Prvi teden samostojnega življenja je bil najbolj naporen od vseh. Vsa sredstva za lagodno življenje, smo načrtno kupovali tako, da nam jih zmanjkalo ob našem odhodu na potovanje po južnem otoku. Tistih nekaj nekvarljivih, dolgotrajnih in potencialno uporabnih stvari, pa smo vzeli s sabo potovanje in jih so svojo uporabnost odslužila že davno preden sem se vrnil nazaj na delavsko življenje v Blenheim. Tako sem bil sprva brez hrane in pijače, brez pralnega praška, brez šampona in gela za tuširanje, brez mila, zobne paste, ter drugih sredstev za osebno higieno in tudi brez sredstev za čiščenje kuhinje kot na splošno celega stanovanja. Vse kar sem imel sta bili dve žemljici še iz prejšnjega dne, ki pa sem jih potreboval za malico v službi.
Spal sem bolj malo, saj sem Kriwija pred domačo hišo parkiral v trdnem primežu pozno spomladanske noči in je bila koncentracija svetlobnih snopov sončevega sija že bolj blizu vzhodnemu horizontu kot zahodnemu, ob 8h zjutraj pa sem se že pojavil pred vhodnimi vrati še predobro poznane vinarne. Ko sem se ozl po službenem parkirišču, kjer sem mimogrede zagledal tudi nekaj od prej še nepoznanih prevoznih sredstev, in začel hoditi proti širokemu službenemu vhodu, sem se nečesa zavedel in si tiho pri sebi rekel – Nisem te pogrešal. Toda praznovanje novega leta v Sydneyu, izlet na Fidži, ter v grobem cel mesec daljšega zdomovanja v primerjavi z osebama, s katerima smo popotovanje tudi pričeli, je od mene (in moje zveste prijateljice v zadnjem hlačnem žepu) zahtevalo dodatna finančna sredstva, tako da je bila vinarna, ki nas je prva sprejela z odprtimi rokami, edina logična rešitev za nadaljne 3 tedne. O drugi službi realno nikoli niti nisem razmišljal. Pri No. 1 Family Estate je bilo vendarle prisotno nekakšno varno udobje, saj sem točno vedel kakšne službene zadolžitve me čakajo, prav tako sem se za prihod na delo dogovoril še preden sem pred enim tednom odšel in sem se v ponedeljek, brez da bi bilo potrebno kogarkoli kaj vprašati, enostavno narisal na vhodnih vratih. Koliko časa bi bilo potrebnega za iskanje nove službe in kdo bi me sploh vzel za slabe 3 tedne so bila vprašanja s katerimi se nisem nameraval ubadati. Tako sem stisnil zobe in v retrospektivi teh treh tednov ugotovil, da se mi pravzaprav ne godi prav nič hudega.
V službi sem spoznal nekatere nove obraze, ki so mi v prihodnjih 15 delovnih dnevih delali prijetno družbo pri opravljanju nadvse dolgočasnih opravil. Najbolj zabaven je bil vsekakor Steve. Sicer redno zaposlen Lee-jev oče, je bil vse štiri tedne moje prve delavske etape na dopustu pri svoji sestri v Južnoafriški Republiki, tokrat pa sva se vendarle spoznala. Tako kot Johnny je bil tudi Steve zelo hudomušne naraven. Ravno ko je enemu izmed njiju zmanjkalo trapastih idej so kot lava iz vulkana začele na plan brizgati norčije drugega. Težko bi rekli kdo izmed njiju je bil kokoš in kdo jajce, oz. kdo se je od koga nalezel takšnega obnašanja, vendar hvalabogu, da sta se našla in nam tudi vsem ostalim pomagala hitreje odštevati minute do 16:30 popoldne.
Preostali trije počitniški delavci so bili precej mlajši, mlajši tudi od mene. Bradley in Michelle sta bila sin oz. hčer računovodkinje, ki je bila v našem podjetju zaposlena v sosednji stavbi, kjer se je nahajala tudi vinska klet za naključne obiskovalce, ki so si zaželeli pokušanja novozelandske penine. Stara sta bila 18 in 20 let, ter sta bila nekaterih opravil že kar dobro navajena, saj sta tudi že v preteklih poletjih delala pod Danielovim okriljem. Tretji pa je bil Jason, 18 letni sin firmine čistilke, ki je delati začel že tisti ponedeljek, ko smo si mi ravno začeli ogledovati Francjoževski ledenik. Tudi on je v preteklih letih že nekajkrat prišel na delo k družini Le Brun in je bil navajen na posel. Tako kot prvi dan sem dobil občutek izoliranosti in izobčenosti, vendar samo za nekaj ur, saj sem se kmalu popolnoma vklopil nazaj v družbo in se Johnnyju in Steve-u pridružil v stresanju šal. Prav tako presenetljivo sem odkril, da večina Kivijev še nikoli ni prepotovala lastne države, s čimer so moja pripovedovanja naletela na gorečo pozornost vseh zbranih in prisotnih.
Po končanem prvem delavniku so se šele začele pojavljati v prvem odstavku omenjene tegobe. Preplavljati so me začeli čudno mešani toplo hladni občutki opravljanja vsakodnevnih opravil. Najprej trgovina. Vsekakor je bilo težje vse postoriti sam. Prej je v času ko je šel eden izmed nas v trgovino, drugi že skuhal večerjo, tretji pa opral perilo, tokrat pa je bilo treba vse postoriti sam. Vsekakor pa je bilo samostojno nakupovanje veliko bolj prijetno saj nihče nikoli ni pogledoval pod prste kakšno vrsto sira si kupil. Tako sem kupil zgolj tiste stvari, ki so odgovarjale meni in samo meni, za ceno ki je ustrezala meni in samo meni. In če smo povsem iskreni, se zgoraj opisan postopek, ko smo si trije sočasno razdelili delo praktično nikoli ni zgodil, saj smo se složno vrgli na kavč ali fotelj v dnevni sobi in trmasto čakali drug drugega, koga bo prej zapekla vest po čakajočih opravilih. Na koncu pa je tako ali tako vedno bil samo en zmagovalec – lakota. Tako, da tudi to je je bilo sedaj iz nekega pogleda precej bolje. Stvari se ne bodo opravile same po sebi, moral sem jih opraviti sam in če se kaj ni postrorilo nisem imel nikogar za kriviti razen sebe. Nakupil sem si prehrane kar za vse tri tedne, tako da sem ista opravila čim manjkrat ponavljal. Enkrat sam sem ugotovil, da sem lahko precej nezahteven, saj sem kupil le najosnovnejše stvari, pri čemer je tudi hrana izgubila na svoji pestrosti. Ko kuhaš sam in samo zase, ugotoviš da vložen trud v pripravo neke kvazi kraljeve gurmanske pojedine ni nadomestljiv z užitki, ki se sproščajo ob njenem zauživanju. Enostavno tudi traja predolgo, da sam pripraviš vse sestavine v doglednem času, za kar so bile pred tem na voljo vedno 3 osebe. Vedno so čakala še druga opravila. Nekoliko več časa sem si vzel le v enem izmed prvih dni v tednu, ko sem si skuhal ogromno skledo pikantnega golaža, ki mi je bil zadosten za celotna dva tedna, tako za kosilo kot večerjo, delno zahvaljujoč tudi polenti, ki sta mi jo odstopila Luka in Ana in je čudovito dopolnila manjkajočo željo po kvalitetni prilogi.
Veliko popoldanskega časa pa mi je vzelo tudi oglaševanje našega zvestega Kriwija, ki si je v tem kratkem času že nakopal okroglih
8.000 dodatnih prevoženih kilometrov, odkar smo prvič sedli vanj. Začetno ceno smo sicer najprej mislili postaviti na 3300 NZD, kar 800 dolarjev več od nakupne cene, vendar smo ponudbo nekoliko omilili, saj nam je najlepši del avtomobila – CD avtoradio – izpuhtel v neznane kraje. Začetno ceno smo zato nastavili na 3100 novozelandskih elizabet. Imel sem praktično tri tedne časa da se avta dokončno znebim, tako da sem imel v ceni še nekaj rezerve, če v začetku ne bi bilo zanimanja. Oglase sem nalepil v vseh supermarketih v mestu, v vseh hostlih in ostalih prenočiščih, kjer bi utegnile prenočevati popotniške duše, prav tako pa se je naš oglas znašel na internetni strani, kjer Kiviji množično kupujejo in prodajajo rabljeno robo – na trademe.co.nz. Tako mi ni preostalo drugega kot da čakam…
Službe sem se kar hitro zopet privadil, saj sem bil že v torek v ustaljenem ritmu, ter povsem suveren pri svojih opravilih. Po svojem povratku sem prevzel delo, ki ga je prej opravljal Jaka, torej tresenje steklenic. Razlogov za to je bilo več. V preteklem tednu, ko smo mi uživali v neizčrpnih lepotah te oddaljene pokrajine, so preostali zaposleni opravili večino dela, ki smo ga pred tem še vsi skupaj nastavili. Prav tako je bilo kar na enkrat v firmi zelo veliko ljudi in vsaka malenkost se je zelo hitro storila. Po hitri inšpekciji skladišča sem hitro ugotovil, da sta edina stroja, ki bosta v prihodnje še obratovala s polnim zagonom “Labeler” in “Disgorger”. Odločil sem se za slednjega, saj so bila na “Labeler”-ju že vsa delovna mesta zasedena. Tako mi je vsaj slabe 2 tedna kazalo dobro, da si ne bom z naslanjanjem na metlo nekje v skrivnem kotu skladišča prislužil neusmiljeno smrtonosne poglede našega šefa. Sovražil je, če kdo ni delal na 100 odstotkov svojih zmožnosti, pa čeprav dela sploh ni bilo. Lahko bi še trikrat pomedel celotno skladišče, pa ne bi bilo prav nič bolj čisto. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da ni bilo ne čisto, ne umazano, le zob časa ga je načel že do te mere, da je v kombinaciji s slabo svetlobo potrebne zaradi ohranjanja hladne temperature, dajal izgled nepopravljivo dotrajanega. Vendar jaz sem bil na “Disgorger”-ju vsaj za nekaj časa na varnem. Poleg tega sem lahko cel dan užival v Johnny-jevih vragolijah.
Vikend je bil deževen, tako da se nisem odpravil nikamor, razen v hostle in supermarkete, kjer sem ugotovil da oglasi še vedno nedotaknjeno stojijo na svojih mestih. Odločil sem se da bom v ponedeljek še nekoliko znižal ceno, če do takrat ne bo nikakršnega interesa. Luka in Ana sta konec tedna preživela po svoje in sta bila na splošno zaradi svoje vedno večje utrujenosti bolj malo družabna. Srečevali smo se le občasno v kuhinji in pri kakšnih splošnih gospodinjskih opravilih.
Tako je hitro šel teden spet naokrog. Neverjetno kako hitro je na Novi Zelandiji mineval čas, ko smo enkrat praktično celotne dneve porabili za delo…
Recent Comments