Orbis TerrarumSvet skozi moje oči – Blogger: Nejc Petrovič

S prihodom v Guilin so se težave začele, še preden sem sploh zapustil Šanghaj. Tik pred odhodom sem pri ponovnem pregledu rezervacije odkril, da se moj hostel nahaja več kot 100km proč od letališča in še dlje stran od samega Guilina. Situacija pa se je še bolj zakomplicirala s tem, da je bil predviden pristanek mojega letala načrtovan za 21:35, ko javni prevoz do Longshenga, kjer se je dejansko nahajal moj hostel, za ta dan ni več obratoval. Zato sem še v Šanghaju hitro skočil v akcijo in razumevajoče odpovedal svojo obstoječo rezervacijo, ter hipoma uredil novo, tokrat v samem centru mesta. Tako sem na pot odšel mirne vesti in res je celotni transfer iz Šanghaja do Wada Hostla v Guilinu minil brez vsakršnjih nadaljnjih posebnosti. Ko sem se zglasil na recepciji sem hkrati še rezerviral dva izleta, zaradi katerih sem omenjeno destinacijo sploh uvrstil na ožji izbor zaželenih krajev.

Prvi dan me je že zgodaj zjutraj čakal 3 urni avtobusni prevoz iz Guilina, do še pred kratkim osovraženega Longshenga oz. njegove okolice. Zakaj nisem že sprva prenočil kar tam? Prvi razlogi je bil že omenjen – nedostopnost z javnim prevozom in visoka cena prevoza s taksijem (400 yuanov). Drugi bolj pomemben razlog pa je, da je zadevano območje zelo odročno in je kot bazni kamp skrajno neprimeren za kakršnekolo druge aktivnosti kot zgolj pohajkovanje med sicer prekrasnimi in mogočnimi riževimi terasami. Tako bi bil sila otežen moj nadaljnji transport iz Guilina v Liuzhou in od tam v Zhangjiajie, kamor sem imel namen prispeti v dopoldanskih urah prve avgustovske sobote. Okrog 12h smo po naporni vožnji, po cesti, ki je na trenutke spominjala na človeško črevesje, spet ob drugih priložnostih pa je bila gladka in lepa kot koža 98 let stare balkanske čistilke, končno – že sila utrujeni – prispeli do male gorske vasice Dozhou, od koder pa se je naš naporen poletni dan šele pričel.

Thousand Layers to Heaven

Nad mestecem se v loku kakih 350 stopinj razprostirajo do 1000 metrov visoke riževe terase, katerih popoln krog preseka le cestica skozi dolino, po kateri smo ravnokar prispeli. Izlet je že na samem začetku obetal veliko dobrega, saj sem se znašel v družbi še osmih podobno starih pristnih popotniških evropejcev. Pohod do vasice Ping’an, ki se je nahajala prek hribov v neki drugi soteski, naj bi po šoferjevih besedah trajal 3-4 ure, sam pa nas bo na parkirišču pod mestecem pričakal ob 18h. Več kot dovolj časa torej za umirjen nedeljski sprehod po odročnih kitajskih, z riževimi poganki bogatih, sproščujočih hribovjih. Prva interesna točka se je imenovala “A Thousand Layers to Heaven” in ko smo po kamniti stopničasti potki hodili navkeber do prve bolj omembe vredne razgledne točke, se je res zdelo, da je teh slojev (stopnic), kar krepko čez tisoč in njihovo težavnost bi prej opisal z besedo peklensko kot pa nebeško. Ves trud, ki vendarle ni trajal več kot dobro urico, je bil z obrestmi poplačan, ko smo prispeli na vrh prve razgledne točke. Razgled je bil res unikatno veličasten, še zlasti za nekoga, ki si podobne človeško narejene strukture ogleduje prvič. Terase so obsegale vse kar je človeško oko lahko ujelo v svoj pogled in res smo za nekaj trenutkov vsi samo obstali in si po napornem vzponu ob tem veličastnem pogledu nekoliko oddahnili.

Druga točka, ki smo jo “preplezali” se je imenovala “Music from Heaven”. Vse skupaj smo do vrha druge razgledne točke z nekaj kratkimi

Music from Paradise

postanki hodili že 2 uri in pol. Ni potrebno posebaj poudarjati, da smo bili zaradi nekoliko pretiranega tempa že vsi dokaj utrujeni. Posledično smo si na najvišji točki današnjega dne vzeli kar konkreten premor, preden smo se odpravili do vasice Ping’an. Razgled je bil objektivno gledano še boljši kot na prvi točki, vendar je tista začetna fascinacija do tega trenutka že nekoliko zbledela. Po dveh urah vzpenjanja v okolici, ki se praktično nič ne spreminja, postanejo tudi najbolj mogočne strukture kmalu sila običajne, kar se do konca dneva na žalost ni več spremenilo. Ob 3h smo nadaljevali našo pot proti končni destinaciji. Ker smo bili na poti že toliko časa, smo mislili, da se vasica nahaja le čez najbližji hrib in da bo pot trajala le dobro urco. Pošteno smo se ušteli, saj smo do konca poti hodili še konkretne 3 ure in pol. Zelo pozitivna plat celotne izkušnje je bila nebeška spokojnost in popolna tišina kot posledica precejšnje odročnosti od glavnih turističnih atrakcij, kar je celoten pohod naredilo zelo sproščujoč, obilica zelene barve pa je vse skupaj še dodatno obarvala v pomirjajočih tonih. Do parkirišča, kjer nas je že nekaj časa čakal naš mali avtobusek smo prispeli okrog pol 7h in se po nekaj kratkih nakupih proti hostli končno odpravili malo pred 19. uro zvečer. Ko smo prispeli, smo od izčrpanosti vsi le še popadali v postelje in si pred jutrišnjim dnem nabrali novih zalog moči.

Reka Li

Drugi dan v Guilinu sem si vzel čas za kratko križarjenje po reki Li. Zopet se je pokrajina Guangxi izkazala v vsej svoji veličini. Podobo idilične kraške pokrajine, ki jo zaznamujejo zobotrebčaste gore pa na žalost močno skazijo trume neolikanih pritlikavcev, ki celotno doživetje bolj pokvarijo, kot da bi mu dodali neko dodano vrednost. Prvo razočaranje križarjenja po reki so bili bambusovi splavi. Bolj pravilno bi se jim reklo kar plastični saj niti eden izmed njih nima niti enega končka narejenega iz bambusa. Še leseni sedeži so iz druge vrste lesa. Naslednja žalost je sama reka, ki žene prvi pogled deluje precej umazano in ko v njej vidiš tudi naplavljene mrtve živali, se že kar resno vprašaš po zdravi pameti Kitajcev, ki se v reki namakajo le streljaj stran. Kot omenjeno pa celotno potovanje najbolj pokvari velika gužva, ko je reka po vsej svoji širini “nažokana” s temi splavi, pri čemer medsebojno zaletavanje in izsiljevanje prednosti ni prav nič neobičajnega. Namesto sproščujoče plovbe po umirjeni reki se tako le držiš za svoj sedež in upam, da se ladjica ne bo potopila ravno ob tvojem obisku. Celotna plovba traja slabi 2 uri in je močno razočarala. Iz izleta bi se dalo iztržiti mnogo, mnogo več, če kitajska gonja po takojšnjem zaslužku ne bi bila tako velika, saj je narava v okolici res izjemna. Po izletu sem takoj odhitel nazaj v Guilin, kjer sem nemudoma odšel na železniško postajo. Vlak do naslednje postaje se je nezadržno bližal.

Vlak, ki je sicer zamudil eno uro in me prek kraja Liuzhou vodil v Zhangjiajie je bil daleč najslabša izkušnja z javnimi prevozi v mojem življenju…