Tokrat sem bil odločen, da se slabi spomini iz železniškega prevoza med Guilin-om in Zhangjiajie-jem ne bodo zopet udejanjili. Zaradi pomanjkanja prostih mest na vlaku med Xi’an-om in Peking-om sem bil sicer primoran kupiti vozovnico za tako imenovan “hard seater”, kar naj bi pomenilo, da bi zopet moral trpeti okrog 10+ ur v, s smradom prepojenim, močno prenatrpanem vagonu s trdimi, neudobnimi sedeži, poleg skrajno neolikanih in nagnusnih pritlikavcev. K sreči so kolegi imeli rezerviran takoimenovan “soft sleeper”, ki ponuja nadstandarden luksuz z lastno kabino s štirimi ležišči in najpomembneje, zaprtim prehodom proti hodniku z možnostjo zaklepanja vhodnih vrat. Tako sem si za cilj zadal, da se čimprej pretihotapim v njihovo kabino in izkoristim sleherni prost kotiček za udobno namestitev in brezskrben spanec. Seveda na Kitajskem nič ne poteka brez komplikacij. Sprva sem se odločil poizkusiti zamenjati vagon na legalen način, s tem da sem uslužbenke na vlaku prosil, če mi dovolijo zamenjati pozicijo, pri čemer sem bil za razliko v karti pripravljen odšteti tudi dodaten denar. Vendar tudi prepričevanje, da so vsi ljudje v zadevani kabini moji prijatelji, da smo vsi slovenci in da potujemo skupaj, ter da sem pripravljen spati tudi na tleh, nihče o temnihotel slišati niti besede. Na splošno se je na Kitajskem izkazalo, da če nekaj ni 100 odstotno po pravilih in četudi jim ponudiš boljšo rešitev kot so si jo sami sposobni izmisliti, zadeva enostavno ne bo udejanjena – verjetno zato, ker komunistična partija za to ni dala kljukice in se vsi bojijo, da bodo prišli v navzkrižje z oblastjo – mislim, kako pa bi to zgledalo, če bi ljudje dejansko mislili po svoje in jim komunisti ne bi diktirali načina življenja. Tako mi po približno dveh urah ni ostalo drugega kot, da se s pomočjo antirežimskega bodočega študenta v tujini, pretihotapim 5 vagonov nazaj in noč na skrivaj preživim tam, kjer mi ni bilo namenjeno. K sreči nas celotno pot ni nihče zmotil in se je s tem tveganje izplačalo. Zjutraj smo se tako vsi nemoteno izkrcali v Pekingu.

Anže in Blaž nista imela časa na pretek, saj sta že naslednjo noč letela nazaj v domovino. Ker sem tudi sam čimhitreje hotel opraviti vse oglede, sem se jima pridružil na celodnevnem potepanju po mestu, kjer smo si ogledali tako Prepovedano mesto, Poletni palačo, Olimpijski športni center, dodatno pa smo poizkusili še nekaj lokalne kulinarike in spoznali nekatere bolj skrivne kotičke mesta – to so majhne uličice (Hutong), kjer se najbolj občuti stara tradicija, običaji ter navade mesta Peking.

Prepovedano mesto

Prvo na seznamu je bilo Prepovedano mesto. Imeli smo kar nekoliko sreče, saj vrsta pred blagajno z vstopnicami ob enih popoldne ni bila omembe vredna. Tudi na splošno, čeprav je bilo ljudi kar precej, so se na tej ogromni površini malce vendarle razpršili, tako da s premikanjem skozi mesto in fotografiranjem zanimivejših podrobnosti nismo imeli težav. Zgodovina mesta je kar zanimiva, saj je bilo prvič zgrajeno že pred približno 600 leti in ko enkrat vzameš v obzir, da so bile takrat v okolici prisotne le še kakšne majhne kolibe, ki so bile v primerjavi s celotno palačo verjetno videti prav zanikrno smešne, dobi celoten inženirsko gradbeniški podvig kar na enkrat precejšnjo veljavo. Sam na žalost nisem ravno največji ljubitelj templov in starinskih palač. Čeprav ima vsaka svojo zgodbo in so vse v nečem posebne se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da sem nekaj podobnega že nekje videl. Sicer je slog povsem svoj in kot dan in noč različen od vseh ostalih, ki sem jih v življenju že spoznal in doživel, pa je zgodba za temi štrimi zidovi primerljiva z vsemi ostalimi, na katere sem do sedaj že naletel. Premožni voditelji uživajo v neomejenih dobrinah, medtem ko se lačna raja zunaj idiličnega okoliša trudi cesarju čimbolj ustreči in se zanj maksimalno žrtvovati v upanju po boljšem življenju. Zgodba, ki je poznana iz katerekoli evropske države Starega in srednjega veka, s tem da je tukaj drugačna dobesedno le fasada. Še najbolj ravnodušen pa sem verjetno ostal nad notranjostjo samih zgradb, ki sestavljajo Prepovedano mesto, saj več kot enega stola, mize in nekaj hieroglifov niso premogle.

Naslednja na vrsti je bila Poletna palača. V bistvu je to podobna znamenitost, kot v prejšnjem odstavku, le da so jo koristili drugi

Summer Palace

cesarji v drugi epohi. Meni osebno je bil ta obisk precej bolj prijeten, saj se nahaja nekoliko izven strogega centra mesta v objemu narave, konkretneje jezera Kunming in hriba z imenom “Dolgo življenje”, kar celotno izkušnjo naredi bolj primerno tudi za kakšen sproščujoč sprehod izven visokih koncentracij smoga in natempiranega vsakdana. Tako kot povsod drugje, celotno doživetje nekoliko pokvarijo trume neolikanih kitajčkov, za katere se ti občasno zdi da prav tekmujejo v tem, kdo ti bo na najbolj domiseln način prekrižal pot ali skočil na prste. Čeprav so pregovorno zelo delavni, so v resnici ko jih malce bolje spoznaš, v prostem času zelo leni, tako da se je množica na vrhu kakega 100 metrskega hriba močno močno razredčila, s čimer so se pojavile tudi prve bolj konkretnejše priložnosti za ustvarjanje kvalitne fotografije in navsezadnje tudi brezskrben razgled nad celotno okolico. Zopet poudarjam, da nisem pretiran ljubitelj templov in preostalih človeških stvaritev prestižnejšega leska, zato so se mi po prvih nekaj obiskanih kvazi pomembnejših stavbah vse ostale zdele že skrajno načičkane. Še kratek sprehod skozi park in zopet smo bili na metroju proti severnemu delu mesta, kjer se nahajajo arhitekturni presežki bivšega olimpijskega konglomerata.

Ptičje gnezdo

Olimpijski športni center je bil za čas mojega obiska preplavljen z radovedneži z vsega sveta, saj so se ravno v tem času odvijale olimpijske igre v Londonu, kar so neumorni domačini seveda pridno izkoristili in na prizorišču olimpijskih iger iz leta 2008 postavili velik zaslon, kjer je lahko vsakdo navijal za (ali proti) športnikom te najštevilčnejše nacije. Ob prihodu iz podzemne postaje se že na daleč šopiri zapuščen preostanek ptičjega gnezda, ki je leta 2008 služil kot osrednji štadion vsesplošnega športnega dogajanja. Zakaj zapuščen? Nihče od nas se ni mogel znebiti občutka, da je bil štadion zgarjen le z namenom tamkajšnjih iger, od takrat naprej pa ni bil v uporabi niti enkrat samkrat. Morda je tudi zato omenjena struktura pridobila “ljubkovalno” ime “Sračje gnezdo”. Od preostalih krajevnih spominkov vzhodnoazijske zlate dobe velja omeniti še “Vodno kocko” in pa olimpijski stolp, ki pa v vsej svoji gloriji zaživita šele po sončnem zahodu, ko strateško pozocionirana razsvetljava (tako znotraj kot zunaj) omenjenim strukturam pričara dodaten glamur. Podali smo se na kratek sprehod po olimpijski promenadi, se vmes ustavili

Ulična prehrana

ob zidu vseh dobitnikov olimpisjkih kolajn iz leta 2008, kjer smo hitro zopet preleteli vse slovenske uspehe, ter na koncu prispeli do belega šotora z okrepčili, kjer smo se zadržali do sončnega zahoda. Ena izmed stojnic znotraj šotora je bila prav posebno zanimiva, saj so na njej ponujali hitro prehrano z nekaterimi najbolj nagnusnimi jedmi, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi nikoli poskusil. Vendar se na Kitajsko verjetno ne bom več velikokrat vrnil, s čimer bi podobna priložnost lahko za večno splavala po vodi. Na mojem večernem jedilniku so se tako znašli: kraljevi škorpijon, gliste, stonoge, kača in neke vrste kuščar. Okus vseh pa je bil praktično identičen, saj nekaj sekundno cvrtje v fritezi z oljem (starim nekaj dni) omenjenim živalim vzame še zadnji kanček unikatnosti, s čimer je vse skupaj še najbolj podobno senzaciji ob zauživanju čipsa (brez dodanih okusov). Zanimiva izkušnja, ki pa je ne bom več ponavljal.

Ker smo se vrnili dokaj pozno smo le še skočili pod odejo ter poskušali ujeti čimveč spanca – naslednji dan nas je čakal sprehod po kitajskem zidu. Na priporočilo preostalih udeležencev poletne šole poslovne kitajščine, ki so Peking obiskali že pred nami, smo se odločili za obisk kitajskega zidu v

Kitajski zid

predelu z imenom “Mutianyu”. Na samem začetku pa smo imeli s prihodom na lokacijo kar nekaj težav, saj nikakor nismo mogli odkriti katera številka avtobusa vozi do tja in na kateri postaji moramo vstopiti. Tako smo se na koncu odločili kar za prevoz s taksijem, saj nam je za obe smeri ponudil ugodno ceno, katero smo z barantanjem še dodatno oklestili in ker smo bili štirje, se je tudi skupni znesek na koncu ugodno porazdelil med vse. Na koncu smo plačali okrog 85 yuanov po osebi, kar je zelo primerljivo z ostalimi obiskovalci s katerimi smo se pogovarjali, s tem da smo mi uživali nekoliko večji luksuz v obliki prevoza od vrat do vrat in brez strogo opredeljenih voznih redov. Kar ta predel zidu naredi drugačnega od ostalih je način vzpona in sestopa na in z zidu. Nanj se namreč vzpneš kar s sedežnico, tako kot imamo na večini slovenskih smučišč, spust pa je omogočen z adrenalinskimi sanmi, takimi kot jih imajo v poletnem času na Straži na Bledu ali Kranjski Gori. Sam sprehod nam je vzel okrog 2 uri, pri čemer smo zaradi turističnega tempa z veliko

Kitajski zid

fotografskimi postanki vse skupaj premagali le kakšna 2 ali 3 kilometra. Vseeno je hoja po zidu kar naporna, saj poteka čez zelo hribovit teren in posledično vsebuje veliko krajših vzponov in spustov, zadevo pa še dodatno otežijo neenakomerne stopnice ali luknje v kamnitih tleh – vse skupaj ob primernem tempu za običajnega sprehajalca ni prav nič posebnega, vendar je zelo zanimivo ko pomisliš, da je nekdo to moral na takem terenu dejansko zgraditi in da je tako masivna struktura po toliko letih v še zelo dobro ohranjenem stanju. Sicer so predeli zidu ki so delno ali povsem porušeni, vendar kraj, ki smo si ga za naš obisk izbrali mi, še vedno žari v vsej svoji mogočnosti in definitivno nikogar ob pogledu nanj ne pusti ravnodušnega. Z zidu smo se spustili z že omenjenimi adrenalinskimi sanmi, ki so vsaj do polovice svoje 1,5km proge upravičile svoj adrenalinski značaj, na drugi polovici pa se je povprečna hitrost spusta močno zmanjšala, saj so bojazljivi smrkavci in številne preobilne osivele stare mame povzročile kar konkreten svojevrsten prometni zamašek, ki je v nekaterih “hitrejših” zavojih prišel do popolne zaustavitve.

Od pomembnejših obiskanih pekinških znamenitosti gre omeniti še Trg nebeškega miru, za katerega se smatra da je tretji največji mestni trg na svetu in po nekaterih podatkih sprejme do

Trg nebeškega miru

milijon ljudi. Po smrti velikega Mao-ja so njemu v čast na tem trgu zgradili tudi mavzolej, kjer si obiskovalci še vedno lahko ogledajo njegovo balzamirano truplo. Na vzhodni strani trga pa se nahaja tako imenovana “Velika palača ljudstva” oziroma kitajski parlament, kjer vse vajeti v svojih rokah še vedno držijo kitajski komunisti. Spregledati pa ne gre še ene izmed pekinških kulinaričnih posebnosti – pečena pekinška raca. Odšel sem v prav za to specializirano restavracijo, kjer kuhar pred očmi gostov loči okusne dele race od tistih manj okusnih, ter jo razreže na tanke koščke, nakar jo na zelenjavni blazinici postreže lačnim ustom. Nato na sceno stopijo natakarice, ki prikažejo pravilen način zaužitja te kitajske specialitete. Najprej jo pomočijo v račjo omako, ter jo skupaj še z nekaterimi začimbami in dodanimi koščki različne zelenjave položijo v tortilji podoben zavitek, jo zavijejo in

Pekinška raca

prepustijo gostu, pri čemer so vse naredile s kitajskimi paličicami. Zaradi pomanjkanja evropskega pribora je gostija trajala kar zajetnejši del dneva, vendar je to samo pozitivno, saj je bila jed res zelo okusna in se jo splača še kdaj poizkusiti pripraviti tudi doma!

Pot do doma je bila zelo dolga in izčrpavajoča. S Suzano sva se že v nedeljo okrog 21.00 po kitajskem času odpravila na pekinško letališče, dokončno pa sem domov prispel šele v ponedeljek ob 19.00 po slovenskem času. Najdaljši del poti je seveda odpadel na sam let, ki me je zopet prek Dohe in Budimpešte pripeljal v Zagreb. Nato me je Suzanin oče odpeljal prek meje nazaj v Evropsko unijo do železniške postaje v Krškem in ko čutiš da si že skoraj doma, je pot vseeno trajala še dobri dve uri, kar je bilo za moralo najbolj ubijajoče. Pozitivna plat vsega je bila, da sva v Dohi končno po dolgem času zagledala tudi kakšnega dejanskega človeka, ki se zna normalno obnašati, prav posebej prijetna izkušnja pa je bila tudi vožnja s slovenskim vlakom, ki mi je zopet malce povrnil zaupanje v to obliko javnega transporta – bil je namreč popolnoma čist in skoraj povsem prazen, predvsem pa ne zaudarjajoč.

V končni fazi lahko rečem, da je obisk Kitajske vsakomur zelo priporočljiv. Resda me je presenetila predvsem v negativnem smislu, toda vseeno je izlet vsekakor zelo pozitivna izkušnja, prav tako pa lahko sledeče informacije marsikomu naredijo obisk te vzhodnoazijske države precej bolj prijeten. Prvi nasvet je definitivno nakup aranžmaja pri kakšni izmed slovenskih turističnih agencij. Čeprav sem navajen potovati v lastni režiji, pa je organizacija potovanja po Kitajskem povezana s preveč preglavicami v primerjavi s končnim izkupičkom. Predvsem je največji problem javni transport, pri čemer izstopa železniški prevoz. Kot že nekje omenjeno – železniških vozovnic ni moč kupiti več kot 3 dni vnaprej. Ko pa končno pridejo v prodajo so praktično takoj razprodane. Veliko vlogo tu igrajo raznorazne manjše kitajske turistične agencije, ki zakupijo vse karte in jih nato prodajajo naprej po veliko dražjih cenah. Tako ostane na voljo le še kakšen nezaseden prostor v “zaporniških” vagonih, kjer pa se širi neznosen smrad in velja splošna prenatrpanost. Tudi znanje angleščine je marsikje nezadovoljivo. Čeprav smo sami imeli srečo, da smo vedno naleteli na nekoga, ki je znal vsaj osnovne fraze in nas tako usmeril v pravo smer, pa bi se hitro lahko zgodilo, da bi ravno v največji ihti naleteli na množico ljudi, ki ne bi znala niti samcate besede kateregakoli tujega jezika, s čimer bi bili v kratkem časovnem roku prepuščeni sami sebi in bi se lahko hitro kaj zalomilo ali slabo izteklo (recimo, da bi zamudili letalo, da bi se nam trgovina zaprla pred nosom, itd…). Prav tako velja splošno pomanjkanje informacij o vseh večjih turističnih znamenitostih. Tako so recimo informacije o Prepovedanem mestu, Kitajskem zidu, Vojski Terracotta, … zelo skope in ne ponujajo pogleda v podrobnejšo zgodovino nastanka/odkritja/vzdrževanja/… le teh. Lokalne vodiče tako kot vse druge avtohtone prebivalce muči poznavanje tujih jezikov, prav tako pa ponujajo svoje storitve po zelo zasoljenih cenah. Vse do sedaj omenjene pomanjkljivosti so nemudoma odpravljene z zakupom izleta pri kakšni slovenski turistični agenciji in čeprav na koncu odšteješ nekoliko večje število “bruseljčanov” kot sicer v lastni režiji, le ti vendarle povrnejo svojo vrednost, ko ne doživljaš raznoraznih preglavic in ovir na samem mestu dopusta. Naslednja stvar, ki jo velja omeniti je, da je na Kitajsko veliko bolj prijetno potovati v kakšnem hladnejšem mesecu kot avgustu. Morda spomladi ali jeseni, preveriti je potrebno kdaj ni deževnega obdobja. Vročina, ki pritiska predvsem v objemu betona večjih mest je skrajno neznosna, še bolj neprijetne pa so dobro razširjene klimatske naprave, tako da si ves čas na udaru velikih klimatskih sprememb – pri prihodu in odhodu iz hostla, vstopanju in izstopanju v katerokoli izmed stavb, ter predvsem na podzemni železnici so temperaturni prehodi kar sunkoviti, kar mi je na koncu pustilo pečat tudi na zdravju in splošnem počutju. Prav tako kakšen drug letni čas ponuja večjo pestrost v naravi, saj se recimo v oktobru riževe terase obarvajo zlato rumeno, ko polja zacvetijo. Na splošno smo skozi celotno potovanje doživeli veliko zelene barve, brez kakršnekoli dodatne pestrosti. Kot da cvetov različnih barv tam nimajo ali pa smo jih terminsko zgrešili.

Kar se tiče same Kitajske in njihov ljudi je najprej potrebno izpostaviti močne kontraste, ki vladajo v državi. Na podzemni železnici ni človeka, ki ne bi imel pametnega telefona ali tabličnega računalnika ali vsaj en kos hudo moderne elektronske tehnologije. Tudi na glavnih cestah je močno prisotna neonska razsvetljava, ter veliki LED zasloni z reklamnimi sporočili. Po drugi strani pa opaziš ulice, zaradi katerih pomisliš, da se nahajaš nekje v najrevnejšem predelu Afrike, ali kakšne brazilske favele. Tudi stranišča so ponekod zelo šokantna. Na enem izmed letališč, ki se vsaj ponavadi lahko pohvalijo z vrhunsko čistočo in kopalniško opremo, smo namesto straniščne školjke doživeli preprosto luknjo v tleh, kar pa niti slučajno ni bil osamel primer. Vsa javni WC-ji funkcionirajo na podoben način, veliko družin pa ima v svojih hišah nad temi luknjami namontiran še tuš, tako da je potrebno biti zelo pozoren kako se premikaš in kam stopaš. In to so te iste družine, ki za naključnega turista navzven kažejo visoko stopnjo modernizacije in zahodnjaškega stila življenja. Naslednje spoznanje o ljudeh samih je to, da so zelo patriostki in samovšečni, na čase posledično tudi zelo arogantni. Za njih je Kitajska daleč najboljša država na svetu in njihovi ljudje najbolj sposobni, najboljši v vsem in skratka “oh in sploh”. Veliko vlogo pri tem igra trenutna oblast, ki na vsakem koraku njihovim ljudem “pere možgane”. Ravno v času mojega obiska so imeli na olimpijskih igrah osvojenih največ medalj (tako zlatih, kot skupno). Seveda so to s pridom oglaševali, povsod kjer se je za to našel prostor – na podzemnih železnicah na čisto vseh televizijskih zaslonih, na velikih elektronskih oglasnih napisih nad ulicami in cestami, v vseh hostlih, kjer je bil v skupnih prostorih postavljen TV, na večini kitajskih internetnih straneh, itd… Prav tako vse stojnice obvezno prodajajo tudi kitajske zastave, ki jih predvsem otroci ponosno razkazujejo med sprehodom po mestu, veliko stojnic pa je prodajalo tudi miniaturne igračke različnih kitajskih vojakov, ki so se znali plaziti po tleh in iz sebe spuščali zvoke podobne avtomatskemu orožju. Po mojem mnenju se je omenjene igrače prodalo v nenormalno velikem številu, saj so z njimi igrali praktično vsi otroci tako moškega kot ženskega spola. Seveda se oblast potrudi, da tudi beseda o njihovih izjemnih gradbenih dosežkih, kot so magnetni vlaki, superhitri vlaki, skoraj najvišje stavbe na svetu, največje svetovne elektrarne in še in še, pridejo v sleherno vas do slehernega ušesa, s čimer jim še dodatno vzpodbujajo nacionalni ponos.

Nazadnje pa ne morem mimo njihovih navad, manir, olike in splošnjega vedenjskega vzorca, ki sem ga doživel v teh dobrih dveh tednih svojega potovanja. V očeh zahodnjaka se izkažejo za zelo nekulturen in neprijeten narod. Osebne higiene skorajda ne poznajo, tako je recimo nakup deodoranta v trgovinah praktično misija nemogoče. Prav tako se mi je občasno dozdevalo, da tudi tekoče vode niso srečali že kar dobršen del tedna, kar se je v tisti poletni vročini in tisti prenatrpanosti še bolj izrazito odražalo. Do tujcev so tudi skrajno neprijazni, kar mislim da je predvsem posledica zgoraj omenjenaga patriotizma in nacionalnega ponosa – predvsem se to pozna pri barantanju, saj te obravnavajo kot neenakovrednega poslovnega partnerja in te brezsramno tudi ozmerjajo, če z izpogajano ceno niso zadovoljnji. Najbolj pa so me zmotile njihove manire, ki jih praktično nimajo. Navajeni so pljuvati vsepovprek, tudi pod noge naključnim mimoidočim, navajeni so se vseskozi prerivati in vrivati ter vsem po spisku skakati na, pred in pod noge. Tudi način njihovega govora je veliko bolj agresiven in zastrašujoč, saj na čase spominja že bolj na prepiranje kot na normalen dialog. Na žalost se tak način življenja prenaša tudi v promet, kjer se ves čas počutiš v življenski ogroženosti. Na tem mestu je potrebno poudariti, da takšni pač so in da je to del njihove kulture in so ravno zaradi tega zanimivi. V primerjavi z zahodnim svetom so povsem drugačni, zaradi česar se to državo še bolj splača obiskati. In čeprav niso po mojem okusu in mi niso všeč, jih je potrebno sprejeti za takšne kot so – navsezadnje sem jaz obiskal njihovo državo in ne obratno, ter se moram jaz prilagajati njim. Takšni so v vsakdanjem življenju in se ne ozirajo na tujce in kaj si mislimo o njih, kar je tudi prav in ravno zaradi tega je ta izkušnja toliko bolj bogata. Tako da še enkrat poudarjam, da so ljudje z vidika turista zelo zanimivi in prav posebno doživetje, ki se ga v minimalni meri zelo splača izkusiti, vendar pa je bil dvotedenski obisk povsem zadosti in tudi vsem ostalim, odsvetujem obisk z daljšim časovnim obdobjem, pri čemer delo ali študij tam definitivno odpadeta.

Po končanem obisku me prevzemajo mešani občutki, ki pa po povratku v domovino z dneva v dan postajajo vse bolj pozitivni. Ko se enkrat otreseš vsakodnevnega vpliva vseh negativnih faktorjev in se začneš spominjati samo še dobrih, prijetnih in pozitivnih stvari, ki jih na poti doživiš in izkusiš je Kitajska izjemna dežela z veliko posebnostmi, tako naravo, zgodovino kot ljudmi. Je bilo pa to naporno potovanje in mislim, da se v naslednjih nekaj letih v Azijo ne bom več vračal in se bom rajši osredotočil na bolj eksotične destinacije z namenom počitka in uživanja.