Moj poslednji teden v zeleni deželi prijaznih ljudi, prepojena s Kiviji (takšnimi ali drugačnimi) na vsakem koraku.

Teden se je začel obetavno, saj sta se na domu oglasili dve mladi Nemki, ki sta se zanimali za nakup s spomini bogatega Kriwija. Pripravili smo jim veličasten sprejem vreden same angleške kraljice. Od vseh želez, ki sem jih imel v ognju mi je realno gledano ostalo le še zadnje. Zato smo skupaj z Lukom in Ano za punce pripravili steklenico penine, zopet naše “domače” proizvodnje, ter postregli še z nekaj svežimi krvavo rdečimi jagodami, kar je simpatične Nemke očitno tako zelo prevzelo, da smo se na ogled avtomobila odpravili šele po dobrih dveh družabnih urah. Odpeljal sem jih še na testno vožnjo, kjer sta na neprometni cesti tudi sami testirali vozne lastnosti Nissan Prarie, letnik 1994. Že kar po nekaj sekundah sta izkušeno ugotovili, da je zelo varen in zanesljiv – nekaj kar sam ne bi mogel trditi niti po 11 tednih in 8.000 prevoženih kilometrih. Vendar izkušenim Nemcem nikoli ni za oporekati, še zlasti če imaš občutek, da prav od tebe kupujejo mačka v žaklju. V tistem trenutku je še vedno gorela luč za zategnjeno ročno zavoro, kar pa jih očitno ni motilo. Seveda isti dan še nismo sklenili dogovora, saj sta rekli, da bosta na ponudbi še nekoliko prespali, vseeno pa sta bili na mojo srečo vsaj na videz s prikazanim vidno zadovoljni.

V službi se celoten teden, z izjemo zadnjega dne, ni zgodilo prav nič posebnega. Moje delovno mesto se je zopet preselilo pod streho na običajno točko, kjer sem postopal večino teh treh tednov in pridno tresel steklenice, ter jih zlagal v lesene zabojnike. Tudi zadnji delovni dan ni vseboval večjih omembe vrednih posebnosti. Tako kot že preden sta svoje končno slovo izrekla Jaka in Rok, sem tudi tokrat s seboj prinesel nekaj sladkih dobrot in nekaj steklenic piva. Tokrat smo se zaklepetali še malo dlje, saj smo se v tem obdobju tudi vidno bolj povezali in lahko rečem, da nekatere izmed njih še vedno pogrešam. No 1 Family Estate mi bo kljub težaškemu delu, zaradi dobrih in prijaznih ljudi za večno ostal v lepem spominu. Johnny me je presenetil z neverjetno prijazno gesto, saj mi je ob dokončnem slovesu izročil originalno zgoščenko z največjimi hiti skupine Foo Fighters, ki sem se jih do tega trenutka že precej navadil in vzljubil. Prav tako mi je darilo za slovo izročil tudi Daniel – dobil sem že drugo steklenico drugega najbolj kvalitetnega penečega vina, ki smo ga proizvajali – No. 8. Obe sem potem s sabo prenašal vse do Sydneya, ko sem eno za novo leto odprl s svojimi francoskimi prijatelji, ki sem jih spoznal v tamkajšnjem hostlu. Drugo pa sem nepoškodovano prinesel domov, nakar smo jo pred kratkim odprli v krogu ožjih sodelavcev ob praznovanju moje prve univerzitetne diplome.

Prodaja avta je bila še sila stresna. Pregovorna nemška red in disciplina puncam pred spanjem očitno nista dala miru, saj sta se naslednji dan vrnili na ponovni ogled, tokrat še nekoliko bolj podroben. Tako kot že vsi ostali pred njima sta ugotovili, da tri osebe v tem ne morejo normalno spati. Na mojo srečo so bile punce štiri in je bila za njih neustrezna tudi večina kombijev. Povedali sta mi, da bodo s seboj vzele tudi šotor, tako da bosta dve spali v avtu, dve pa v šotoru, pri čemer bodo vsak dan nekoliko menjali pozicije. Dobra novica zame, ker sem bil še vedno v igri. Načeloma sta bili z avtom in mojo ustrežljivostjo še vedno zadovoljni, povzročili pa sta dodaten zaplet, saj sta zahtevali, da avto pošljem na mehanični pregled.

Če sem želel avto prodati sem seveda ugodil zahtevi. Fortuna je bila tudi tokrat na moji strani ali pa lahko rečemo da hrabre, predvsem pa vztrajne spremlja sreča. Vse avtomehanične delavnice v mestu, ki se ukvarjajo s podobnimi pregledi so imele delovni čas le do 5.00 zvečer. Jaz sem jih še ravno ujel, saj se mi je služba končala vedno ob 16.30, punce pa sta z dela prihajali šele ob 18.00, kar je pomenilo, da sem avto na pregled odpeljal in prišel iskat kar sam. Za punce bi bilo vseeno, če mehaničnega pregleda sploh ne bi opravili, zame pa je bila koristna informacija, kaj vse je bilo z avtom narobe. In seznam je bil obsežen.

Vsa čast Kivijem za tako podrobno opravljen pregled v zgolj enem dopoldnevu, odkrili so napake, katerih niti sami nismo odkrili po prevoženemu tako severnemu, kot južnemu otoku. Poleg očitnih napak in poškodb, kot so bile, da nam je nekdo ukradel avtoradio in potem luknjo le amatersko zakril s plastično črno ploščo, da so se na stropu v notranjosti poznali sledovi kuhanja, da je bila večina mehanizmov za dvigovanje in spuščanje sedežev polomljena ali poškodovana, so zapisali tudi nekatere bolj zaskrbljujoče ugotovitve. Varnost oseb med vožnjo sicer ni bila na nikakršen način ogrožena, se je pa Kriwiju poznala dolga življenjska doba, saj so bile vse posode, ki jih najdemo v bližini motorja (olje, zavorna tekočina, voda za brisanje stekel, hladilna tekočina) dobesedno pritrjene le še z enim vijakom in so samo še prosile, kdaj bi lahko odpadle. Poleg tega so bile vse na tak ali drugačen način poškodovane, tako da je vsaka puščala na svojem koncu. Ugotovili so tudi, da je bil avto zaleten in da je bila os nekoliko skrivljena, kar je v kombinaciji z slabo eno izmed zadnjih zavor povzročilo, da je avto zanašalo v eno stran – od tod tudi kriv volan. Največji problem avtomobila pa je bila rja na podvozju. Za samo vožnjo ni bila problematična, lahko pa bi se zgodilo, da bi čez leto ali 2 avto postal nevozen. Vsekakor pa avto nebi opravil naslednjega tehničnega pregleda, ki ga je imel na sporedu v marcu. K sreči mene takrat že davno ni bilo več v državi.

Poročilo mehaničnega testa sem v MOČNO olepšani verziji predal prijaznima Srednjeevropejkama. Dokupil sem še nekaj zavorne in hladilne tekočine, ter jih na njuno zadovoljstvo že sam vlil v primerne posode. Takrat je čudežno izginila tudi lučka za ročno zavoro. Očitno je le delala pravilno, samo mi smo mislili da je problem drugje. Celotna zgodba se mi je sestavila naravnost čudovito. Z olepšanimi rezultati mehaničnega testa sem se naredil profesionalnega avtomehanika in z močno tehnično obarvanimi strokovnimi termini čudežno reševal nekatere manjše težave z avtomobilom, ter hkrati pozornost odvračal od tistega res problematičnega. Brez vloženih nekaj dodatnih 100 dolarjev, avto v marcu enostavno ne bo prestal tehničnega pregleda. Kljub vsemu še nista bili povsem prepričani in sta rekli, da bosta še eno noč prespali. Ponudba je takrat padla že na 2200 NZD, s tem da sem mehanični pregled, motorno olje in zavorno tekočino kril iz lastnega žepa. Avto se je tako realno prodajal za nekje med 1900-2000 NZD.

Naslednji večer (petek) sta se še enkrat oglasile in ga še enkrat preizkusile. Čeprav sta mi zagotovile, da ga bosta kupile, se mi kamen še ni odvalil od srca. Ena izmed njih je namreč potožila, da ji je pri spanju na sedežu zelo neudobno in da bi potrebovala kakšen vzglavnik za prijetnejši spanec. Kot pravi gentleman sem se ponudil, da jim za zadnjo gesto svoje pristne prijaznosti kupim še 4 blazine različnih velikosti, tako da ni hudič, da ne bodo našle namestitve, ki jim bo ugajala. Drugi razlog nervoze pa je bilo dejansko plačilo, saj sem upal, da ne bodo imele enakih problemov z zagotovitvijo gotovine, kot so jih imeli že Nemci v prejšnjem tednu.

V soboto dopoldne sem torej odhitel še v nakup štirih blazin, ter se odpeljal pred pošto, kjer sta me punci že nestrpno čakali. Vse kar mi je hodilo v tistem trenutku po glavi je bilo – Kriwi prosim zdrži še malo! Na pošti smo podobno kot že v Aucklandu hitro uredili vso birokracijo, predal sem jim ključe, ter z bogatim šopom gotovine čim hitreje zapustil kraj zločina.

Odšel sem v knjižnico. Luka in Ana sta me zapustila že sredi tedna, saj sta odšla na potovanje po severnem otoku in od tam v Avstralijo, tako da se približno en mesec nismo več srečali, do kratkega dveminutnega snidenja v Cairnsu. Sam pa sem kočo na 215 High Street v Blenheimu dokončno zapustil preden sem šel v trgovino po vzglavnike. Nahrbtnik sem imel hitro napakiran, saj sem kar nekaj cunj zaradi dotrajanosti od fizičnega dela, enostavno odvrgel v koš. Edini potencialni problem sta predstavljali dve steklenici penine, ki pa sem jih strateško zavil, vsako v svojo brisačo, ter jih umestil natanko v sredino nahrbtnika, tako da so bile možnosti po razbitju minimalne. V knjižnici mi je še zadnjič padlo srce v hlače. Punce sta s skrivnostnim pogledom zopet pojavili pred mano. K sreči je bilo le naključje in z avtom še ni bilo nič narobe, sta pa me vseeno hoteli dodati na Facebook-u z izgovorom, da mi bosta pošiljale slike ob druženju z njihovo novo pridobitvijo. Predstave, ki jih nisem nameraval doživljati, zato sem ju takoj po izhodu iz knjižnice iz Facebook-a tudi odstranil. Morda delam Kriwiju krivico, saj nas je vendarle brez večjih zapletov pripeljal okrog celotne Nove Zelandije. In čeprav je bil vseskozi prisoten strah, da nas bo pustil ob kakšnem jarku ob cesti, nas je služil suvereno in brezhibno. Upam da je bilo tako tudi za simpatične Nemke, vseeno pa ne mislim poizvedovati.

Na avtobus za Christchurch sm se vkrcal le 2 uri po tem ko sem prejel gotovino za prodan avto. Pred mano je bila naporna pot. Najprej mimo Kaikoure, ki sem jo poznal še skoraj na pamet, saj smo jo prevozili že ko smo šli prvič do Christchurcha in nazaj, ko smo šli v Hanmer Springs in do Philove prikolice, kjer smo spoznali njegovega zeta Jasona, ki nam je v bodoče popestril vikende s svojimi povodnimi izleti, ter ko sem se po enotedenskem premoru zopet vračal nazaj na delo v Blenheim. Tjulne, ki so se zbirali na posebnem mestu nekaj kilometrov pred Kaikouro sem poznal že skoraj vse poimensko. Ko sem prispel v Christchurch nisem izgubljal veliko časa in odhitel na letališče, kjer sem imel naslednji dan šele v večernih urah let do Aucklanda. Problem je bil, ker je bil naslednji dan nedelja in s tem nikakršnega prevoza iz Blenheima do Christchurcha, zato sem bil primoran v Christchurch odpotovati že na soboto popoldne. Prvo noč sem tako prespal na terminalu za prihode. To je bila ena najbolj mučnih noči v mojem življenju. Vse, ki smo nameravali prenočiti so nas strpali v posebej za to namenjen prostor tik za vhodom v terminal. Vsakič, ko se je kdo približal vratom so se ta avtomatsko odprla. Zdelo se mi je, kot da je temperatura zunanjega ozračja pod lediščem, saj je leden veter bril skozi vso obleko, ki sem jo utegnil navleči nase. Oblekel sem štiri kratke majice, dvojna dolga rokava, pulover, dvojne nogavice, dolge hlače in še me je zeblo. Ko bi ob nakupu vzglavnikov kupil še kakšno pokrivalo, bi noč preživel povsem normalno, tako pa vse do jutra nisem zatisnil očesa. Dan sem preživel nekje v bližini svojih izhodnih vrat, ob gledanju serije “The Sopranos”, ki sem jo od Belgijcev presnel že v prvem tednu svojega povratka. Celoten dan je tako minil kot bi mignil in pozno popoldne sem se že vkrcal na letalo za Auckland. Let na Fidži je sledil šele v ponedeljek zgodaj zjutraj in samo upal sem, da bo noč na letališču v Aucklandu bolj humana. In res je minila povsem brez zapletov. Skril sem se v svoj kotiček visoko v tretje nadstropje, daleč od vsega hrupa in potencialnega vira hladnega ozračja, ter še skupaj z nekaterimi istomišlečimi sorodnimi dušami zaspal v entuziastičnem pričakovanju naslednjega jutra.

Nova Zelandija. Država, katero sem po enajstih tednih hitel zapustiti, saj me je čakal nepozaben teden na Fidžiju, sedaj pa jo vedno bolj pogrešam in jo bom za večno nosil v svojem srcu. In memoriam sem v galeriji še enkrat vključil nekatere najbolj nepozabne fotografije pokrajin in posebnih trenutkov, ki mi bodo za večno vtisnjeni globoko v moj spomin.