7. november ob 8.00 je zaznamoval začetek našega zadnjega skupnega tedna na delu pri No 1 Family Estate. Že od začetka smo bili časovno omejeni, saj sta Jaka in Rok kupila povratne letalske karte iz Brisbane-a za sredino decembra. Sam se vedel da hočem novo leto praznovati ob pogledu na sloviti ognjemet v Sydneyju, za to mi je ostalo še nekoliko več časa, ki sem ga moral kvalitetno porabiti, kljub temu pa bi bilo nesmiselno, da bi začel “solirati” že teden bolj zgodaj in seveda smo na ogled južnega otoka, ki se je začel že ob koncu tega tedna, odšli skupaj.

V službi se celoten teden ni zgodilo nič zanimivega, vse je bilo namreč bolj v znamenju odštevanja ur do našega slovesa. Že vnaprej smo si od Lee-ja priskrbeli priporočilo, na katerem je plemenito napisal, da smo si pridobili kvalitetne izkušnje z delom v tujini. V petek smo po koncu delavnika vse zbrane sodelavce počastili še z nekaj steklenicami piva in čokolado ter piškoti. Za večje kulinarične specialitete masovnih razsežnosti nam je manjkalo tako sredstev, predvsem pa časa in volje.

Večerja 1Tekom teh sedmih tednov smo sicer pripravili tudi marsikatero sočno dobroto, ki se je ne bi sramovali niti kuharji bolj cenjenega ranga. Zajtrki so bili res da bolj kot ne monotoni. Sam sem po trgovinah vse skozi iskal najprimernejšo mešanico kosmičev, ki je kar ni in ni bilo, dokler nisem po vrnitvi z ogledovanjem južnega otoka vse skupaj poslal k vragu in kupil najcenejšo variacijo “Corn Flakes”-ov in zaklel ob odkritju, da sem imel najbolj zmagovito kombinacijo že vseskozi tik pred nosom. Tudi naša kosila niso bila kakršenkoli kulinarični presežek. Ko smo potovali, smo se večinoma ustavljali v restavracijah s hitro prehrano, ki jih na Novi Zelandiji kar mrgoli – tako je v vsakem mestu za vsakim naslednjim vogalom bodisi McDonald’s, Burger King, Domino’s, Pizza Hut, ali kaj približno podobnega. Redko smo se ustavili za bolj kvalitetno kosilo, saj so bili obroki v normalnih restavracijah precej dražji, pa tudi časovno bolj potratni. Ko pa smo delali, so bila naša kosila sestavljena predvsem iz hitro pripravljene hrane prejšnjega dne. Tako smo večinoma jedli bodisi sesekljanega piščanca v sladko kisli, gorčični ali kakšni drugi omaki, bodisi špagete/makarone/polžke/… na carbonara/bolognese/milanese/… način. Za dodatno pestrost in navidezno prevaranje jezika smo obroke kombinirali še z različnimi prilogami, kot so krompir, riž, kuskus, itd…

Smo pa zato jedli zelo kvalitetne večerje, predvsem pa smo vrhunske, neponovljivo zadovoljujoče gurmanske orgazme doživljali obVečerja 2 sobotah in nedeljah, ko smo si namensko rezervirali celotne popoldneve in pripravili kaj res nepozabnega. Za večerje med tednom, smo medtem ko smo pripravljali kaj bolj konkretnega, skuhali kakšno juho iz vrečke, pri čemer so prednjačile kremne juhe dodatno obogatene s svežim mlekom, ki je juhi dal še neko dodatno dimenzijo pestrosti. Od konkretnejše hrane smo še najrajši pripravili prvovrstno odrezan kos rumpsteak-a prepečen na žgočem oljčnem olju odmerjeno do minute natančno in servirano s pestro variacijo različnih prilog, od katerih je največkrat na seznam prišel kar pražen ali pire krompir, saj se nam s čim drugim niti ni ljubilo ukvarjati. Od večjih med tedenskih kulinaričnih vrhuncev velja omeniti še sezonsko solato s piščancem ali grško solato s piščancem (odvisno od osebe). Prva je bila postrežena s svežo zeleno Večerja 3solato, sesekljanim korenčkom, konzervirano koruzo, dvema trdo kuhanima narezanima jajcema, majhno skodelico sveže pripravljenega kuskusa, ter zlato zapečenimi koščki piščanca, mariniranega v oljčnem olju s poprom, soljo, baziliko in peteršiljem, vse skupaj premešano s sijajnim solatnim jogurtovim prelivom in prekrito s tanko ribanim svežim trdim sirom. Ob grški solati pa so se ob pogledu na bogato raznolikost mavričnih barv na enem mestu zacedile sline tudi tistim najbolj sitim neljubiteljem zelenjave. Mešanica rdečih, zelenih in rumenih paprik je v kombinaciji s svežim paradižnikom ali še rajši češnjevcem, ter svežimi kumaricami prelita z ekstra deviškim oljčnim oljem ter pristno domačim balzamičnim kisom, ter posuta z nenasitljivimi koški feta sira vzburila še skrajno jezično brbončico za popolno sožitje okusov ob premikanju meja gurmanskih užitkov. Ob preostalih dneh, ko se volja do kuharskega eksperimentiranja ni prebila prek brazgotin vsakdana, smo si pač pripravili kaj podobnega kot za delavsko kosilo naslednjega dne, s čimer smo ubili dve muhi na en mah.

Vikendaški gostinsko naravnani popoldnevi pa občasno dosegali že kataklizmično božanske razsežnosti. Prvič v življenju smo se naVečerja 4 Novi Zelandiji poizkusili s pripravo ovčjega mesa, ki nam je uspel naravnost fenomenalno. Zajeten več kot eno-kilogramski kos ovčjega stegna smo prebodli z majhnimi luknjicami, v katere smo potem vstavili natančno odmerjene količine na tanke rezine sesekljanega česna, saj smo hoteli doseči čimbolj okusno harmonijo okusov, pri čemer je bilo potrebno paziti, da meso ne bi postalo preveč zasičeno z okusom česna. Stegno smo položili na ploščo, ter ga obdali s svežim krompirjem, drobno narezanimi bučkami in paradižniki, ki so tako mesu kot krompirju dodali še dodatno sočnost. Vse skupaj smo solili, poprali, posuli z različnimi začimbami in prelili z oljčnim oljem, ter skoraj 3 ure pekli na 160°C. Vmes smo vse sestavine redno obračali in polivali z oljčnim oljem, tako da se je meso res enakomerno prepeklo, prav tako pa je krompir ohranil svojo sočnost. Na ta način smo si nedeljsko poslastico pripravili vsaj dvakrat. Prav tako smo si dvakrat pripravili kapesante, ki smo jih prav tako zgolj za nekaj minut rahlo popekli v pečici, pri čemer smo jih pred tem vložili nazaj v njihovo školjko, ter dodali nekaj kapljic vina, oljčnega olja, peteršilja in košček česna. Jaz, kot neljubitelj morske hrane, sem okus školjk skril v popečeni slanini, v katero sem dodatno zavil še nekaj koščkov sira. Ob spet tretji priložnosti pa smo se preizkusili v pripravi zajčjega mesa, ki smo ga ujeli sami, ter smo ga prav tako zelo uspešno pripravili na podoben način kot že zgoraj opisano ovčje stegno. Dodaten problem pri zajcu je predstavljalo le dejstvo, da ga je bilo potrebno oskubiti in očistiti, pri čemer je breme nase prevzel Rok, ter ga obdelal res vrhunsko, da nisi ločil razlike med profesionalnim mesarjem in nedeljskim lovcem s pretežko nogo na stopalki za plin :). Edini problem zajčjega mesa predstavlja neznosen vonj, ki si se je razširil po celem stanovanju ob odstranjevanju kože in notranjih organov, tako da so bili zaradi tega nekoliko pokvarjeni tudi kulinarični užitki, vendar definitivno pozitivna lekcija več za prihodnjič.

V tem tednu sta z delom pričela tudi Luka in Ana. Pravzaprav sta bila kar precejšnja reveža, saj sta imela fizično še bolj naporno delo od našega. Opravljala sta širok nabor del na samih vinogradih, ki so med drugim zajemali najtežjega izmed vseh – t.i. “Bud rubbing”, pri katerem spodnji olesenel del trte z dlanmi zgladiš tako, da uničiš vse vršičke, ki bi se v prihodnosti utegnili razrasti. Problem tega opravila je, da so oleseneli deli trte precej nizko nad tlemi, tako da po dolgem dnevu zelo trpijo spodnje okončine telesa in pa križ. Večino popoldnevov sta tako preživljala precej nedružabno in se ponavadi umaknila v svojo sobo, kjer sta tudi hitro zaspala in si ob daljšem spancu regenerirala moči za naslednji dan. Sta pa imela službo in tako kot nam se jima je ob zagotovitvi redne zaposlitve odvalil ogromen kamen od srca.

Potapljanje v Marlborough SoundsV soboto se je zopet oglasil Jason, ki je tokrat na čoln vzel Roka in mene, nakar smo ponovili vajo prejšnjega vikenda, le da smo tokrat oddrveli še nekoliko bolj proti odprtemu morju, saj je bilo tam školjčišče bolj bogato, nazaj grede pa smo se ustavili še nad potopljeno ladjo, s čimer so Rokovi potopi dobili še dodatne zanimive razsežnosti. Škoda le, da je bilo tokrat vreme nekoliko bolj muhasto in izlet ni dosegel svojega maksimalnega potencialna.

Po zgodnjepopoldanskem pivu ali dveh smo odšli domov, kjer smo ob morskih dobrotah dokončno naštudirali pot jutrišnjega dne…