Celoten proces obdelave že ustekleničenega penečega vina je precej bolj zanimiv kot sem si sprva predstavljal.
No. 1 Family Estate večino svojega delovnega časa in resursov porabi za obdelavo steklenic drugih proizvajalcev. Sami v manj obsežnih količinah kot ostali proizvajajo samo 4 različne znamke. No. 1, No. 1 Rose, No 8. in Shooting Star. Več kot 75 odstotkov časa pa se kot že omenjeno ukvarjajo s procesiranjem steklenic konkurenčnih ponudnikov penine, saj imajo na celotni Novi Zelandiji samo oni tehnološke zmogljivosti za tako imenovano obdelavo po tradicionalni metodi, pri čemer jih zato konkurenti tudi primerno poplačajo.
Postopek se začne s prekladanjem steklenic iz lesenih zabojnikov, ki
držijo 600 horizontalno položenih steklenic v železne kletke, ki so malo manjših dimenzij in imajo kapaciteto 500 steklenic. Pri prekladanju je potrebno biti sila previden, saj mora usedlina, ki preostane v steklenicah po procesu fermentacije s pomočjo kvasovk, ostati v vodoravnem položaju. Železne kletke se potem naložijo v elektronsko krmiljeno mehansko aparaturo, ki kletke več dni počasi obrača, tako da so po končanem procesu steklenice obrnjene na glavo. Če je bil proces uspešen bi morala biti vsa usedlina sedaj zbrana v samem vratu steklenice. Nato se kletke odpelje v hladilnico, kjer se steklenice nekaj časa ohlajajo. Ko se jih primerno ohlajene pripelje nazaj v tovarno, se jih obrnjene navzdol potopi v posebno hladilno tekočino, ki vrat steklenice skupaj z usedlino globoko zamrzne. 
Ta proces je dokaj hiter in že po približno 15 minutah so steklenice primerne za nadaljnjo procesiranje. Tokrat se jih pravilno obrnjene položi na tekoči trak, kjer se naprej prvič operejo, ter nato ena in po ena vstopajo v napravo z imenom “disgorger”. Do takrat so steklenice zaprte z običajnim kovinskim zamaškom, ki jih vidimo na steklenicah s pivom. Ko pa vstopijo v to napravo, se najprej mehansko odstrani zamašek. To povzroči, da ogljikov dioksid ujet v penini potisne zmrzlino s celotno usedlino ven iz steklenice. V naslednjem koraku se steklenici dolije nekaj penine, ki je kot posledica prejšnjega koraka odtekla, prav tako pa se penini doda sladkorjev liker in žveplov dioksid. Oboje se doda po specifičnih željah vsakega proizvajalca. Tu se naredi razlika med suhimi, polsuhimi, polsladkimi in sladkimi variacijami vina. Žveplov dioksid preprečuje oksidacijo vina, zaradi česar je vino dlje časa obstojno. Vendar pa preveč žvepla povzroča glavobole, s čimer je praksa, da bolj kvalitetna vina vsebujejo manj žveplovega dioksida. Po dodanih miligramsko odmerjenih aditivih se steklenica zamaši s plutovinastim zamaškom, čezenj pa se doda 
še kovinski navoj, tako da ogljikov dioksid pri transportu steklenice do prodajnih polic ne potisne ven tudi plutovinastega zamaška. Zatem se steklenice fizično močno pretrese, s čimer se aditivi popolnoma zmešajo med seboj. Steklenice se položijo nazaj v lesene zabojnike, kjer se jih nekaj časa pusti, da se zopet segrejejo na normalno temperaturo. V zadnji fazi se steklenice iz lesenih zabojnikov zopet položi na tekoči trak, kjer se najprej temeljito operejo od vrha do dna, nato pa se na njih nanese sprednjo, zadnjo, ter pri nekaterih tudi vratno nalepko. Prav tako se na vrh steklenice namesti papirnat pokrovček, ki se vakumsko stisne, s čimer da steklenici prestižnejši izgled. Na koncu se steklenice še napolni v kartonaste škatle, škatle položi na paleto in povije s folijo, s čimer so pripravljene za transport po trgovinah celega sveta.Večino naše delovne dobe smo vsi trije preživeli na istih delovnih mestih. Rok je prelagal steklenice iz kovinskih kletk v zamrzovalno tekočino, Jaka je steklenice tresel, tako 
da so se vsi dodatki dobro premešali med seboj, ter steklenice polagal nazaj v lesene škatle. Jaz pa sem steklenice iz lesene škatle polagal na tekoči trak pred pralnico in na oprane steklenice polagal papirnate pokrovčke. Po odhodu Jaka in Roka v Avstralijo sem se tudi sam preizkusil v tresenju steklenic in zagotovostjo lahko potrdim, da je to fizično daleč najbolj zahtevno opravilo, jaz pa sem večino časa kot posledica svoje poškodbe iz prvega delovnega dne opravljal fizično najbolj enostavno opravilo.
V tem tednu so bili popoldnevi kar pestro zapolnjeni. Večino našega popoldanskega prostega časa je zavzelo iskanje primerne nastanitve. Iskanje se je izkazalo za večji problem kot sprva predvideno. Večina agentov je najem nepremičnine ponujala le za minimalno vezavo šestih mescev. Ker smo nameravali ostati maksimalno le 2 mesca, je večina opcij za nas odpadla še pred samim ogledom. K sreči nekaj lastnikov tako kot delodajalcev in prodajalcev rabljene robe, svoje ponudbe objavljajo na oglasnih deskah v supermarketih. Nekaj pa jih svoje storitve ponuja kar s plakati in oglasnimi tablami ob cesti. Tako smo našli lastnika štirih hiš, ki so si stale ena ob drugi, tri izmed katerih so bile na voljo tudi za kratkotrajen najem. Po ogledu vseh treh in kratkotrajnem pogajanju za ceno smo izbrali – hiša na 215 High Street bo postala naš novi dom za naslednjih nekaj tednov.
Prikaži večji zemljevid
S tem se nam je vsem odvalil zelo velik kamen od srca in vnesena neka dodatna varnost in pomirjenost. Šele takrat smo se lahko končno umirili od adrenalinsko pestrega popotovanja, ki nas je pripeljalo do tja. Mislim, da smo se šele v tistem trenutku, ko smo se prvi večer vsi skupaj usedli v dnevno sobo, prižgali televizijo in zadovoljno nazdravili s steklenico penine “iz naše proizvodnje”, sploh prvič zavedli do kam smo prišli, kaj smo že pustili za sabo, kaj vse smo že dosegli in kaj vse nas še čaka. Imeli smo službo, stanovanje in avto na drugem koncu sveta! V tistem trenutku me je zaradi izjemnega entuziazma po celem telesu preplavila kurja polt. Do konca tedna smo zasilno vzpostavili tudi internetno povezavo s pomočjo antene na sosedovi (lastnikovi) hiši, ki pa povsem po pravici povedano ni nikoli delala zanesljivo in zadovoljivo, zaradi česar smo se tudi neprenehoma pritoževali. Vendar v retrospektivi je bila to le malenkostna težava, ki bo z leti povsem zbledela v večno pozabo.
Vikend smo preživeli bolj umirjeno. Luka in Ana sta postajala vedno bolj nervozna, saj si še nista uspela zagotoviti zaposlitve, ter posredno napovedala svoj kratkoročen odhod na potovanje po južnem odhodu v upanju, da bo po njuni vrniti več sreče pri iskanju. Napovedi sta kmalu tudi uresničila, ter nas tako za vikend ponovno pustila v originalni družbi zgolj treh mušketirjev. Jaka si je privoščil odmor od stalnega pritiska in za vikend ostal v našem preljubem novem začasnem domovanju, Rok in jaz pa sva morala potešiti najino avanturistično gonjo, tako da sva se odpravila na bližnjo plažo v želji po raziskovanju lokalnih zalivov. Razen nekaj ribičev, ki so na izlivu reke Wairau, na kopno pridno vlekli večje količine bodoče večerje, je bila obala dokaj prazna. Poznalo se je, da smo bili šele na začetku pomladi, čeprav temperature vode niti poleti ne dosegajo ekstremnih vrednosti. 
Ogledala sva si še zaliva Monkey in Whites, ki ju lahko pohvalim kot samo 2 peščeni zrni v puščavi nadnaravno lepih božjih stvaritev. Zdi se, kot da je nekdo naredil selekcijo najlepših manjših zalivčkov in jih vse vrgel na eno lokacijo – v okolico Blenheima. Oziroma bi to lahko to rekli kar za vse naravne danosti, ki jih ponuja celotna Nova Zelandija. V zalivu Whites sva preizkusila tudi svoje nevarovane prosto plezalne sposobnosti – vse z namenom ustvaritve čim lepše fotografije, kar se je na koncu tudi dobro posrečilo.
V nedeljo zvečer je napočil čas za največji športni dogodek na Novi Zelandiji. “All blacks”-i so igrali v finalu svetovnega prvenstva v rugby-ju. Dogodek, ki ima za Kivije enako veljavo kot “Superbowl” za severne američane ali finale nogometnega svetovnega prvenstva za večino preostalega sveta. Njihov nasprotnik v finalu so bili presenečenje prvenstva – obrambno nastrojeni Francozi. Finalna tekma je bila napeta do samega zaključka, ko so domačini vendarle slavili z 8-7, s čimer se je vsesplošno slavje v deželi tam spodaj lahko začelo! Ali pač? V mestu velikosti Kranja pretirane evforije in slavja ni bilo začutiti. Po tekmi smo odšli v lokal, za katerega naj bi veljalo, da je uradno zbirališče oboževalcev nacionalne rugby ekipe, vendar v njem ni bilo več kot 30 ljudi. Precej drugače je bilo v Aucklandu, kjer so navdušeni navijači samovoljno zaprli glavno prometno žilo v središču mesta, plezali na semaforje v križiščih in povzročali vsesplošen kaos od nepopisne sreče po zmagi njihovih ljubljencev. Prav tako smo dobili informacije od Luka in Ane, da je slavje v Dunedinu – mestu mladih – prav tako slavje preraslo v divje zabave, ko sredi ceste zažigali kavče in počeli podobne neumnosti. Le v Blenheimu je bilo slavje na ravni vaške brezalkoholne gasilske veselice. Vseeno nas to ni ustavilo, da z domačini nismo nazdravili in se skupaj poveselili njihovega uspeha. Še sreča, da je bil v ponedeljek državni praznik in dela prost dan…
Recent Comments