V ponedeljek smo torej začeli iskati službo. Že prvi vtisi pa so vzbudili neko temno slutnjo, da morda redne zaposlitve vendarle ne bo tako enostavno najti kot je bilo sprva mišljeno…
Še pred odhodom iz Slovenije smo s prijatelji na hitro preleteli zaposlitvene možnosti, ki jih ponuja ta zelena državica. Vse spletne strani so nakazovale, da s pridobitvijo zaposlitve ni nikakršnih težav, skoraj je bil prisoten že občutek, da delodajalci prosijo, da prideš k njim. Sam sem želel delati v Aucklandu, saj se mi je zdelo, da veliko mesto ponuja tudi največ prostih delovnih mest. Kolega se k sreči nista strinjala, saj bi bilo biti ujet v primežu betona, množic in mestnega prometa res neprijetno. Iskali smo predvsem kraje, kjer je možno delati na plantaži saj je edino taka vrsta dela ponujala, da lahko delamo vsi trije hkrati pri istem delodajalcu. Kot idealna možnost se je prek interneta pokazala Tauranga in ko smo v Google odtipkali še ime kraja in pregledali slike povezane z njim, smo bili strogo determinirani, da je to kraj kjer si želimo preživeti naš delavni dopust.
A realna slika je bila povsem drugačna. Na tem mestu gre pograjati nekatere spletne strani za nekoliko zavajujoče informacije. Navedeno je bilo namreč, da oktobra v regiji Bay of Plenty (katerega glavno mesto je Tauranga) kmetijska industrija na plantažah kivija naravnost cveti. Dejansko pa je to edini mesec v letu, ko dela povezanega s kiviji sploh ni. Pakirnice zaprejo svoja vrata konec septembra, plantaže pa se znova zaženejo šele v začetku novembra. Zaradi velikega števila popotnikov, ki so pred kratkim izgubili službo v pakirnicah so bila zasedena tudi že vsa preostala delovna mesta v predelovalnici rib, tovarni čokolade in podobnih večjih manufakturah. Ne moremo reči, da se nismo potrudili, saj smo skupno poklicali okrog 50 telefonskih številk, ki so bile navedene na spletnih straneh in drugih virih informacij kot ponudniki zaposlitve za delo s kiviji, prav tako smo osebno obiskali velik delež teh plantaž, tudi tistih, ki niso imele navedene telefonske številke – vse brez uspeha.
Po dveh dneh sila intenzivnega iskanja in povpraševanja smo se odločili poiskusiti srečo v kakšnem drugem kraju. Preklicali smo nekaj dodatnih številk v različnih industrijah in dejansko naleteli na navidezni uspeh na vinogradniškem področju. Edina težava je bila, da služba ni bila 100% zagotovljena in da se omenjena vinogradniška regija nahaja na južnem otoku Nove Zelandije. Vendar, ker nismo imeli kaj izgubiti smo sprejeli tveganje in se odločili vzeti pot pod noge, pri čemer smo dorekli še plan poti in postojank, ki ji bomo bolj podrobno spoznali tekom vožnje do južnega otoka. Seznam krajev kot so Rotorua, Wai-o-Tapu, Taupo, Forgotten World, Mount Taranaki in Wellington so dajali vedeti, da nam do konca tedna vsekakor ne bo prav nič dolgčas, s čimer se nam je na obraz, po kratkotrajnem razočaranju zaradi neuspešnega poizkusa pri iskanju dela, spet prikradel zadovoljen nasmešek.
V torek smo se tako iz Taurange poslovili in se ustavili v prvem kraju, ki je zahteval našo izdatnejšo pozornost – Rotorua. Rotorua ponuja popotnikom mnogo in še več, presenetljivo zlasti zaradi tega ker so gabariti mesteca dokaj skromni. Od vseh atrakcij, ki jih obiskovalec lahko obišče smo mi obiskali “Kiwi Wildlife Park”, Maorsko vas in “Agrodome”.
Prva točka na seznamu nas je mučila že dlje časa. V živo smo hoteli videti pravega kivija – ptiča da ne bo pomote. Težava kivijev je v
tem, da so nekje v preteklosti že skoraj izumrli. Ker nimajo naravnih plenilcev jih je evolucija pripeljala do tega, da ne morejo več leteti, praktično sploh nimajo ptičjega perja in kril, kot smo vajeni pri običajnih ptičih, ter se tako prosto sprehajajo po gozdnih tleh. S prihodom človeka na njihov naravni habitat pa so se pojavile težave. Ljudje so s sabo pripeljali mnogo živali, ki kivija napadajo, še huje pa je, da se prehranjujejo z njihovimi jajčeci. V tem elementu prednjači predvsem oposum, ki ga večina Novozelandev prezira in si skoraj narodni heroj, če na cesti kakšnega izmed njih tudi povoziš. Miniaturen živalski vrt ponuja bogat pregled novozelandske faune, osredotočene predvsem na ornitološki del. Tako smo se spoznali z različnimi eksotičnimi pticami, izmed katerih se nekatere pustijo celo božati. Vrhunec obiska sta bila ogled dokumentarca o Keah, ki se je predvajal v njihovi kletki in pa seveda uresničitev želje – ogled živega kivija, ter laboratorija kjer si prizadevajo njihovo število zopet povečati.
Nato smo odvihrali do t.i. “Agrodome-a”, ki je v bistvu kot nekakšno podeželsko gledališče, kjer se odvijajo predstave o novozelandski živinoreji. Pred nekajštevličnim občinstvom se po vrsti zvrstijo predstavitev vseh sort ovac (okrog 16), britje ovce, molžnja krave in predstavitev ovčarskih psov, ki še danes igrajo vitalen del pri ovčereji. Predstava je bila fascinantna predvsem zaradi hitrosti britja ovac, saj jo je animator celo ostrigel v manj kot minuti. Najboljši brivci jih v enem delavniku obdelajo več kot 650, kar znese okrog 45 sekund za eno ovco!
Nazadnje sva z Jakom zvečer obiskala še Maorsko vas, kjer so nam v 4 urah
predstavili vse o njihovi kulturi, zgodovini, navadah in običajih, življenskem standardu, načinu integracije v sodobno družbo, prav tako pa so nam razkazali njihova bivališča, orodja in orožja, ki jih uporabljajo, tradicionalne plese, vojaške vaje, peljali so nas na sprehod skozi gozd, kjer so nam na svojevrsten način opisali njihovo povezanost z naravo, vojaški čoln, večer pa smo zaključili z fantastično obilno gurmansko večerjo o kateri še danes sanjam in je bila definitivno z naskokom najboljši obrok celotnega mojega popotovanja. Predstava je izjemna že iz vidika, ker ni zamorjena in duhomorna, temveč je vse predstavljeno na lahkoten izrazito duhovit način, pri čemer se Maori znajo pošaliti tudi na svoj račun. Zanimiva je bila predvsem re-kreacija prihoda prvih belcev na otok in prvo srečanje z domorodci.
Večerja se je zaključila dokaj pozno in posledično smo tudi pozno nadaljevali z našo potjo. Kmalu po temu ko smo zapustili mesto smo se ustavili v iskanju prenočišča in ker smo hoteli samo prespati, brez da bi sploh raztovorili naš avto, pri nastanitvi nismo bili preveč zahtevni. Še sreča, saj tudi ponudba ni bila izrazito prestižna. Ravno nasprotno, prespali smo v nečem kar bi v civiliziranem svetu z lahkoto zamešali z drvarnico. Zdelo se je kot da je nekdo zaradi pomanjkanja prenočitvenih kapacitet iz vrtne lope odstranil samokolnice, lopate, grablje in kosilnico ter jo preuredil v spalne prostore. Hiška ni vsebovala ničesar drugega razen dveh postelj, ki sta bili milimetrsko odmerjeni za ta prostor. Če bi jih hotel odstraniti, bi verjetno moral porušiti streho, ali pa odstraniti eno izmed sten, kar bi bilo dejansko presenetljivo enostavno. Za eno noč je bilo solidno, važno da smo se naspali, takoj zjutraj pa smo tako ali tako zopet vzeli pot pod noge.
Po Rotorui nas je pot vodila naprej v kraj z imenom Wai-o-Tapo. Celotna litosferska plošča na kateri se nahaja Nova Zelandija je tektonsko zelo aktivna, najbolj pa to pride do izraza ravno na območju približno 30km južno od Rotorue. Ustavili smo se v “Thermal Wonderparku”, ki radovednežev ne pusti ravnodušnih. Območje je neverjetno termalno aktivno, saj se na vsakem koraku iz špranj v zemlji dviga para. Prav tako je tu nahajališče mnogih jezer različnih barv in odtenkov. Enemu izmed njih se dejansko tudi reče mavrično jezero, saj vsebuje najmanj 5 različnih barv, ki se potem razlikujejo še po odtenkih. Najbolj poseben pa je prav gotovo gejzir, ki ga vsak dan umetno vzburijo, tako da bruha dnevno približno ob istem času. To naredijo tako, da vanj zlijejo milnico, kar zmanjša površinsko napetost vode, kar posledično pripelje do izbruha. Če nebi vlivali milnice bi gejzir prav tako bruhal dnevno, vendar je nemogoče določiti kdaj točno, pri čimer bi bili najbolj oškodovani prav turisti. Največja slabost celotne izkušnje je slabost, ki prevzame vsakogar, ki se na tem območju zadržuje več kot 2 uri. Vzrok temu je visoka koncentracija žvepla v zraku, zaradi česar obiskovalec na celoten sprehodu doživlja vonj po gnilih jajcih. Sicer pa je termalni park vsekakor vreden obiska.
Po nadaljnjih nekaj 10 kilometrih smo se ustavili za kosilo in kavo v kraju Taupo. Kraj je znan po istoimenskem jezeru, ki velja za največje jezero v državi in drugo največje v celotni Oceaniji. Pot nas je tako ali tako dolgo časa vodila ob njem, zato posebnega postanka za ogled jezera nismo opravili in smo se takoj po kosilu odpravili novim dogodivščinam naproti.
Pred nami je bila ena izmed najdaljših etap, ki smo jih opravili v enem kosu. Prvič so prišle do izraza tudi vse slabe lastnosti našega
malega avtomobilčka, ki smo ga ljubkovalno poimenovali kar K(r)iwi. Kmalu po tem ko smo ga kupili smo uvideli, da je bil nekoč že zaleten, kar se se je najbolj odražalo v tem, da je imel neporavnan volan. To je v praksi pomenilo, da ko smo vozili naravnost, smo morali volan držati nekoliko v levo. Druga izmed slabosti je bila ta, da je konstantno gorela lučka za ročno zavoro, čeprav je bila spuščena. In pa ob večjih naporih (višjih hitrostih, vožnji v breg) se je Kriwi skoraj vsakič pregrel. Konstanten strah, kdaj na bo odpovedal avto je bil tako prisoten skozi celotno naše popotovanje in k sreči se je na koncu vse srečno izšlo, čeprav smo skupno premagali kar 8.000km! Razdalje v deželi tam spodaj so res ogromne, še bolj pa je uničujoč občutek, da se nikamor ne premakneš. Skoraj celotno območje je povsem neposeljeno in posejano s prekrasno pokrajino, vendar so temu primerne tudi ceste. Čeravno ne morem tožariti nad kvaliteto samega asfalta, pa sta omejitev postavljena pri 100km/h in ovinkasta enopasovnica sila utrujajoča za psiho pri čemer ne poznata milosti niti pri fizičnih bolečinah v sklepih. Prehitevanje počasnih tovornjakov, traktorjev in nedeljskih voznikov je na nekaterih večkilometrskih odsekih popolnoma nemogoče, tako da ti ne ostane nič drugega kot resignirano občudovanje prečudovite naravne okolice. In res je prečudovita! Cesta nas je peljala mimo Nacionalnega parka Tongariro, skozi t.i. “Forgotten World”, kjer na ogromni površini več tisoč hektarjev ni zaznati žive duše, ter do naše končne postaje tega dneva, mesteca Wanganui.
Naslednji dan smo se – po tokrat malo bolj kvalitetno prespani noči – odpravili v Nacionalni park okrog gore Taranaki.
Kot je razvidno na zgornji satelitski sliki je gora tipično vulkanskega nastanka, ko okoli nje ni niti enega samcatega griča ali hriba. Zato je tudi rastlinje na tej gori bolj eksotičnega značaja. Pravzaprav je okolica gore Taranaki ena sama džungla, ki ponuja spektakularne hribolazniške in pohodniške ture. Odločili smo se za približno 3 urno krožno označeno treking stezo na kateri je bilo potrebno občasno premagovati reke in potoke brez mostov in nevarovano plezati po mokrem skalovju ob žuborenju sedmih prekrasnih slapov.Vsekakor nepozabno doživetje, zlasti zame ker rad združujem aktivnosti v pogozdenih okolicah z pravšnjo dozo adrenalina. Popoldne smo se odpravili še do obalnega mesta New Plymouth, kjer smo si malenkost odpočili noge in uživali v enem izmed redkih res sončnih dni brez samcatega oblačka. Zoper smo prenočili v mestu Wanganui.
Pred nami je bila še zadnja postaja na severnem otoku – glavno mesto Wellington. Ker osebno nisem največji ljubitelj velikih mest in sem bolj človek narave, bi morda kdo drug novozelandsko politično prestolnico opisal na bolj senzacionalističen način kot jaz, vendar kljub vsemu mesto ni povsem razočaralo. Nastanjeni smo bili malenkost severno od mesta, saj so bile vse postelje zaradi četrtfinalnih tekem svetovnega prvenstva v rugby-ju vse že davno razprodane. Je pa imelo zaradi tega mesto bolj živahen pridih in tudi prebivalci so bili bolj prešerno razposajeni. Ena izmed večjih atrakcij je vsekakor muzej Te Papa, ki nudi brezplačen vstop na nepreggledno množico razstav različnih tematik. V tistem trenutku je bil razstavljen tudi največji orjaški ligenj, ki ga je človek kdajkoli uspel ujeti. Večina ekshibicij pa je bila povezana z Maorsko tematiko, ki smo jo do tedaj vsi že dodobra spoznali. Odšli smo tudi na brezplačen voden ogled parlamenta. Poudariti velja, da je vseskozi čutiti, da ljudje na svoje politike gledajo s ponosom in spoštovanjem, ter jih tako tudi prikazujejo v javnosti – verjetno posledica nizke stopnje korupcije in visoke kvalitete življenja. Še ena posebnost pa je hrib na katerega vodi starinska gondola (“Cable car”), ki na videz spominja na starinske tramvaje iz filmov o San Franciscu. Na vrhu hriba je Carterjev observatorij, v katerem imajo na zelo zelo zanimiv in laikom prijazen način predstavljene temeljne zakonitosti vesolja, poleg tega pa ponujajo še 2 animirani risanki, ena govori o nevarnostih v vesolju, druga pa o orientaciji s pomočjo zvezd na južni polobli. S hriba smo se spustili peš skozi botanični vrt, kjer so že cvetele nekatere zgodnejše rastline. Na sprehodu ob obali smo prvič v živo videli tudi tjulna, ki je priplaval na kamnito obalo. Po dveh dneh smo se v soboto zvečer vkrcali na trajekt za južni otok.
Mislim da večjih slabosti nisem doživljal niti ob trenutkih ko sem spil preveč kapljic rujnega. 3 ure konstantnega zibanja in valovi tako visoki, da so škropili stekla v 16. nadstropju trajekta in višje! K sreči je bila po televiziji ravno tekma v rugby-ju, tako da sem lahko svoj pogled zacementiral v eno točko in nisem preveč zmajeval z glavo, saj bi bile posledice nepopravljive. Morje med obema otokoma je eno najbolj razburkanih na našem planetu, saj se na zelo majhni ožini srečujeta dve ogromni vodni masi, kar ustvarja močne tokove in posledično močne valove, ki so v kombinaciji z močnim vetrom še bolj ekstremni. Vsekakor neprijetna izkušnja, ki je ne velja več nikoli ponoviti.
Izkrcali smo se na južni otok…
Recent Comments