Ponedeljek se je začel z novo pošiljko neobdelanih steklenic treh različnih vinarn, kar je pomenilo še več dela kot ponavadi. Komaj smo dobro obdelali obsežno pošiljko “Daniel le Brun”-ov, ki smo jih dobili od podjetja Wither Hills, že so nas čakale nove steklenice, katerih imen pa si zaradi manjših količin in popolne apatije nisem zapolnil. To je pomenilo tudi opravljanje meni povsem najljubše naloge izmed vseh – prelaganje steklenic iz lesenih zabojnikov v železne kletke. Do tedaj sem iz prsta že odstranil vse povoje in tudi bolečina je sčasoma popustila, vendar psihične brazgotine so bile vsekakor še vedno prisotne, zato je bilo od začetka prisotne tudi nekoliko več previdnosti. K sreči se ni zgodilo nič dramatičnega, tako da smo po dveh dneh že opravljali svoja običajna dela.
Vsakdanji delavnik so nam prijetno znali popestriti naši sodelavci. Proizvodnja vse skupaj ni štela veliko ljudi, ko smo delali v polnem obsegu, nas je bilo vse skupaj 9. Nekje vmes, ko sta tako lastnik kot menedžer odletela v Francijo na sejem novih tehnologij, pa nas je bilo na delu prisotnih zgolj 7. In res malce drži pregovor, ko mačke ni doma miši plešejo, saj je bil delavnik v tistih dneh opazno manj stresen.
Za glavnega dvornega norčka bi definitivno lahko določili vodjo “disgorgerja” – Joffa, čeprav so ga vsi v službi ljubkovalno klicali kar Johnny. Njegov bogat repertoar različnih fint je vseboval predvsem obmetavanje s zamaški, stresanje šal na račun drugih zaposlenih, kronski dragulj pa je bilo vsekakor norčevanje iz različnih glasbenih skupin in njihovih pesmi po radiu. Zase mirno lahko rečem, da me je popolnoma zasvojil s Foo Fightersi – vsakič ko se je predvajal njihov komad je na antenskem tranzistorju navil glasnost in začel s svojimi norčijami začel zabavati vse okrog sebe. V privatnem življenju je Joff bolj samotarski človek, saj je star že čez 40 in še vedno živi sam s svojim psom v sosednji vasi – Renwick. Rad se pohvali, da vsak večer le sedi na svoji terasi, ter se ob kakšnem hladnem pivu zazre nekam v daljavo, ter odklopi na vse kar mu leži na duši. Delo brez njega bi bilo definitivno veliko bolj monotono in že tako težki delavniki, bi bili še težji. Bil je tudi oseba, ki je ponavadi prva prišla na delo in zadnja odšla, saj je imel s svojo napravo tudi največ predpriprav in pospravljanja. Tako smo tudi mi na koncu delavnika pomagali pometati odteklo vodo v odtoke, pri čemer smo izumljali zabavne tehnike večosebnih načinov pometnja.
Phil je oseba, ki se takoj za lastnikom ponaša z najdaljšem delavskim stažem pri No. 1 Family
Estate, saj pravi da je pri njih zaposlen že več kot 15 let, kar je za novozelandske razmere, ko službe menjujejo hitreje kot srajce, svojevrsten fenomen. On je vodja tako imenovanega “Labeler”-ja, naprave na kateri sem jaz preživel največ časa. Rad rečem, da je imel izurjeno sokolje oko, saj je nepravilno nalepljene oznake in dvojne zamaške zaznal še preden je pogledal steklenico, pri čemer je lahko stal na drugem koncu tovarne. Z ženo že dolgo časa živita v lepo opremljeni manjši hišici na južnem obrobju mesta. Velja bolj za umirjenega in sproščenega človeka, ki se ne ozira preveč na Johnny-jeve norčije, ter pridno vendar prijazno opravlja svoje dolžnosti kot vodja ene izmed naprav.
Lee je samo par let starejši od nas in vendar je že opravljal pomembno funkcijo menedžerja podjetja. Dejansko tudi če kdo ne bi poznal razmer v deželi Kivijev, kar se tiče korupcije, nepotizma in podobnih nečednih poslov, bi takoj uvidel, da je Lee res pravšnji za to delo, saj je zelo vsestransko sposoben. Če bi kdo izmed nas v podjetju ostal dlje časa, bi morda tudi sam prilezel do podobne funkcije, saj se je usposabljal na točno istih delovnih mestih kot mi sami, pri čemer ga je poklicna radovednost in entuziazem prignal do tega, da se je vedno bolj začel ukvarjati s samo mehaniko naprav in podrobnim seznanjanjem proizvodnje žlahtne kapljice, s čimer si je pri lastniku pridobil izdatnejše zaupanje. Kot šef je bil zelo prijazen in ustrežljiv in na naše posebne potrebe, predloge in želje nikoli ni imel kakršnih koli pripomb ali kritik.
Daniel Le Brun je bil strah in trepet vseh zaposlenih. No vendarle ni bilo tako hudo. Kot lastnik in šef obenem je bil večino časa zelo prijazen, pošten in spoštljiv, čeprav je človek ob njem mnogokrat dobil občutek, da z njim ni priporočljivo zobati češenj. Zelo rosnih let je zapustil Francijo, od koder se je najprej preživljal z mučeniškim delom v avstralskih rudnikih. Po nekaj letih je odkril obljudeno deželo Novo Zelandijo. Bil je eden izmed prvih vinogradnikov v državi in poslovno uspešen že od samega začetka. Pred njegovim prihodom v regiji Marlborough, po njegovih pričanjih ni bilo niti ene same trte, sočasno z njegovim prihodom pa so se te kmetijske panoge lotili še nekateri drugi danes prav tako uspešni vinarji. Zna biti tudi zelo zabaven, saj se kot pristen Francoz zna marsikdaj hudomušno ponorčevati iz domačinov. V prostem času je strasten lovec, pri čemer nekje v hribih v bližini Blenheima bogatim Američanom in Rusom za mastne denarje oddaja lovsko kočo, z ograjenim ozemljem, kjer se nahajajo samo prvovrstni primerki za odstrel. Nova Zelandija zaradi prenaseljenosti z divjadjo nima nikakršnih zakonov zoper nošenja orožja in lova na splošno, zato je država več kot raj za lovske fanatike. Pravzaprav so ti domačini še hvaležni če se ti posreči v zmanjševanju populacije srn, jelenov, divjih prašičev, še zlasti pa zajcev, podlasic in oposumov. Po okolici so krožile tudi zgodbice o ljudeh, ki so srne streljali kar s helikopterja, ter jih za bogat izplen več kot 30.000 letno izvozili v Evropske države.
Euis je bila časti vredna sodelavka. Čeprav je opravljala fizično najlažje opravilo, to je zgolj prelaganje steklenic iz hladilne tekočine na tekoči trak je kot mati sedmih otrok takoj po koncu službe odhitela v center Blenheima v indijsko restavracijo na njen drug delavnik. Tam je še dodatnih 6 ur pomivala posodo in pomagala pri drugih kuhinjskih opravil, nato pa je po končanih dveh službah doma še poskrbela za celotno družino. Težave z moževim podjetjem v Indoneziji sta jih z otroci prisilila v to, da se preselita na Novo Zelandijo. Za njo je dokaj žalostna zgodba, saj se že celo življenje prilagaja osebi, ki je ni nikoli ljubila in ki sta bila načrtno poročena, sedaj pa si želi le preskrbeti svoje otroke in jim omogočiti brezskrbno in lepo prihodnost v tej novi s priložnostmi bogati deželi. Kot vsem azijcem, se tudi njej pozna pešanje v znanju angleščine, vendar jo je kljub temu za nemoteno opravljanje vsakdanjih obveznosti govorila več kot suvereno in razumljivo. Oseba, ob kateri si lahko imel samo spoštovanje, ter ki si ji vsako nenamerno nenormalno malo številčno napako rade volje spregledal.
Zadnja sodelavka je bila Hanna, s katero smo se tudi najbolje vklopili, saj je pričela delati sočasno z nami, prav tako pa je imela bogate
izkušnje s popotovanj po svetu in jih rade volje delila z drugimi. Bila je v svojih srednjih 30-ih letih, vendar še brez otrok, tako da je znala biti še občasno hudomušna. Imela je zelo ljubosumnega zaročenca, ki jo je klical skoraj vsakih 15 minut, ko smo jo ob dveh priložnostih povabili na obisk in kozarček rujnega. Njo je gospodarska kriza še najbolj prizadela, saj je v zadnjih 2 letih zamenjala kar nekaj služb, ter tako iz dobro plačane uslužbenke pristala na pozicijo delavke v proizvodnji za minimalno plačo. Čeprav je bila visoko izobražena, ji ni bilo problem poprijeti tudi za minimalno plačano fizično delo, kar je v Sloveniji skoraj nepredstavljivo. Vendar Kiviji so se navajeni že pri rosnih letih odseliti na svoje, ter tako pri močno zrelih letih nimaš druge izbire kot pojesti svoj ponos in si zagotoviti sredstva za svoje preživetje. Na naša povabila ob vikendih se je rada odzvala, mi pa smo na ta način tudi dobili prijetno sogovornico ter poglobljen pogled v način življenja potomcev angleških priseljencev več generacij nazaj.
Nekje sredi tedna sta se vrnila Luka in Ana, tako da je bila slovenska eskadrilja za zavzemanje zelene dežele zopet popolna. Lahko bi rekli, da sta prinesla ugodne informacije z juga, za drugi slovenski naval, ki je sledil čez približno dva tedna, takoj zatem pa sta se že zagrizeno lotila iskanja službe, kar jima je kmalu tudi uspelo. Z delom sta pričela na začetku naslednjega tedna, ter si tako končno oddahnila od finančnega stresa, ki ga je doživljala njuna denarnica.
Ob koncu tedna nas je presenetil Jason, ki nas je povabil na lovljenje školjk na njegovem čolničku, tako kot je pred enim tednom tudi obljubil. Na žalost je bilo prostora samo za 4 osebe, dve mesti pa sta bili že rezervirani za Jasona in Phila. Tako sta ta vikend na lov v Marlborough Sounds odšla Jaka in Rok, sam pa sem medtem šel potešiti svojo hribolazniško žilico, ter odvihral na goro Robertson, ki se na nekaj čez 1000m nadmorske višine, razprostira nad celotno okolico. Pri vzponu je potrebno premagati celih 1000m nadmorske višine, saj se hoja prične povsem ob obali. Na žalost mešanica slabega vremena in nestrateške lege nista ponujala kvalitetnega razgleda, tako da sem bil po končanem vzponu kar malce razočaran nad celotnim dnem, za bonus pa so mi na parkirišču še vlomili v avto in iz njega ukradli še edino stvar vredno več kot 15€ – avtoradio.
Rok in Jaka sta preživela bolj sproščeno dopoldne, saj sta najprej uživala ob Jasonovih gliserskih vragolijah, nato pa se je Rok, medtem ko je Jaka užival v prijetnem novozelandskem soncu,
potapljal in raziskoval še podvodne dragulje te bivše imperialistične kolonije. Izkušnja, ki mu jo zavidamo še nepotapljači. Domov sta prinesla okrog 50 tako imenovanih “kapesant”, ki se za primerjavo v bolj prestižnih slovenskih restavracijah prodajajo za okrog 7€ po kosu. Zvečer smo pripravili pravo požrtijo in čeprav nisem ljubitelj školjk in morske hrane na splošno, se je tak večer po neprijetnem popoldnevu kar prilegel – čeprav mi školjke še vedno niso stekle po grlu.
V ponedeljek se je začel naš zadnji skupni delavni teden na tem koncu sveta…
Recent Comments