Kakor da bi se letališki kontrolorji ravnali po nekakšnem nepisanem pravilu je tudi let iz Zhangjiajie v Xi’an imel zamudo. Tokrat kar debelo uro, kar načeloma niti ne bi bil problem, vendar je bil naš let že tako ali tako v poznih večernih urah, s tem pa se je termin našega prihoda v hostel še dodatno pomaknil pozno v noč. Sam let je minil precej hitro, tako kot tudi avtobusni prevoz iz letališča do centra mesta, saj sem ga v dobršnji meri kar prespal. Še kratek obisk v sosednjem McDonaldsu in vendarle smo okrog 2h zjutraj prispeli v hostel.

Spali smo bolj malo saj smo imeli budilko nastavljeno že ob 7h zjutraj. Zelo smo si želeli izogniti večjim množicam v muzeju z vojsko Terra Cotta, tako da smo načrtovali, da do muzeja prispemo ob njegovem odprtju. Sicer se nam ni izšlo popolnoma, vendar smo kljub temu ujeli dovolj zgodnjo uro, da smo celoten ogled lahko opravili brez pretiranega prerivanja med množicami. Kraj arheološkega odkritja se nahaja kakšnih slabih 50km izven mesta Xi’an in pot do njega z avtobusom traja še približno uro, tako da smo lahko vsi nekoliko tudi nadoknadili pomanjkanje spanca iz prejšnjega večera.

Vojska Terracotta

Sam muzej je zelo fascinanten. Arheologi so odkrili že več kot 8000 različnih primerkov izklesanih vojakov in konj, kar pa odkritje naredi res spektakularno pa je dejstvo, da ima vsak izmed vojakov unikatne poteze obraza in uniforme, s čimer je to eden izmed najbolj realnih prikazov vojaštva tiste ere in tega območja. Muzej je razdeljen v tri stavbe, oziroma v tri jarke, kjer so do sedaj našli različne primerke starodavnih ostankov, od vseh teh pa je definitivno najbolj veličasten jarek številka ena, ki je tudi daleč največji in kot tak vsebuje največ izkopanih primerkov. Ravno zaradi tega razloga smo se odločili muzej ogledati v obratnem vrstnem redu in najboljše prihraniti za konec, kar se je na koncu izkazalo za pravilno odločitev, saj se nikoli med ogledom nismo počutili razočarane. Po obveznem “photoshooting”-u smo se podali še na tržnico, kjer smo se zopet preizkusili v naših pogajalskih veščinah in mislim, da mi je tokrat šlo precej bolje od rok. Vsaj sodeč po vidnem nezadovoljstvu domačinov nad izkupičkom, ki jim ga je uspelo iztržiti iz nas. Preostanek dneva smo preživeli ob igranju bilijarda in pitju piva v hostlu, punci pa sta se odpravili na lepotni tretma, kjer so jih brezplačno, moram priznati uredili res vrhunsko in bi se brez težav lahko pretvarjali za modele kakšne firme parfumov, ličil ali česa podobnega. Pred spanjem nas je pozabaval še ostareli južnokorejski turist, ki nas je navdušil s svojim brezhibnim znanjem angleškega, nemškega, francoskega in španskega jezika, pri čemer je nakazal tudi nekaj veščin italjanščine in ruščine – fascinantno za človeka, ki se je vsega naučil zgolj s prebiranjem knjig.

Preostalo dogajanje v mestu je bilo precej manj zanimivo. Velja omeniti še, da smo se tudi naslednji dan podali v muslimansko četrt, ki je bila preplavljena s številnimi domačini, hitro ulično prehrano in seveda neskončnimi spominki in ponaredki, katere se je dalo kupiti za izvrstne cene – še boljše kot v Šanghaju. Zanimivo je predvsem, kako skrivajo svoje ponaredke boljše kvalitete, ko te kar na enkrat izločijo iz družbe ter te odpeljejo v bolj privatno, skrivno sobo, kjer izpod mize na dan privlečejo skrinjico z nevsakdanjimi dobrotami. Cene so v primerjavi z vsakdanjimi ponaredki vsaj 10x višje, vendar sodeč po njihovih zagotovilih, obstaja od teh ponaredkov samo še en tip boljše kvalitete in to je original. Prvič smo v mestu srečali tudi dva slovenca, ki sta se skozi Kitajsko prebijala v obratni smeri kot mi. Prav tako kot mi, nista izkazovala pretiranega navdušenja, predvsem nad domačini, njihovimi manirami in splošnim vedenjskim vzorcem. Po kratkem klepetu, kjer sta nam podala nekatere zelo koristne informacije o Pekingu in okolici smo se počasi odpravili proti železniški postaji od koder smo počakali na vlak do naše končne destinacije – Peking.