Minilo je že kar nekaj let, toda ker sem bil v danem trenutku časovno neobremenjen z drugimi obveznostmi in ker je bila končna destinacija mamljiva iz kar nekaj konkretnih razlogov, sem se odločil zopet pridružiti svoji materi na sindikalnem potovanju v Benetke.  Vsekakor mi je obisk Benetk že dolgo visel na duši, saj so praktično pred našimi vrati. Bil sem že na drugem koncu sveta in kot pravi tudi pregovor, bi se spodobilo, da najprej pomedem pred lastnim pragom. Tudi ugodna cena izleta (zgolj 50€) je namigovala, da se priložnost splača zgrabiti, saj nikoli ne veš, kdaj se bodo planeti v osončju zopet poravnali v ustrezno lego in se bo vse spet poklopilo, kot se je to tokrat.

Kot je že v navadi za podobne enodnevne izlete, je bil odhod predviden v zgodnjih jutranjih urah. Ura je kazala natanko 4:20 zjutraj, ko smo se prvi potniki vkrcali na radovljiški avtobusni postaji in pričeli naše beneško doživetje. Vmes smo se ustavili še v Kranju, Domžalah in Ljubljani, s čimer se je končno število potnikov povzpelo na 52. Avtobus smo res zapolnili do zadnjega kotička. Sama vožnja po slovenski in italijanski avtocesti je bila zaradi primeža jesenske zgodnjo jutranje teme precej nezanimiva, kar nas je večina udeležencev izkoristila tako, da smo od-dremali še kakšno manjkajočo kitico iz prejšnje noči.

Izlet se je tako pravzaprav zares začel šele nekaj pred 10. uro dopoldne, ko smo prispeli na rob beneške lagune, natančneje v Punta Sabbioni, kjer smo vkrcali na naš mali katamaran. Naš pomorski prijatelj nas je tekom celotnega dne spremljal in razvažal po različnih interesnih točkah znotraj beneške lagune – prva izmed njih: otok Burano.

Burano je našo pozornost pritegnil še precej preden smo se na njem tudi dejansko izkrcali. Razlog tiči v tem, da nad vasico dviguje visok cerkven zvonik, za katerega pa se že na daleč opazi, da se precej močno nagiba. Seveda je kot večina otokov v tej laguni tudi Burano že od nekdaj postavljen na lesenih kolih, ki pa so jih naravni okoljski procesi že močno deformirali, kar se pozna tako na razgibanih tleh osrednjega vaškega trga, kot na višjih stavbah kot je že omenjen cerkven zvonik. Sicer je otok najbolj znan po tradicionalnih buranskih čipkah, ki jih v nekaterih lokalnih trgovinah spretne gospodinje še vedno izdelujejo na roke, medtem ko čakajo na svoje može, ki širom sredozemskega morja iščejo življenjski kruh. S tem povezana pa je tudi druga buranska turistična znamenitost. Legenda pravi, da so se buranski ribiči na poti z morja velikokrat radi izgubili, še zlasti v kakšni strateško postavljeni srednjeveški gostilni. Tega seveda njihove žene niso rade tolerirale, zato so zunanjost večine stavb na otoku pobarvale v živahne in pisane barve, kakršne  so kot posledica varstva kulturne dediščine ostale še danes. Morda na prvi pogled nekatere izmed stavb (še zlasti tiste Hello Kitty roza) izgledajo prav odvratno, vendar sem se vsaj jaz živahnih uličic, in valovitega kanala skozi središče mesta, ter številnih mostov, ki povezujejo levi breg z desnim, kar hitro privadil, pri čemur je svoj delež prispevalo še prijetno toplo sredozemsko sonce in kazalo je, da bo pred nami še izvrsten izlet. Od ostalih posebnosti, ki so povezane s tem otokom naj omenim le še, da je to rojstni kraj violinista Baldassareja Galuppija, da se na otoku nahaja cerkev sv. Marka in da je to cerkev obiskal in posvetil Papež Janez Pija II.

Po kratkotrajnem sprehodu skozi nas je turistični program vodil na drugi otok s podobnim imenom – Murano. Tudi ta otok je znan po ročnih izdelkih svojih spretnih umetnikov, s tem da so na tem otoku v ospredju moški mojstri oblikovanja stekla. V kratki predstavi so nam tamkajšnji zaposleni pred našimi očmi na hitro izdelali nekaj kozarcev in drugih skulptur, pri čemer so morali paziti, da so delo na enem izmed kosov zaključili v manj kot minuti, saj se drugače steklo že preveč ohladi za nadaljnjo obdelavo. Za tem je sledil še obisk trgovine s spominki in ker sem zvest zbiralec kozarčkov seveda te priložnosti za obogatitev zbirke nisem spustil iz rok. Čeprav smo imeli še nekaj časa za sprehod po otoku, pa med potikanjem po uličicah otoka nisem zaznal druge omembe vredne znamenitosti, tako da sem se kaj kmalu začel veseliti izkrcanja na glavni atrakciji dneva – Benetkah.

Ravno ob izkrcanju pa so nam jo zagodle nehvaležne vremenske razmere, tako da je tudi naš vodnik tisti začetni uradni del opravil po hitrem skrajšanem postopku. S tem smo bili morda prikrajšani za marsikatero zanimivo zgodovinsko anekdoto, vendar nam je bilo v tistem trenutku za to popolnoma vseeno – tako smo začetnih nekaj minut preživeli množično utesnjeni v eni izmed arkad na trgu svetega Marka. Po kratkotrajnem čakanju so se razmere le nekoliko umirile, da smo pot iz sv. Marka nadaljevali proti Rialtu, kjer pa se je vreme zopet zaostrilo in smo ponovno naredili malce daljši postanek v upanju, da se bodo oblaki tekom popoldneva vendarle razkadili. To je bil tudi konec uradnega skupinskega dela, čemur je sledilo raziskovanje mesta v lastni režiji. V bistvu smo se vseskozi nahajali nekje med že največjim mostom v Benetkah s kar 7 metrskim obokom – Rialtom in med glavno zbirno točko Benečanov – trgom svetega Marka, ki v svoji neposredni bližini gosti tako istoimensko baziliko, Doževo palačo, nekatere bolj simbolične benečanske mostove in pa tako imenovana Beneška vrata, ki ju zaznamujeta dva visoka spomenika. Na prvem je upodobljen prvi zaveznik Benetk – sveti Teodor na krokodilu, na drugem pa je v levji obliki upodobljen sam sveti Marko.

Benetke poleg svoje bogate zgodovine in zanimivih anekdot, ki smo jih slišali tekom popoldneva, nudijo še zelo živahen utrip, ki vsakemu obiskovalcu nekako po svoje oblikujejo spomin na celodnevno izkušnjo. Vsekakor bodo tukaj na svoj račun prišli ljubitelji tradicionalne umetnosti in arhitekture – ta v Benetkah res zacveti v vsem svojem sijaju, kot tudi ljubitelji množic, trgovanja in barantanja. Vsakoletno Benetke obišče kar 20 milijonov turistov in si kar ne želim predstavljati kakšne množice ljudi preplavijo mesto ob tradicionalnem karnevalu, če smo se že sedaj občasno s težavo premikali mimo stojnic z maskami, muranskim steklom in podobnimi nabiralci prahu. Vendar tudi ljubitelji miru in tišine smo lahko prišli na svoj račun, saj je samo mesto tako zelo razvejano in prepredeno z manjšimi uličicami, da se je bilo potrebno premakniti zgolj nekaj metrov na sosednjo, vzporedno tlakovano stezico in že smo bili praktično povsem izolirani od živahnega beneškega vsakdana. Za podobno doživetje lahko poskrbijo tudi slavni beneški gondoljerji, ki za nič kaj skromno število bruseljčanov poskrbijo za romantične trenutke znotraj turistično neobremenjenih beneških kanalov. Vsekakor pa tega ne priporočam sredi primeža poletne vročice, saj se zna zgoditi, da v omenjenih kanalih dviguje neznosen smrad mestne komunale in kanalizacije.

Ena izmed večjih turističnih atrakcij so seveda tudi že bežno omenjene beneške maske, ki še najbolj do izraza pridejo ob vrhuncu karnevala, naključnim mimoidočim pa jih trgovci seveda ponujajo tudi izven tega uradnega termina – tekom celega leta. Maske so različnih motivov (živalske, moške, ženske), barv, kot tudi velikosti, pri čemer pa so vse obrazne. Razlikujejo se tudi po tem, da so nekatere lahko enostavno s pomočjo elastike pritrdi na glavo, druge pa imajo za ta namen priročno leseno držalo s čimer se jih lahko pred obraz postavi le v najbolj primernih trenutkih. Spet tretje – tiste najbolj običajne pa so namenjene zgolj visenju na steni dnevnih sob, kuhinj, spalnic ali drugih domačih prostorov tamkajšnjih obiskovalcev. Priporočljiv pa je tudi obisk kakšne izmed lokalnih kavarn, kjer znajo postreči s pravo italijansko kavo – vendar previdno! Cene kave se tam gibljejo od skromnih 2€ pa vse tja do desetkrat višjih cen (20€). Načeloma velja, da bolj kot si oddaljen od večjih turističnih znamenitosti, manjša je verjetnost da boš svojo kavo preplačal – povsem enako pa velja tudi za druge kulinarične užitke v mestu (predvsem mislim tukaj na italijanske pizze in testenine).

Končni vtis je nekoliko pokvarilo tudi slabo vreme, vendar če povzamem vse skupaj, si je Benetke z okoliškimi otoki vsekakor enkrat v življenju potrebno ogledati in dejansko tudi imajo marsikaj zanimivega za ponuditi. Hkrati pa lahko brezsramno povem, da me za ponovno vrnitev niso prepričale.

Več fotografij se nahaja v mojem spletnem albumu Picasa