Naše izkrcanje je sledilo v poznih večernih urah, ko je zunaj že pritiskala črna tema spomladanske noči. Vnaprej smo rezervirali hostel v kraju, za katerega smo mislili, da je lociran malo bližje Pictonu, kot pa se je na koncu dejansko izkazalo – Anakiwa. Do takrat bi že lahko vedeli, da razdalj ne gre podcenjevati. Čeprav po kilometrih kraja nista bila zelo oddaljena, pa je bila cesta podobna nekakšnemu skupku mornarskih vozlov, neštetokrat prepletenih med seboj. Kar se tiče prenočišč je bil sam hostel – ko smo končno prišli do njega – prvorazreden in škoda, da nismo tam prenočili še malo večkrat, vendar pot nas je silila naprej, natančneje v Blenheim, kjer smo bili prepričani, da nas že čaka služba.
Zopet smo v kraj našega bodočega podaljšanega bivanja prispeli ob vikendu, kar je pomenilo, da iskanje trajnejše zaposlitve ni bilo hipoma omogočeno. Ostalo nam je pa nekaj drugih prav tako zabavnih opravil, za katere dan v tednu ni predstavljal resnejše ovire. Eno izmed njih je bilo iskanje našega srednjeročnega začasnega prebivališča. V tistem trenutku še nismo točno poznali nepremičniske situacije v deželi kivijev, za kar smo potrebovali tudi nekaj več časa. Vse kar smo naredili, smo si ob kratkem sprehodu skozi center mesta zapisali nekaj številk nepremičninskih agentov in kontakte nekaterih obetavnejših posesti, ki smo jih našli na internetu, katere vse smo nameravali poklicati v ponedeljek. Za to nedeljo nam je ostalo le še izvidniško povpraševanje v lokalnih hostlih. Konkretneje nas je zanimalo, kakšne cene ponujajo za bolj dolgoročno bivanje. Vse cene so se gibale nekje med 110 in 150 NZD tedensko, odvisno od kvalitete nastanitve. Najbolj ugodne smo si zabeležili, rekoč da bomo počakali še na rezultate privatnejših bivalnih zmogljivosti.
V ponedeljek smo že takoj zjutraj začeli iskati redno zaposlitev. Najprej smo seveda kontaktirali osebo, ki nam je obljubila delo s trenutkom ko prispemo na južni otok. Izkazalo se je, da so bile to le prazne obljube. Tekom našega bivanja smo skozi pogovore z domačini spoznali, da to niti ni tako neobičajna praksa okoliških delodajalcev. Namreč, ko pride visoka sezona vsako leto kronično primanjkuje kvalitetne delovne sile, zato si nekateri veleposestniki na ta način že nekaj tednov vnaprej zagotovijo večje število ljudi, ki bi jim pomagali pri vsakdanjih opravilih. S tem se je pričela naša druga kraljevska etapa iskanja spodobnega plačnika, ki bi financiral našo radovednost po raziskovanju novih pokrajin. Postopek je bil podoben tistemu v Taurangi, s tem da je bil tukaj še nekoliko bolj obsežen. Pridobili smo seznam lokalnih vinogradnikov in vinarn, ter po vrsti poklicali od prvega do zadnjega. Seznamu smo dodali še nekatere iskalce delovne sile, ki smo jih našli prek spleta, tako da je seznam vseboval okrog 100 različnih kontaktnih informacij… Vse brez uspeha. V sredini oktobra v Novi Zelandiji res ni zlato obdobje za delo masovnih razsežnosti. Vse kar smo lahko storili je bilo to, da smo pri nekaterih poslovodjih pustili svoje kontaktne informacije v upanju, da se bo kmalu pojavila kakšna vrzel v proizvodnji in bodo v kratkem potrebovali našo pomoč.
Ker smo bili še drugič zapored neuspešni, nas je nervoza še dodatno načela in že so se začele pojavljati prve misli o predčasnem odhodu z otoka nazaj domov. Vendar imeli smo še nekaj finančnih zalog, tako bi da teoretično, če bi dihali na škrge, lahko preživeli tudi do sredine novembra, ko bi bili vinogradi že v popolnem zagonu. Odločili smo se, da bomo vsaj en teden porabili še za ogled južnega otoka, nato bi znova poizkusili z iskanjem službe, ter se šele po tem dokončno odločili. Pred nami je bil vsaj še en teden brezskrbnosti in uživanja ob odkrivanju neznanih naravnih in kulturnih zakladov zelene dežele. Začrtali smo si pot po vzhodni strani obale na jug mimo Kaikoure in Christchurcha do Dunedina in potem premik proti zahodu do dežele fjordov in Milford Sounda ter počasen povratek proti severu s postankih v Queenstownu, deželi ledenikov v krajih Fox in Franz Josef Glacier, ter mimo Westporta zopet na vzhod nazaj do Blenheima. Načrt je bil ambiciozen, popotniška žilica že neučakana, zato smo hitro napakirali nahrbtnike, se usedli v avto in odhiteli proti našemu prvemu cilju.
Kaikoura je verjetno z naskokom najlepše mesto v celotni Novi Zelandiji. Neverjetna kombinacija sinje modrega neskončnega Tihega ocena, deviško nedotaknjenih zelenih gričevij in s snegom prekritih vrhov nabrušeno ostrih skalnatih gora daje mestu nepozaben čar, ki mu je prekrasno sončno vreme z nekaj majhnimi puhasto prikupnimi snežno belimi oblački dodalo še češnjo na vrh smetane. Že nekaj kilometrov pred mestom smo se ustavili ob cesti, kjer se je v malo odmaknjenem pravljičnem tolmunčku pod kristalno čistim slapom igrala večja skupina tjulnovih mladičev. Opazovati njihovo igro in učenje novih veščin ob socializaciji z drugimi mladimi vrstniki bi raznežila marsikatero neromantično dušo in res je bilo kmalu spoznati da je ta dežela neizčrpna v svojih naravnih bogastvih. Nepozabne dogodivščine na poti smo zaključili zvečer s prihodom v Christchurch.
Glavno in največje mesto južnega otoka je bilo še povsem v znamenju februarskega
močnega potresa, ki je povsem uničil infrastrukturo v starem mestnem jedru. Tudi v odnosu družbe je še močno zaznati brazgotine, ki jih je pustilo tektonsko premikanje litosferskih plošč v začetku leta. Veliko ljudi se je iz mesta odselilo v lepše kraje, tisti ki so pa ostali pa še vedno pospravljajo in renovirajo ruševine, ki so bile v času našega obiska še množično prisotne. V mestu je bilo veliko tujcev, podobnih nam, ki so pomagali pri različnih gradbenih delih v želji po čim hitrejši rekonstrukciji mesta, ter njegovem ponovnem zagonu na stare ustaljene življenjske tirnice. Kot turisti smo bili prikrajšani za ogled mnogo katerih kulturnih znamenitosti, zato smo se odločili zgolj za ogled mestnega botaničnega vrta in kratko rekreacijo s kajaki po počasno premikajoči mestni reki Otakaro.
V sredo popoldne pa je sledil nenaden preobrat, ko nas je poklical eden izmed delodajalcev, ki smo mu pustili naše kontaktne informacije z novico, da so se za dalj časa odprla 3 delovna mesta. Delo bi se pričelo takoj, ko bi utegnili in še isti trenutek smo mu zagotovili, da se bomo nemudoma odpravili nazaj proti Blenheimu, ter da bomo že v petek zjutraj prišli na dogovorjen naslov pripravljeni na to, da pljunemo v roke in zagrabimo po zahtevanih opravilih. Po prespani noči v Christchurchu smo v četrtek dopoldne na letališču pobrali še druga dva prijatelja (Luka in Ano), ki sta se nam za naslednjih nekaj tednov pridružila na naših skupnih doživetjih. Sprva sta mislila pristati na severnem otoku in si tam poiskati službo tako kot mi, vendar sta se nam na naše prigovarjanje vendarle pridružila in si tako kot mi začela iskati delo v vinogradniški regiji južnega otoka. Skupaj smo krenili nazaj proti Blenheimu, kjer smo si zvečer poiskali začasno prenočišče v enem izmed motelov od koder smo zjutraj mi štartali na delo, Luka pa Ana pa v lov na trajnejše prebivališče za vsaj 5 oseb.
Služenje novozelandske delovne dobe se je vsaj zame začelo dokaj nespektakularno. Na samem začetku so nas naši delodajalci seznanili s kratkim ogledom obdelave že ustekleničenega penečega vina. No. 1 Family Estate je podjetje, ki za praktično celotno Novo Zelandijo po tradicionalni metodi obdeluje z mehurčki obogaten plemenit grozdni sok. Ogled smo zaključili v pičlih nekaj minutah z obljubo, da bomo industrijo že bolj dodobra spoznali tekom našega delovnega obdobja, ter s tem hitro poprijeli za delo. Iz lesenih škatel, v katerih je bilo položenih 600 steklenic, je bilo potrebno te steklenice preložiti v železne kletke. Problem teh lesenih škatel je bil v tem, da se masovno prevažajo s tovornjaki in z viličarjem prekladajo sem ter tja, pri čemer se razbije marsikatera steklenica. Ker so steklenice tesno naložene drug ob drugo, kot tudi ena na drugo, je razbito steklenico praktično nemogoče opaziti. Tako se mi je zgodilo, da sem ob prijemu vrhnje steklenice s prstancom leve roke zaril globoko v počeno steklo spodaj ležeče razbite steklenice. Po samo eni uri dela so me že odhiteli v Blenheimsko bolnišnico, saj je bilo rečeno, da bo potrebno rano šivati. Ko so mi v bolnišnici odvili provizorično povit prst s strani enega izmed delavcev v tovarni, so me zaradi ponovne vzpostavitve pretoka krvi v prst doletele ene izmed najhujših bolečin, ki sem jih kdajkoli doživel. Pred tem prsta zaradi tesno navitega povoja sploh nisem čutil, s čimer se je po mojem mnenju vsa bolečina zgostila v tisti neprijetni trenutek. K sreči je zdravnik odredil samo bolj strokovno nanešen povoj, s čimer šivanje ni bilo potrebno. Pohvaliti moram zdravstvene uslužbence na Novi Zelandiji za njihovo strokovnost in prijaznost, saj so me iz bolnišnice kljub čakalni vrsti po le dveh urah z besedami “It’s on the Kiwi’s” – kar je pomenilo, da je bila zdravstvena oskrba brezplačna! Tako sva se s sodelavcem hitro vrnila nazaj na podjetje, kjer sem nemoteno dokončal 8 in polurni delavnik (na NZ malica ni vključena v delavnik).
Zaradi prihoda obsežnejšega naročila sva jaz in Jaka na delo odšla tudi v soboto, medtem ko so Rok, Luka in Ana ostali v motelu, kjer so skupaj pregledali nekatere nastanitvene možnosti za prihodnji teden. Delavnik v soboto je bil nekoliko skrajšan, tako da je bila celotna slovenska ekspidicija do nekaj čez poldne že v celoti spet združena. Zaradi vikenda je bil za večino nepremičninskih agencij tedenski delavnik zaključen, prav tako se mnogi zasebni ponudniki niso javljali na telefonske pozive s čimer nam ni ostali nič drugega, kot da se za zaključek uspešnega tedna skupaj podamo na nedeljski izlet v enega izmed številnih narodnih parkov na južnem otoku.
Izbrali smo najbližjega in sicer “Nelson Lakes National Park”, ki ponuja bogato pogozdeno pokrajino, ki jo popestrijo številne srednje visoka gorovja in dve prekrasni spodaj ležeči jezeri Rotoroa in Rotoiti. Splezali smo na goro Robert, ki ponuja prečudovit panoramski pogled na stičišče pokrajin Nelson in Marlborough. Na vrhu nam je družbo delalo tudi jadralno letalo, ki je včasih dajalo občutek da se bo zaletelo naravnost v goro in nas tako nekajkrat tudi pošteno prestrašilo. Izbrali smo povratek skozi mesto Nelson, kjer smo naredili kratek postanek za kosilo. Zanimivost te regije je, da je razlika med plimo in oseko med največjimi na svetu, kar še dodatno pride do izraza zaradi počasnega padca obale. Tako je bilo morje ob našem prihodu kar 5 kilometrov oddaljeno od ceste po kateri smo se vozili, ob času plime pa voda sega le nekaj metrov od nje! Kot posledica je bilo ob povratku v Blenheim moč opaziti mnogo na obalo nasedlih manjših čolničev, ki so čakali, da jih plima zopet dvigne v normalno lego.
V naslednjem tednu smo malo bolj konkretno spoznali industrijo in proizvodnjo v kateri smo delali, ter se končno vselili v malce bolj udobno prebivališče…
Recent Comments