Ponedeljek se je zaradi slavja, ki se je zavleklo pozno v noč začel “utrujeno”. Čeprav smo delali vse skupaj šele nekaj dni, se je dan počitka pošteno prilegel za regeneracijo naših obolelih okončin. Čeprav sem zgolj nalagal steklenice na tekoči trak in na njih polagal papirnate pokrovčke, sem tudi jaz čutil posledice življenja običajnega delavca. Če ne drugače, je že 8 ur nenehnega mirujočega stanja z le redkimi prestopi sem ter tja naporno za človeški organizem. Jaka in Rok sta temu primerno še bolj vidno dajala izgled povožene obcestne živali. Prav tako je dela prost dan prišel še kako prav za nekatera vsakdanja opravila.
Med delavnikom je bil naš vsakdan dodobra natrpan. Zjutraj smo se vstajali ob približno 7.00, opravili najnujnejše kopalniške potrebe, pojedli zajtrk in ob okrog 7.50 oddrveli na delo. V službo smo prišli ponavadi točno ob 8.00. Minuta gor ali dol ni igrala bistvene vloge, saj proizvodnja nikoli ni bila v polnem teku do nekje 8.15. Zase lahko povem, da sem v službi gledal le na uro in ob melanholičnih melodijah lokalne radijske postaje “The Rock” odšteval minute do vsake naslednje pavze. Vmes je bil pravi blagor za dušo, ko se je pokvaril eden izmed strojev, saj je to pomenilo vsaj 5 minutno pavzo preden so ga vzpostavili nazaj v normalno obratovanje. Prvi krik “It’s time for Tea” se je zaslišal okrog 10.00 dopoldne. Časa med pavzo je bilo ravno dovolj za poživljajočo skodelico “English Breakfast Tea” z mlekom in kakšno skodelico azijskih “nudlov” z različnimi umetnimi okusi. Zahodnjaški način modernega življenja, ko se ljudje posvečajo bolj delu kot privatnemu življenju, se je najbolj odražal prav na (ne)kvaliteti zaužite hrane. Po pavzi je sledilo najbolj mučno obdobje, verjetno tudi zaradi tega ker je bilo najdaljše in ker so vsi stroji takrat delali na njihovem optimumu. Ob 12.30 je sledilo kosilo. Polurna pavza, ki se za razliko od slovenske malice ne šteje v delovni čas. Tako si postavljen pred izbiro, da lahko delaš naprej in delo ob koncu delavnika zaključiš pol ure pred ostalimi ali pa si vzameš čas za spodoben obrok. Izbira, ki to v bistvu niti ni, saj vse delovodje ustavijo stroje in tudi če bi imel neskončno voljo do telesnega samomučenja, si primoran oditi na 30 minutni počitek. Je pa to odmor, ki je bil vrhunec celotnega dneva, ker – čeprav smo vsak večer za službeno kosilo skuhali nekaj podobnega, ali je bil to sesekljan piščanec z variacijami umetnih omak, ali pa špageti na sto in en način in bi se ob normalnih pogojih vsega že zdavnaj prenajedli – je ta obrok vseboval občutke skoraj kataklizmično orgazmičnih razsežnosti, ko smo povečini zunaj na toplem sončku tiste nekajkrat ugriznili na mikrovalovnem nivoju pogrete gurmanske specialitete. Od 1h do 3h se je potem zopet vleklo, čeprav je bil nasmešek na obrazu zaradi vedno večje bližine konca službe vedno večji. Ob 15.00 je sledil še drugi božanski krik “Tea Time”, ko smo si po istem postopku kot že dopoldne, nekaj koščkov svežega sadja po grlu pomagali s skodelico z mlekom pobeljenega vročega črnega čaja. Ob 16.30 pa je po napornih 8 urah sledil težko pričakovani odhod domov.
Enkrat doma smo se le še vrgli v z rjuho prekrite starinske fotelje. Čeprav je bilo potrebno postoriti še mnogo, nas to ni ustavilo pri popoldanskem počitku in kratkotrajnem brskanju po spletu. Kratkotrajno ne zato, ker bi čutili neko visoko žgočo vnemo po hišnih opravilih, niti ne zato ker bi nas občutek grozne moralne krivde gnal k čakajočim obveznostim, kratkotrajno le zato, ker je bil svojevrsten čudež, če je internet normalno funkcioniral več kot 30 minut skupaj. Še dobro, saj se verjetno drugače nikoli ne bi spravili k drugim zadevam. Najprej je bilo potrebno skuhati večerjo, takoj zatem pa še delavsko malico naslednjega dne. Marsikdaj smo skuhali kar oboje v enem, čeprav smo se temu skušali aktivno izogibati, saj je občutek včerajšnjih ostankov po napornih štiri urah in pol monotonega prelaganja steklenic, še toliko bolj grozen. Zatem je bilo potrebno še pomiti posodo, medtem pa sta drugi dve osebi ali prali perilo, sesali tla, pospravljali sobo, nakupovali v trgovini, … ali pa gledali TV in brskali po spletu… Bolj verjetna je bila zadnja opcija. Velikokrat smo z opravili odlašali, dokler ni prišel konec tedna in smo rajši žrtvovali kakšen izlet, kot da bi se resno utrujeni lotevali ekstremnih podvigov že med tednom.
Zato je bil dela prost dan ta ponedeljek še toliko bolj dobrodošel. Teden je tako kot vsi prihodnji minil v zgoraj opisanem slogu. Posebna dneva v tednu sta bila le ponedeljek in torek, ko so se zvečer po televiziji vrteli resničnostni šovi “The amazing race”, “Celebrity Apprentice” in “Masterchef Australia”. Kako nizkotno smo zapadli…
Ta konec tedna smo odšli na poseben izlet v Hanmer Springs, ki slovijo po svojih prvorazrednih termalnih vrelcih. Spet je bil kraj na zemljevidu bližje kot v realnosti, saj mi v Sloveniji še nikoli ni padlo niti na kraj pameti, da bi se v terme vozil 4 polne ure. Vendar bile so vredne vsako sekundo vožnje, saj je blagodejna aroma gorskega okoliša, ki jo je le redko zmotil neprijeten žveplen vonj naravnih izvirov, pomešana z umetnimi masažami bazenskih filtrov izvrstno vplivala na trenutno psihofizično razpoloženje. Po končanem večurnem odmakanju smo zvečer krenili še proti počitniški prikolici našega sodelavca Phila, ki nas je vljudno prepričal v to, da smo tudi v terme šli že ta konec tedna, saj je bil tudi sam takrat na kratkotrajnem oddihu v bližini Kaikoure. Tako smo se na poti domov spotoma ustavili še pri njemu na sveži morski hrani z žara, ter sočasno pokramljali še z njegovim že vidno okajenim zetom Jasonom, ki je napol v šali napol zares obljubil, da nas bo v prihodnjih tednih vzel na svoj čolnič, ter nas skupaj z njim odpeljal na potapljanje v Malborough Sounds in nabiranje domačih školjk.
Naslednji dan sta se Rok in Jaka odločila za sprehod ob reki parka v centru mesta, ter nedeljsko lenarjenje na kavici v enem izmed bolj prestižno opremljenih lokalov – Raupo. Nekako smo ugotovili, da Kiviji ne delijo iste tradicije hoje na popoldanske kavice, kot marsikatera zahodnoevropska mladina, tako da smo v tem elementu kar nekako izstopali. Jaz pa sem se odpravil na celodnevni kolesarski v okoliške hribe z imenom Wither Hills. Mislim, da sem nekoliko precenil svojo fizično pripravljenost, saj sem skoraj omagal še preden sem sploh prišel do hribov, nato pa me je čakala še konkretna višinska razlika do vrha nekaterih panoramsko bolj privlačnih vrhov. Kljub naporom sem mnenja, da so slike, ki so nastale tisti dan vendarle nekoliko odtehtale povzročeno trpljenje, če ne drugega pa se tolažim s tem, da sem nekoliko izboljšal svoje telesne sposobnosti in zato v naslednjih dneh lažje odšteval minute v službi. Kljub vsemu se za isti podvig ne bi odločil še enkrat in bi rajši tudi sam odšel na nedeljsko lenarjenje ob kakšni osvežilni pijači. Mesto samo po sebi je poseben biser. Blenheim je mirno mestece prijaznih ljudi, kjer se ti zdi da se skoraj vsi med seboj poznajo. Krasijo ga številni parki in prekrasno urejena okolica obeh bregov počasno žuborečega potočka Opawa. Vsebuje vse kar potrebuješ za kvalitetno življenje z številnimi trgovinami, restavracijami, bankami, pošto, knjižnico in drugimi objekti potrebnimi za visok standard bivanja. V neposredni bližini se nahaja tudi manjše letališče, ki služi za povezovanje z nekaterimi večjimi mednarodnimi letališči v državi, zaključenim skupinam pa nudijo tudi panoramske polete nad idilično vinorodno pokrajino Marlborough.
Vikend se je zopet končal prehitro…
Recent Comments