Najprej me je vlak peljal do kraja Liuzhou, kjer sem moral ujeti in prestopiti na vlak za Zhangjiajie. In čeprav je bila prva runda še zelo sprejemljiva, pa je situacija v kateri bom več kot 12 ur ujet med prepotenimi malimi smrduhi nakazovala, da bo vse skupaj zelo neznosno. Na prvem vlaku sem imel rezerviran tako imenovani “hard sleeper”, tako da sem vsaj prvi dve uri, preden sem prestopil na naslednji vlak, ujel nekaj kvalitetnega sna. Na drugem vlaku pa se je začela nočna mora. Zaradi prezasedenosti so me posadili v navaden vagon s trdimi, neudobnimi sedeži, skupaj še z natanko 150 kitajci, saj so bili zasedeni povsem vsi sedeži, nekaj ljudi pa je ostalo še celo brez tega. Tako smo se natrpani kot kokoši v kurniku vsega skupaj 10 ur stiskali na zelo premajhnem prostoru, ter se ves čas spretno izmikali naključnim sprehajalcem, ki vso noč niso dali miru in so ti skočili na prste ob prvem trenutku nepozornosti. Situacijo so dodatno poslabšali še vsi neolikanci, ki so delčke zaužite hrane pljuvali direktno meni in drugim pod noge. Nadvse neznosen pa je bil najbolj izmed vsega grozovit smrad, ki se je širil po celotnem vagonu kot kuga v srednjeveških časih. Skratka grozna izkušnja, ki sem se ji na vsak način hotel v prihodnje izogniti.

Po vsem tem sem komaj čakal, da se s kolegi zopet srečamo v hostlu, tako kot smo bili dogovorjeni in skupaj oddidemo v narodni park, kjer sem upal na sproščujoče in pomirljive učinke okoliškega zelenja. V hostel sem prispel malo čez deveto uro dopoldan in hitro razočarano spoznal, da sem ostal sam še za nadaljnjih nekaj ur. Kolegi so odšli v park že kakšno uro pred mano, kar bi lahko z malce boljšo medsebojno komunikacijo nedvomno lahko obrnili v boljšo korist vseh. Vendar tako pač je. Preostanek dopoldneva naredil malce bolj sproščujoč – konkretno sem si privoščil najprej mrzel tuš, nato pa sem se po daljšem času tudi obril. Zatem sem se še sam odpravil v Zhangjiajie National Forest Park.

Zhangjiajie National Forest Park

Kljub visokim pričakovanjem in ogromni površini na kateri se park razteza pa ne ponuja praktično ničesar zanimivega razen ogromnega števila kitajskih turistov, ki znajo še tako slab in neprijeten obisk še dodatno poslabšati. Vse skupaj izgleda nekako tako, kot da bi na vrhuncu poletne turistične sezone v največji vročini, ki si jo je človek še zmožen predstavljati, v Gardalandu čakal na najbolj oblegan vlakec smrti. Skratka, vrsta za gondolo, ki me je popeljala na vrh narodnega parka, kateri niti slučajno ne vidiš od začetka do konca, precej pokvari celoten izlet. Končen razgled je sicer kar prijeten, vendar se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da sem vse te prizore videl že na slikah in v živo niso prav nič lepši. Pravzaprav še celo obratno. Osebno sem mnenja, da nekateri fotografi svoje celotno življenje posvetijo eni res perfektni fotografiji, ki se potem na gromozanskih plakatih bohoti na različnih lokacijah čez celotni park. Osebna izkušnja je potem seveda precej drugačna, saj različne meglice, smog, nizka oblačnost ali karkoli že, vse barve naredijo zelo monotone, oziroma žalostno sive in precej drugačne od tistih, ki jih opazuješ na prej omenjenih slikah. Kljub vsemu sem v parku zlasti zaradi neskončnih vrst preživel celotno popoldne in se v hostel vrnil šele v zgodaj zvečer, kjer sem se vendarle združil s slovensko družbo.

Zvečer smo odšli še v mesto in opravili nekaj manjših nakupov (zapestnice, čaj,…), s Suzano sva se preizkusila v plesih na prostem, ki jih je ravno v tistem času izvajala večja skupina ljudi, za kar sva seveda prejela veliko komplimentov, kasneje pa sva z Anžetom odšla še na tako imenovan “street food”, kjer sem prvič preizkusil bolj nenavadne vrste hrane. Kaj točno je vseboval jedilnik ne znam točno povedati. Namreč, ko izbiraš svoj obrok, je potrebno poazati le s prstom na želeno jed na priročno razstavljeni mizi, od tam pa se na ražnjič nataknjen izbor premakne le kakih pol metra na sosednji žar, kjer se temeljito speče in prepeče. Prepričan sem le, da je eden izmed petih okusov vlekel na nekaj lignjastega, medtem ko je spet druga stvar močno spominjala na oskubljenega goloba. Vendar nič zato, saj je bilo vse skupaj zelo okusno in tudi sledeč dan nisem imel nikakršnjih neprijetnih posledic, čeprav mi spomin na prej omenjenega ptiča ni navduševal.

Celoten naslednji dan smo preživeli zelo zelo sproščeno, saj se zaradi dežja sploh nismo odpravili iz hostla in smo večino dneva preživeli ob igranju enke. Resnici na ljubo se nihče ni preveč sekiral za dež, saj nihče izmed nas tako ali tako ni imel želje po vrnitvi v park in raziskovanju še preostalih očem skritih kotičkov, kljub temu da smo imeli 3 dnevno vstopnico, ki smo jo močno preplačali. Enostavno nam ni bilo do pretiranega “gužvanja” in prerivanja, ter smo si rajši nabrali moči za prihajajoče dneve. Okrog petih smo se vsedli v taksi, ki nas je popeljal do letališča in naproti naši novi destinaciji – Xi’an.