neasfaltirane gozdne stezice, ki se je počasi vzpenjala skozi gozd in nas vodila h končnemu cilju. Vse naokrog so nas stalno spremljali propadajoči ostanki stare federalistične glorije, nič kaj vzpodbuden pa ni bil tudi napis nekaj sto metrov pred Ledinačkim jezerom, kjer je bil napis te bivše turistične atrakcije skoraj neopazno prebarvan z zbledelim napisom “Zabranjeno kupanje na jezeru”. Pohod smo nadaljevali naprej po gozdu, mimo nekega zapuščenega preostanka nedokončane gradnje večnadstropnega objekta, za katera nismo nikoli točno ugotovili kaj naj bi poosebljal, ko bi bil dokončan. Končno smo prispeli do jezera, ki pa… je skoraj povsem presahlo! Preostanek ogromne kotline, ki ga je nekoč do vrha zapolnjevala voda je bil sedaj preurejen v nekakšen manjši kamnolom v privatni lasti. S kolegom sva se odpravila na dno kotline, z namenom podrobnejšega ogleda te veličastne naravne zapuščine, nakar sva ob povratku presenečeno zagledala, da na vrhu kotline s preostalima prijateljema že čaka varnostnik, ki nas namerava pospremiti izven območja privatne lastnine. Sicer je bil zelo prijazen ter komunikativen in ni prav nič kompliciral, vendar sem kljub vsemu dobil nek smešen občutek, da je kamnolom zgolj krinka za nečedna posla srbske mafije – ali pa le plod moje bujne domišljije. Ob izhodu skozi glavna vrata smo opazili neskončno mnogo napisov, ki prepovedujejo vstop v to področje, kar je bilo kar nekoliko ironično, če pomislim, kako smo brez kančka truda, povsem nevede, čisto naključno, vse te napise v celoti zaobšli in na posest prispeli po neki povsem tretji nezavarovani stezici. Vseeno je bil pohod zelo prijeten, saj je rahla telesna aktivnost in sproščujoča zelena barva nacionalnega parka blagodejno vplivala na naše psihofizično razpoloženje.

Pot smo za ta dan nadaljevali samo še proti severu. Brez kosila smo odhiteli proti tovarni keksov Jaffa v kraju Crvenka, v upanju, da dnevne proizvodnje še niso zaustavili, kar bi nam morda omogočilo hitro ekskurzijo po tovarni. Če ne drugega, smo si nadejali, da bo odprta vsaj prodajalna zraven manufakture. Uresničilo pa se ni nič od zgoraj naštetega – prodajalno smo zamudili za pičlih 15 minut, o kakšnem hitrem “pokuku” znotraj proizvodnih obratov, pa seveda varnostnik na vratih ni hotel niti slišati. Preostalo nam ni nič drugega, kot da po dveh hitrih fotografijah zunanjih vrat, pot nadaljujemo proti Somborju.

Ko smo prispeli je bila zunaj že trdna tema. Poleg tega je še deževalo. In še lakota je začenjala puščati pečat na vsesplošnem razpoloženju. Izbira naslednjega koraka je bila torej na dlani – večerja. Prvič, da smo aktivno poiskali zares pristno srbsko restavracijo z nenasitnimi dobrotami tradicionalnega leskovačkega žara. Roštilj je zaječal v vseh štirih primerih, saj smo prav vsi bili podobnih misli. Tako so se kaj kmalu pred našimi očmi prikazale raznovrstne mesne specialitete lokalnih kuharskih mojstrov. In kakor hitro so se pleskavice, čevapčiči, uštipci, vešalice, ražnjiči, slanina in klobasice pred nami prikazale, so tudi izginile. S kajmakom in domačimi začimbami pomešane dobrote so bile vsekakor eden izmed največjih vrhuncev kulinarično pestrega izleta na Balkan. Po končani večerji in pomirjenih želodcih smo z radostjo ugotovili, da je tudi dež povsem prenehal, kar smo izkoristili za kratek nočni sprehod po coni za pešce v centru mesta. Hkrati pa se je pojavila tudi priložnost za eksperimentiranje s fotoaparatom in izdelavo nekaj nočnih portretov zaspanega mesta.

V Subotico smo zopet prispeli v precej poznih urah, s tem da smo imeli še težavo s prenočiščem, ki ga nismo rezervirali vnaprej. Prvih nekaj minut smo ob pomoči našega nezanesljivega Garmina porabili za brezciljno tavanje po mestu, pri čemer smo glavno ulico v središču mesta po dolgem in počez prehodili vsaj desetkrat. Nazadnje smo se odločili za hostel, na katerega smo tudi najprej naleteli. Milo rečeno je bila prespana noč v tej nastanitvi enostavno zanimiva. Ležišče je bil nekakšen stvor, za katerega bi dejal, da je nekdo skušal spariti fotelj s posteljo – dejansko pa ni bilo podobno ničemur od naštetega. Še preden pa smo odšli spat, smo v upanju na dober žur še enajstič prehodili glavno ulico v centru mestu, nakar se je zopet izkazalo tisto kar smo že vedeli. V četrtek zvečer, se dan po noči čarovnic, v mestu precej manjšem od Novega Sada, pač nič ni dogajalo. Tako smo odšli v edini bar, ki je dajal znake življenja in je bil odprt do več kot polnoči (čeprav vseeno prazen), spili eno hladno pivo za živce in bolj zgodaj kot ponavadi odšli spat.

4.dan: Pokrajina neskončnih ravnin

Čeprav smo imeli na voljo praktično celo noč, pa se nismo uspeli dodobra naspati. Zgoraj omenjeno ležišče ni nudilo niti najmanjših blagodejnih učinkov utrujenemu telesu, kvečjemu nasprotno, zato smo se dopoldan vsaj nekateri zbudili še bolj zakrknjeni kot pred odhodom k nočnemu snu. Po nekajminutnem ponovnem pridobivanju zavesti in bistrenju razpršenih misli, smo se končno organizirali, opravili še vse potrebne jutranje kopalniške potrebe, napakirali kovčke, napakirali avto in odšli na še en kratek dnevni sprehod po Subotici.

Mesto, ki se nahaja pičlih 10 km od madžarske meje, ima izredno dolgo in bogato zgodovino, saj je izmenično spadal tako pod slovansko, otomansko, ogrsko in habsburško vladavino. Danes ima največji vpliv na mesto zelo številčna madžarska etnična skupnost, ki po številu pripadnikov prekaša celo srbsko. Tudi na splošno je povsod v severni Vojvodini zaznati znake multikulturnosti, najbolj pa se to opazi v trojezičnih (cirilici, latinici in madžarščini) napisih širom regije. Unikatno v Srbiji, ima Subotica največ zgradb zgrajenih v stilu Art Nouveau, kakršna je tudi prekrasna mestna hiša, ki krasi center mesta s spremljajočo modro fontano in sinagoga, ki se nahaja v neposredni bližini tega trga. Tokrat je imel balkanski pridih tudi zajtrk, saj nam je bližnja pekarna postregla z odličnim, mastnim burekom in nekaterimi drugimi srbskimi pekarskimi specialitetami.

Iz Subotice smo krenili proti jugu – če smo želeli ostati v Srbiji, nam drugega tako ali tako ni preostalo. Preden pa smo se z mislimi osredotočili na še končno destinacijo tega večdnevnega potovanja, smo tekom vožnje lahko občudovali neskončno panonsko pokrajino, ki je svoje razprostrane gabarite lahko skrila le za stenami kmečkih domačij ob prehodu skozi maloštevilne vaške naselbine. Zopet so se na obzorju risali zametki sončnih žarkov, ki so skupaj s še zadnjimi nepožetimi poznojesenskimi nizkoraslimi poljščinami poskrbeli za sproščujočo terapijo za utrujen pogled. Pred Beogradom smo se ustavili še v kraju Novi Bečej, ki nam je služil tudi kot orientacijska točka za hiter skok v območje spomeniško zaščitene kulturne dediščine – Arača. Celoten dan je bil teološko naravnan, saj smo že Novem Bečeju, kot pravi vrhunski strokovnjaki tega področja (seveda ne), razglabljali o razlikah med cerkvenimi nadstreški različnih verskih vej znotraj krščanstva. Povod za takšno (za elektroinženirje) neobičajno okroglo mizo, sta bili dve cerkvi v središču mesta, locirani le nekaj deset metrov narazen. Ključno vprašanje, ki je gonilo našo diskusijo je bilo, ali sta obe pravoslavni, ali je ena izmed njih vendarle rimskokatoliška. Navsezadnje je bil pravilen odgovor pridobljen s pomočjo domačinov in obcestnih smerokazov slednji, kar pa naše takratne nenasitne radovednosti po definiranju razlik med cerkvama še do danes ni potešilo. Kakšnih 10 km iz mesta se ob koncu polasfaltirane poljske stezice nahaja ekstravagantna srednjeveška romanska cerkvena ruševina z imenom Arača. Cerkev je postavljena sredi gromozanskih poljedelskih površin, kjer kamorkoli obrneš pogled ne vidiš ničesar izrazitega. Zgrajena okrog leta 1230 in obnovljena leta 1370, danes kljub svoji slabi kondiciji še vedno vzbuja marsičigavo zanimanje, saj že na daleč izžareva svojo nenavadno misterioznost. Uradno je pod državno zaščito od leta 1948, v 70-ih letih prejšnjega stoletja pa so bila v njeni okolici opravljena tudi manjša arheološka izkopavanja in manjša restavritvena dela.

V srbsko prestolnico smo prispeli, ko se je dnevna svetloba že iztekla. Subotica nas je naučila pomembne lekcije, da ni vredno zapravljati časa za iskanje nastanitve šele ob prihodu, temveč se za le nekaj dodatnih evrov lahko zagotovi popolno brezskrbnost, večinoma pa tudi večji luksuz. Za dve noči smo si rezervirali kar stanovanje v samem centru mesta in ga plačali ceneje od večine hotelov. Ob izhodu iz večstanovanjskega objekta si se praktično spotaknil ob betonska cvetlična korita, ki so naznanjala začetek Skadarlije, trg Republike in Knez Mihajlova pa sta bila tudi le streljaj proč.

Večerjo smo preizkusili v idilični restavraciji “Moj Šešir” nekje vzdolž z granitnimi kockami posute Skadarske ulice. Preobremenjenost imenitne starodavne bohemske četrti nas je hitro streznila, da je že petek zvečer in da se počasi pripravlja vikendaška vročica beograjskih noči. Tudi restavracija nam prvih nekaj trenutkov ni uspela ponuditi prostega prostora, zato nas je prijetna gospodična poznih srednjih let povabila na šank in postregla s konkretno merico domače “šljivovice”, v upanju da bi s tem čim hitreje in čim prijetneje preživeli trenutke čakanja na prosto mizo. Plan ji je nedvomno uspel, saj bi se ob tako praznem želodcu posledice pustila tudi kakšna kapljica manj. Čaroben ambient so popestrili tudi v tradicionalna oblačila napravljeni glasbeniki s pevko, ki so nam znali zaigrati tudi venček slovenskih narodnih, obotavljali pa se niso niti pri željah po zvokih dalmatinskega porekla. Po večerji smo pot nadaljevali kar direktno po ulicah beograjske silicijeve doline, ki pa ima v tem delu sveta nekoliko drugačen pomen. Do konca dneva smo kar dodobra preizkusili beograjsko nočno življenje, pri čemer smo se največ časa zadržali v technovskem Tubu in alternativnem Šećerju. Na žalost so ob tem letnem času vsi splavi že odpluli naslednji poletni sezoni naproti (beri: bili so zaprti), tako da smo se morali zadovoljiti s preostalimi nočnimi klubi razpršenimi prek mesta.  Za razliko od Novega Sada so tukaj klubi odprti vsaj do 5h zjutraj, tako da smo se tudi spat odpravili nekoliko bolj pozno.

5. dan: Mesto večnega šarma

Ko smo si zjutraj končno uspeli nabrati nekaj novih moči smo krenili največjim mestnim znamenitostim naproti. Prvi na seznamu je bil verjetno najbolj znameniti beograjski Kalemegdan. K sreči pa sta bili na poti do konca Šumadije, na kateri se trdnjava razprostira vsaj še dve znamenitosti. Za kratek čas smo postali na Trgu Republike, ter se povsem nedeljsko (pa čeprav je bila sobota) sprehodili po Knez Mihajlovi, kjer ljudi mrgoli na vsakem koraku. Zakaj k sreči? Ko smo enkrat prispeli do Kalemegdanskega obzidja na severozahodu je bil dan ob pogledu na sotočje rek Donave in Save enostavno preimeniten za kakšno bolj intenzivno turistično udejstvovanje. S temi besedami smo se razkomoteno vrgli na kamnite zidake, ki so obkrožali razvejane sprehajalne stezice te zgodovinsko in kulturno zaščitene dediščine, ter tako ob prijetnih temperaturah (okrog 20°C) nadoknadili nekaj manjkajočega vitamina D. Ko smo si naposled odpočili od ekstremno intenzivnega sprehoda (dolgega sigurno vsaj 250m), smo si ogledali še sredi parka razstavljena bojna vozila, ki so zaznamovala drugo svetovno vojno in vstopili v muzej vojne zgodovine območja bivše Jugoslavije. Muzej je bil po mojem mnenju vreden veliko več, kot dinarji ki smo jih odšteli na blagajni. Nad razstavljenimi eksponati in povzetkom vojne zgodovine vse od pradavnine pa do modernih časov sem bil res  popolnoma fasciniran in prevzet. Čeprav moram priznati, da se osebno ne smatram za Jugonostaglika in pretiranega oboževalca Tita in partizanov, pa sem z največjim zadovoljstvom prebiral tekste in članke o narodno osvobodilnem boju med drugo svetovno vojno. Enostavno neverjetno kako so naši predniki znali stopiti skupaj v času hude stiske in se upreti fašistično nacističnim okupatorjem. Zadnja turistična atrakcija do katere smo se sprehodili je bila še cerkev svetega Save, nekoliko izven centra mesta. Dolgotrajno pešačenje in kratek dan sta zopet pustila svoj pečat, saj smo si ta še nedokončan pravoslavni hram ogledali po sončnem zahodu, s čimer se je zopet pojavila priložnost za kakšno bolj zanimivo fotografijo.

Za zadnjo večerjo nas je Marin skupaj z njegovim poslovnim partnerjem povabil na kvalitetno večerjo, ker smo še zadnjič preizkusili pristne srbske specialitete, ki jih tekom tedna še nismo uspeli zaužiti. Na jedilniku so se znašli še jagenjček v vinski omaki, mučkalica, čevapčiči s kajmakom in gratiniran piščanec (ter granitna kocka). Po večerji smo se nameravali odpraviti naproti še zadnji zabavi našega nepozabnega popotovanja, vendar je zaradi preutrujenosti hitro odpadel prvi član naše ekspidicije, nedolgo zatem pa še drugi. Tako sva v lovu na poživljajoče glasbene ritme (in prelestne domačinke) ostala le še dva. Največje razočaranje v celem tednu se je razkrilo ravno v tem večeru, saj nisva uspela doživeti niti enega samcatega bolj famoznega nočnega razvrata, ki naj bi bili značilni za balkansko prestolnico zabave. Vsi bolj opevani nočni klubi so bili tako zelo zasedeni, da brez vnaprejšnje rezervacije vstop zunanjim obiskovalcem ni prišel v poštev niti pod razno. Naposled sva po približno petih neuspelih poizkusih dojela kakšna bo situacija do konca večera in vse stavila na še edino preostalo karto, ki nama je prišla na misel in se odpravila v izbrano destinacijo prejšnjega večera – Šećer. Bodisi je bila za to kriva alternativna glasba, ali splošna preutrujenost, nisva nikoli razvila pretirano entuziastične žurerske mentalitete in sva tudi sama večer zaključila ob treh, kar je bilo vsekakor prej od pričakovanega. Vseeno mislim, da smo se vsi skupaj, glede na pretekle izkušnje teh popotovanj, izredno dobro prebili skozi vseh pet noči, pri čemer se že veselim podobnih dogodivščin.

6. dan: via Slovenija

Zadnji dan smo izkoristili še za sprehod skozi tržnico, nakup nekaterih lokalnih dobrot in dopoldansko kavo, nato pa smo se končno odpravili na izčrpavajočo vožnjo domov. Vožnja je trajala kar debelih 9 ur, kar je bila posledica trojne prometne nesreče pred Zagrebom, ter zastojev na dveh mejnih prehodih. V večernih urah smo vendarle prispeli v Ljubljano, kjer smo se razšli vsak na svoj konec. Vendar ne preden nismo vsi zagotovili, da bomo podoben izlet v prihodnosti nedvomno ponovili. Če ne drugega, bomo ob kakšnem zdolgočasenem vikendu skočili obujat spomine v Novi Sad.

Več fotografij je dostopnih tudi v tej spletni galeriji

Poudarki potovanja