Nova Zelandija nas je vsakič znova presenetila. Ni bilo važno, kaj vse smo že videli: plaže z vulkanskim peskom, tropske plaže, deževne gozdove, s snegom prekrite gore, zelena gričevja, gejzirje in tektonska jezera, velika mesta, neokrnjeno naravo, čudovite zalive in klife in še in še. Nismo si mislili, da nam ta s prečudovito naravo posejana dežela lahko ponudi še kaj… A vendar nas je prav to čakalo že na našem prvem postanku, celoten teden pa nam je ponudil neprecenljiv pogled v izjemno veličino našega modrozelenega planeta.
Iz Blenheima smo štartali v nedeljo zjutraj skozi dolino Wairau, kjer smo se enkrat že peljali, ko smo skupaj z Lukom in Ano šli na potep po narodnem parku Nelsonovih jezer. Naša prva interesna točka je bila zahodna obala, kar je pomenilo, da se nismo nameravali ustavljati, dokler zopet nismo zagledali morja, vendar tokrat na zahodni strani južnega otoka. Vožnja je bila intenzivna, vendar smo kljub temu na “indijsko” stran kopnega prišli šele v poznih popoldanskih urah, ko je ravno zahajalo sonce. In kakšen neverjeten trenutek smo ujeli. Ko smo prispeli do našega prvega postanka smo ob pogledu nad prečudovito naravno stvaritvijo vsi osupli in onemeli. Pokrajina porasla z zelenjem, tudi z najbolj vertikalno postavljenih skal, je v prostrani daljavi mogočnega modrega oceana ravnokar začela objemati sonce za njegov spokojni in neizprosen večerni počitek. Trenutek, ki je od nas neusmiljeno zahteval kratkotrajen postanek ob robu cestišča za ekstenzivnejše raztegovanje zakrnelih okončin ob neponovljivem pogledu na edinstvena naravna bogastva. Pravkar se nam je na obrazu narisal širok nasmešek, saj nam je šesti čut dal slutiti, da je to le začetek izjemnih stvari, ki jih bomo doživeli na poti in da vrhunec šele prihaja.
Od Westporta smo nadaljevali proti jugu in še preden je mrak za sinočnji spanec ukradel zadnje snope svetlobnih žarkov in jih pred
temo skril do jutrišnje zore, smo prispeli do kraja Punakaiki, ki je bolj znanj po svojih klifih v obliki palačink in morskih izpušnih lukenj. Zaradi dvigovanja kopnega vedno višje nad morsko gladino, erozije, akumulacije, preperevanja apnenca, ter drugih naravnih procesov, so se v skalovju ob obali izoblikovali zanimivi naravni liki, ki so spominjali na krožnik palačink naloženih ena na drugo. Druga zanimiva storitev so bile tako imenovane “Blow Holes” – luknje, ki so nastale zaradi izredno velikih sil kot posledica dolgih morskih tokov. Imeli smo srečo, da smo prišli v vetrovnem vremenu, saj so bili valovi še posebej srditi in so z vso silo udarjali v naravne bariere, kar je povzročilo, da jih je izstrelilo tudi po več 10 metrov visoko. Celotna zahodna obala je bolj divja kot vzhodna, nekaj je posledica morskih tokov, nekaj pa zračnih mas, ki z vodo prepojene oblake pripelje do velikega razvodnega gorovja, ki južni otok Nove Zelandije razpolavlja skoraj po celotni dolžini, zaradi česar to območje prejme eno izmed največjih letnih količin padavin na celem svetu.
Do končne postaje tega dneva nam je ostalo zgolj nekaj kilometrov in ker nismo vnaprej vedeli kakšna bo situacija s prenočišči in parkirišči v Franz Josef Glacier smo se ustavili na prvi večji urejeni obcestni površini in prvič prenočili kar v avtu. Prvič in zadnjič, saj se je v tem momentu (in vseh nadaljnjih do jutra) v vsej gloriji pokazala velika neudobnost našega premajhnega Kriwija. Dve osebi sva spali na sprednjih sedežih, ki jih seveda ni bilo možno spraviti v povsem horizontalno lego, saj je na zadnjih sedežih spala še tretja oseba, ki je prav tako negodovala nad neudobjem premajhnega prostora za noge, ko sva spredaj najine sedeže potisnila povsem nazaj, ter se vsaj nekoliko razkomotila. Ker smo spali bolj slabo, smo že dokaj rano zjutraj odhiteli na bližnji ledenik, ki je nosil ime spodaj ležečega mesta – oz. obratno. Zopet je bila to prava paša za oči, saj zase vem, da v poletnem času pred tem še nisem videl tako mogočnega ledenika. Dodatna zanimivost je v tem, da se ledenik nahaja le nekaj 10km od obale in se razprostira na relativno nizki nadmorski višini, vendar so zavetje okoliških gora, lokalna mikroklima in obsežna količina padavin povzročili, da je to eden izmed redkih svetovnih ledenikov, ki se celo povečujejo. Samo nekaj kilometrov po cesti naprej se nahaja podoben fenomen z imenom Fox Glacier, ki pa se zaradi časovne prenatrpanosti ni uvrstil na naš ožji seznam želja in posledično na naš urnik.
Zopet smo praktično cel dan preživeli na cesti. Odločili smo se da čimprej pridemo do Queenstowna, kjer pa si bomo malce bolj
oddahnili in prespali kar 3 noči. Pred tem smo na naši poti na obilico manj znanih a vseeno spektakularnih naravnih znamenitosti, ko nas je cesta vodila od notranjosti do obale in spet nazaj, ter se vmes upočasnila še ob kakšnem razbohotenem ledeniškem jezeru. Večjih krajev na celotni zahodni obali z izjemo skrajnega severa praktično ni. Pravzaprav krajev sploh ni in še tisti na severu so po velikosti primerljivi z večino srednje velikih slovenskih mest. Posledično je bilo tudi prometa na cesti minimalno in kmalu nismo mogli verjeti, koliko kilometrov smo že opravili in kako hitro čas beži, ko si zatopljen v lastne misli, pri čemer ti malo številčen promet ne predstavlja nobene distrakcije v smislu vrnitve iz iluzornega sveta nazaj v realnega. Vse kar je zapolnjevalo naše misli je bila pokrajina pred nami, ki se je hipoma spreminjala pred našimi očmi, praktično vsakih 50 kilometrov. Prisegel bi, da sem bil še nekaj minut nazaj obdan s snežno belimi vrhovi visokoraslih pogorij, ko sem se že zrl v neskončno modrino neizčrpnega Tasmanskega morja in še preden sem v mislih dokončno preračunal verjetnost česa podobnega drugod po svetu, že sem se zazrl v pomirjajočo milino prostranih gozdov, ki so nas v tem trenutku vabili v svoj objem. Še nekoliko naprej, že smo bili nazaj v visokogorju, obdani z deviškimi ledeniškimi jezeri, ki so dajala vtis, kot da jih človeško oko še nikoli ni ozrlo, kaj šele da bi se jih dotaknila človeška roka. Zvečer smo prispeli v Queenstown.
Adrenalinska prestolnica sveta! Kot posledica utrujajoče vožnje preteklih dni smo se zaspanemu jutru hitro zahvalili za gostoljubje, ter ga odslovili v želji po čimkasnejšem snidenju – čakala nas je namreč adrenalinska injekcija ekstremnih športov in avantur. Med prvimi podvigi je bil tako imenovan Shotover Jet. Fenomen, ki so se ga prvi domislili prav domačini in ponuja nepozabno izkušnjo glisiranja na plitvi deroči reki v ozki s strmimi skalami obdani naravni soteski, s hitrostmi, ki dosegajo tudi 100km/h. Celotna izkušnja izgleda nekako takole. Poseben čar doživetju dodajo tudi obrati za 360°, ki jih voznik izvaja v naključnih trenutkih v naključno smer, tako da nikoli ne veš kako se najbolje pripraviti na pljunek mrzle vode, ki nepripravljenega turista strezni kakršnihkoli idej o tavanju misli k drugim težavam. Vožnja je prijetno dolga, tako da se lahko vsak udeleženec lahko ob prijetni okolici naužije tudi nekaj dobrodošlih sončnih žarkov, preden čoln odbrzi nazaj v skalnato sotesko po še drugo dozo potencialnega srčnega infarkta, tokrat z nespremenjeno hitrostjo v smeri proti rečnemu toku.
Queenstown daje vtis, kot da je bilo načrtno narejeno samo z eno idejo. Tukaj so se razvile nekatere najbolj znamenite adrenalinske aktivnosti, ki se dandanes izvajajo po celem svetu. Svoj dom v okolici tega mesta mladih najdeta tako prvi skok z bungeejem, kot tudi prvi spust z Zorb kroglo. V agencijah ponujajo neskončne sezname različnih doživetij, med drugim tudi Ziptrek, Luge, skok s padalom v tandemu, rafting, hydrospeed, canyoning, 4 kolesne off-road safarije, ter izbor po mojem okusu – Canyon Swing. Gre za aktivnost, ki je na prvi pogled precej podobna Bungee Jumpu, s tem da se pri Bungee-ju giblješ le vertikalno, tukaj pa po končanem padcu v velikem loku zanihaš nad kanjonom, ter se na koncu še nekoliko zaziblješ sem ter tja, preden te zopet dvignejo na začetno višino. Celotna izkušnja je zelo navdušujoča tudi zaradi tega, ker lahko sam zbiraš slog spusta v globino, pri čemer si pri večini skokih z gumijasto vrvjo precej omejen. Prav tako za obilico zabave in smeha poskrbijo animatorji, ki so med drugim zadolženi za varnost in se na čase vprašaš, če so med stresanjem šal sploh poskrbeli za vse potrebno, da ne bi kdo zgrmel še malo globlje od predvidenega. Video posnetek mojega skoka se nahaja spodaj.
Samo mesto Queenstown je izredno živahno in pozna se večje število mladih duš, saj je mesto prepojeno z različnimi nočnimi klubu,
pubi, bari, ter lokali s hitro prehrano. Tako sva se z Rokom eno noč odločila, da se pridruživa skupini ljudi na tako imenovanem “Pub Crawl”-u, kjer smo v enem večeru obiskali 6 različnih nočnih lokalov, od katerih pa jih je bila večina na žalost kar prazna. Mislim, da bi imela več sreče, če bi sama odšla v naključen lokal, saj je bila marsikje zabava v polnem zagonu. Posebnost Queenstown-a sta tudi 2 lokala, ki imata temperaturo ozračja nastavljeno pod 0°C. Vso pohištvo znotraj lokala je izklesano iz ledu, prav tako pa so iz ledu narejeni tudi kozarci, ki jih lahko za razliko od vseh ostalih, po končanem popivanju legalno vržeš v steno in pri tem brezskrbno opazuješ, kako se razleti na milijon drobnih ledenih delcev.
Kot na celotni Novi Zelandiji je tudi tukaj okolica mesta dih jemajoča. Povzpeli smo se na hrib v neposredni bližini mesta, ki ponuja čudovit panoramski pogled nad spodaj ležečimi stavbami ob robu v obliki 4 izdolbenega naravnega ledeniškega jezera Wakatipu. Nazaj grede smo se malce polenili, tako da smo za odločili kar za spust z gondolo, želja po vožnji s sankami na koleščkih po asfaltirani stezi na vrh hriba pa je ostala na žalost neizpolnjena saj smo na vrh prispeli prepozno. Po hribu navzdol poteka tudi steza za gorske kolesarje in občasno se počutiš kar v smrtni nevarnosti, ko kolesarji pri spustu z ogromno hitrostjo pridrvijo mimo le nekaj metrov stran oddaljenih hribolazcev.
Enega izmed dni pa smo izkoristili za obisk mesta Arrowtown, ki v zadnjem času bolj spominja na mesto duhov, saj se je večina prebivalcev po tem ko so zaprli rudnike zlata iz mesta odselila. Ob pogledu na starinske stavbe, ki krasijo podobo glavne ulice se človek počuti kot v ameriškem filmu o divjem zahodu. Ogledali smo si muzej novejše zgodovine mesta s poudarkom na rudarjenju, ki pa je bil prikazan na zelo svojevrsten in zabaven način in čeprav mi ni veliko mar do rudnikov zlata, mi je od vseh ogledanih muzejev skupaj s tistim povsem na severu severnega otoka ostal v najlepšem spominu.
Kot že omenjeno smo v Queenstown-u preživeli 3 noči, nato pa smo se urno odpravili naprej proti naši naslednji destinaciji, ki je meni
osebno predstavljala tudi vrhunec popotniških doživetij na Zeleni deželi – Milford Sound. Vožnja do tega po mnenju fundacije The New7Wonders najlepšega fjorda na svetu je bila zopet razred zase. Kmalu po tem, ko smo zapustili mesto, smo se začeli spraševati, če nismo izbrali kakšnega napačnega odcepa in zavili naravnost v enega izmed obeh zamrzovalnih barov. Temperatura je iz prijetno poletnih 20°C skokovito padla na okolico ničle, in ja – snežilo je! Podobna usoda nas je pričakala kar dvakrat. Ko smo se zopet spustili v bolj normalne kraje, ter se mimo kraja Te Anau, kamor smo se zvečer vrnili prenočiti, ob pogledu na še eno izmed prekrasnih ledeniških jezer – jezero Te Anau, spominjali na dogodke izpred nekaj minut, ko je sredi pozne pomladi močno snežilo, si vsekakor nismo mislili, da bomo čez nekaj ur spet v podobni situaciji. Na prelazu do fjorda Milford Sound smo pred tunelom Homer doživeli kar 2 
presenečenji. Eno izmed njih je bila ponovno s snegom prekrita okolica, drugo pa je bilo bolj precej bolj zabavno. Obiskal nas je namreč trop Kea papig, s katerimi smo se prvič spoznali v živalskem vrtu v Rotorui, nato pa smo na njih kar nekako pozabili. Tokrat smo jih doživeli v njihovem naravnem habitatu. In res so prav tako nagajivo razposajene kot so nam bile prikazane v dokumentarnem filmu na severnem otoku. Najprej so se začele prešerno sprehajati po strehi avtomobila, ter z njega lizati led in s kljuni tolkle po pločevinasti strehi, ko pa smo jim ponudili nekaj koškov kruha pa po postale še posebej igrive. Očitno so res zelo inteligentne saj so navajene čakati na eni ali drugi strani tunela, kjer so vozniki primorani stati tudi do 20 minut preden se luč na semaforju ne obarva zeleno. Preden smo se odpravili smo tako z njimi naredili kar nekaj zanimivih slik, na žalost pa so vendarle tako pametne da se ne pustijo božati ali skočiti komu na ramo ali roko.
Doživetje v deželi fjordov je bilo še bolj nepozabno kot za večino ostalih turistov, saj smo imeli izjemno veliko srečo z vremenom. Cel
dan je namreč padal dež, le nekaj minut po našem vkrcanju na ladjico z vodenim ogledom pa se je nebo zjasnilo in ponudilo spektakularen pogled na celo morje naravnih slapov, ki jih ob lepem sončnem vremenu, zaradi pomanjkanje vode ni moč opaziti. Fjord sam po sebi je res nekaj verjetnega in upravičeno se je uvrstil med ožji izbor kandidatov za 7 naravnih čudes sveta. Širok lijakasti zaliv krasijo navpične stene gora, katere dosegajo višine tudi do 1692m (Mitra). Voden ogled nas je peljal vse do stičišča z morjem, ter nazaj po drugi strani, pri čemer smo si lahko ogledali tako imenovan “Seal Rock” – skalo na kateri se sonči večja množica tjulnov, prav tako pa so nas z ladjo zapeljali naravnost v enega izmed slapov. Še pred nekaj trenutki sem s fotoaparatom poskušal ovekovečiti čim večjo površino pokrajine, ko se je kar na enkrat pred mano začela pojavljati nepregledna množica mavric. Rahel vetrič, ki je s strmih sten pršil celodnevno deževje je v kombinaciji s soncem, ki je pravkar pokukalo izza črnih oblakov, predstavljal vrhunec celotnega doživetja na južnem otoku. Taki trenutki so res nepozabni in se jih niti ne da opisati z besedami, niti s slikami, potrebno jih je izkusiti v živo.
Prenočili smo v kraju Te Anau. Tu smo na celotni Novi Zelandiji odšteli največ premoženja za eno nočitev. Prišlo nas je okrog 45 NZD po osebi. Očitno se lokalno prebivalstvo dobro zadeva svoje strateške lege. Obisk v Milford Sound je namreč nemogoče vključiti v itinerarij, če vsaj enkrat ne prenočiš v tem kraju. Bodisi en dan pred ogledom fjorda, bodisi tisto noč po ogledu, tako kot mi. Prvič je bilo začutiti tudi vsaj nekoliko snobovstva, saj se niti en samcat ponudnik ni hotel pogajati za ceno, ter nas je ob vsakršnem poskusu brezkompromisno odslovil k naslednjemu ponudniku nočitev. K sreči je eden imel eden izmed motelov v tistem terminu posebno akcijo, da smo dobili vsaj kolikor toliko znosno ceno, drugače bi za nočitev odšteli še več. Naslednje jutro smo se odpravili do naše zadnje točke ogleda – mestu Dunedin.
Študentsko mesto je eno izmed najbolj živahnih v celotni državi. Prav tako daje vtis kot da je tudi nekoliko bolj revno, nekateri deli mesta pa spominjajo pravšnja geta, ki jih vidiš v filmih. Vseeno smo bili mi nastanjeni na dobri lokaciji, ki nam je odlično služila za oglede v okolici mesta. Od večjih znamenitosti ta regija države ponuja srečanje z albatrosi – zopet nova žival, ki je pred tem še nisem srečal, edini grad na Novi Zelandiji, ki je bolj podoben malo večji vili z lepo urejenim vrtom, ter ulico Baldwin, ki velja za najbolj strmo ulico na svetu z največjim naklonom 19° oziroma, 2,86m horizontalno na 1 meter višine. Izven mesta se nahajajo še Moeraški balvani, ki izgledajo kot jajca dinozavra, zlasti zaradi tega, ker so nekateri izmed balvanov počeni, kot da bi se iz njih dejansko nekaj izvalilo, pri čemer je notranjost kamnov obarvana s precej bolj živimi barvami kot njihova zunanjost. Posebnost Dunedin-a in okolice so še mali pingvini, ki vsak večer v ogromnih številkah pridejo iz morja nazaj v njihova prebivališča, vendar jih mi na žalost nismo opazili, saj smo bili na tisti točki mnogo prezgodaj v dnevu.
Za konec nam ni preostalo še nič drugega kot da odhitimo proti Christchurchu, kjer sem Jaka in Roka odložil na mednarodnem letališču, od koder sta poletela najprej v Melbourne in od tam naprej v druge kraje v želji po raziskovanju neznane Avstralske celine. Mene pa je to čakalo šele čez 3 tedne, tako da sem po dolgotrajnejšem slovesu in podrobnejših napotkih o prodaji avtomobila, počasi splezal nazaj na vozniški sedež in kot skoraj kot polnočni jezdec oddrvel nazaj proti Blenheimu, do katerega sem prišel v poznih večernih urah med nedeljo in ponedeljkom.
V ponedeljek sem se vrnil nazaj na delo k No. 1 Family Estate, tokrat prvič v solo izvedbi…
Recent Comments