Življenje zopet doma je bilo pestro iz večih razlogov.

Takoj ko smo odšli so najemnina in življenjski stroški postali zgolj za Ano in Luka prevelik zalogaj. Zato sta se odločila, da začasno najdeta nove cimre, ki bi živeli skupaj z nami do našega odhoda. Sicer se ni zgodilo, da bi uspela najti koga, ki bi bil pripravljen ostati za več kot 2 tedna, vendar sta z rednim oglaševanjem po supermarketih uspela zagotoviti, da nas v hiši ni bilo nikoli manj kot 4.

Takoj ob svoji vrnitvi sem spoznal dva Belgijca, ki sta na zanimiv način prišla do vloge režiserja in “kaskaderja”. Fanta sta bila približno mojih let in uspel sem izvedeti, da je tisti s kamero dejansko študiral na neki fakulteti ekvivalentni ljubljanski AGRFT. Nekega večera se je skupina prijateljev, med katero sta bila tudi onadva, na smučanju v Italiji odločila, da se poizkusi izogniti plačilu vstopnine v nočni klub v bližnjem mestecu, s tem da se pretvarjajo, da so snemalna ekipa glasbene televizijske postaje MTV in da delajo dokumentarec o žurih na evropskih smučiščih. In dejansko jim je uspelo – celo več. Da bi bil večer popoln, jim je uspelo dobiti tudi nekaj brezplačnih alkoholnih napitkov, oz. bi lahko bolje rekli da so skoraj cel večer pili na račun hiše. Vse kar so potrebovali je bila ponarejena novinarska akreditacija, kamera in mikrofon. Seveda so neznansko uživali tudi v tem, ko so naključne žurerje zasliševali o tamkajšnjih žurih. Med ljudmi so zaradi MTV-jeve prepoznavnosti uživali tudi veliko spoštovanje in ugled, čeprav so se ga večino časa le zapijali do onemoglosti. Na podoben način so se preizkusili še večkrat, pri čemer so bili včasih bolj uspešni, včasih pa manj. Minimalno kar so dobili je bil voden ogled diskoteke, dejansko so očitno tako dobro ponaredili svoje akreditacije, da so jim vsi verjeli. In zakaj jim ne bi? Če je nekdo tako odločen, da je pripravljen cel večer s seboj nositi gromozansko filmsko kamero, je to že samo po sebi vredno brezplačne vstopnine. Na koncu je šel “režiser” celo tako daleč, da je kompilacijo svojih posnetkov poslal na čisto pravi belgijski MTV, kjer pa so jim bili posnetki neznansko všeč. Sedaj jih MTV financira, da hodita po svetu in snemata njune dogodivščine. Eden je snemalec, drugi pa kaskader okrog katerega se vsaj za gledalce belgijskega MTV-ja vrti svet. Super služba, ni kaj.

Vendar sta ostala le en teden, toliko da sta posnela Luko in Ana pri svojem delu na vinogradu, za nekaj minut pa sta se v delu preizkusila tudi sama in tudi kmalu obupala. Vsekakor spektakularni vrhunec za belgijsko televizijo. Sicer pa sta bila fanta zelo prijetna družba, saj sta nas znala dobro spraviti v smeh, nekega večera pa smo se pomerili tudi v tekmovanju v jedi ekstra ostrih pekočih rdečih feferonov. Zmagovalca ni bilo. Oziroma so zmagali feferoni.

Od preostalih cimrov, ki so si z nami delili stanovanje sta omembe vredne še Francoza, ki sta odšla še pred mojim povratkom, a se jima vseeno izredno lepo, globoko iz dna srca zahvaljujem za kvalitetna nova sončna očala, ter po en Kitajec in Indijec. Pestra druščina ni kaj. Slednja sta imela tudi precej težav s sporazumevanjem saj jima angleščina ni tekla najbolje z jezika. Za Indijca sem še uspel ugotoviti, da ima redno službo v Blenheimu kot medicinski tehnik v bolnišnici in je iskal še malo trajnejšo nastanitev kot mi. S Kitajcem pa se po prvih začetnih poizkusih sporazumevanja nikoli nisva sinhronizirala in isto valovno dolžino in je tako edina komunikacija med nama ostala, ko sem ga iz njegove sobe zaslišal prihajati v dnevno in mu še preden je dokončno prispel do vhodnih vrat zaječal “I already called”. Kar je pomenilo, da sem soseda že obvestil, da nam zopet ne dela internet in naj čimprej odpravi napako. Dnevno smo ga poklicali večkrat kot pokličeš svojo ljubico, a smo imeli dobro krinko. Za namene teženja smo si že v začetnih tednih izmislili, da smo spletni poslovneži in da nas vsaka minuta prekinjene internetne povezave stane ogromno denarja, kar mislim, da je revež čez cesto odkrito srčno verjel in nekega večera v burji in močnem nalivu splezal na vrh strehe in s selotejpom zalepil anteno na dimnik svoje hiše in ga usmeril proti nam.

Ta teden je bil poseben tudi zaradi tega, ker sem se prvič preizkusil tudi z delom na vinogradu. V tovarni je v sredo na žalost zmanjkalo steklenic za obdelavo, zato so nas že hoteli poslati na zelo podaljšan vikend. V tistem trenutku sem vedel, da štiri dni ne bom imel popolnoma ničesar za početi, zato sem čisto naključno povprašal, če imajo morda kaj dela za nas na njihovem vinogradu. In res so ga imeli. V No 1 Family Estate smo imeli zaposlenega še enega šefa, z imenom Jason (očitno zelo popularno ime med Kiviji). Podobno kot Lee je bil tudi on vodja svojega oddelka in je odgovarjal direktno lastniku Danielu, le s to razliko, da je bil Jason zadolžen za kmetijska opravila, kar se jih človek lahko izmisli v povezavi z vinogradi. V četrtek in petek smo tako odšli na “njivo”.

gPrisežem, da še danes sanjam tiste neskončne vrste mladih trt. Pred kratkim jih je močan veter lepo število polomil ali pa vsaj snel iz svoje opore na kateri so rasli in se vzpenjali. Tako smo morali večkrat prehoditi tiste nepregledne vrste in vsako trtico posebej z vrvico privezati nazaj na žico ali steber. Dodatno smo potem šli v drug predel vinograda, kjer smo ločevali najslabotnejše poganke od tistih najmočnejših. Omenil sem že, da trte v Novi Zelandiji rastejo le ena in po ena, zato da grozdje dobi dovolj sonca in posledično sladkorja. Delo se ne sliši težaško in tudi ni… sprva. Zopet je bil problem v specifiki dela, saj telesne mišice niso navajene nenehnega priklanjanja, klečenja, počepanja in vstajanja, ter podobnega. Delo je bilo še bolj monotono kot v tovarni, saj tu ni bilo Johnny-ja in Steve-a, ki bi nam krajšala čas, nitiVinograd 2 ni bilo radia, ki bi zaposlil naše misli. Edini, ki smo odšli na delo na prostem smo bili Jaz, Hanna, Euis, Michelle, Bradley in Jason (mlajši). Šef nam je samo pokazal lokacijo, potem pa ga v obeh dneh niti enkrat ni bilo na spregled. V tem času sem tudi spoznal vso nemilost neizprosnih vremenskih razmer pri delu na odprtem. K sreči ni deževalo, je pa pihal zelo močan veter, kmalu pa pride do izraza tudi novozelandsko sonce, ki je zaradi obsežnejše ozonske luknje v tem delu sveta še toliko bolj nevarno. Imam to srečo da smo Slovenci vendarle Balkanci, saj so kot papir beli Kiviji še bolj trpeli v dnevih z ekstra visokim UV indeksom. Dela je bilo ravno dovolj za dva dneva, oz. smo zadnji dan zaključili celo pol ure predčasno, tako da se nam je vikend začel nekoliko hitreje.

Meni popolnoma vseeno, saj zaradi deževnega vremena zopet nisem odšel nikamor. Bil sem precej razočaran nad vremenom, ker je bil to moj zadnji prost vikend na Novi Zelandiji, še posebej pa razočaran zaradi dejstva, da mi je Philov zet – Jason, obljubil, da me bo ob lepem vremenu vzel s seboj na lov. Tako sem Luku in Ani že omenil naj se nekoliko stradata, saj sem imel namen s seboj prinesti več kilogramov jelenjega mesa, ki bi ga porabili za divjačinski golaž. Toda usoda mi očitno ni pustila, da bi usmrtil nedolžnega Bambija in ga spremenil v sočno z belgijskimi feferoni obogateno enolončnico.

V tem tednu sem dobil tudi prve klice za nakup avtomobila, saj je očitno cena 2900 novozelandskih zelencev, oz. nato že 2700 začela marsikomu bolj ugodno dišati. 3000 NZD je bila res magična meja, ki je tako kot pri nas v prvih dneh Aucklanda, med interesenti povzročila predčasno črtanje iz seznama ožjih kandidatov za nakup. Vseeno ga še vedno nihče ni kupil. Najbolj običajen izgovor je bil, da je avto premajhen. Kar je za tri osebe res bil – izkušeno na lastni koži. Ko sem ga že skoraj prodal so me tipično nezakomplicirani Nemci zavrnili z izgovorom, da ne morejo pravočasno do denarja, ki ga imajo shranjenega v domovini. Tako mi ni ostalo nič drugega, kot da ceno še enkrat znižam na 2500 dolarjev in v zadnjem tednu upam na najboljše.

Začelo se je obetavno…