Naša pot se je začela 24. septembra v večernih urah na dunajskem letališču. Vodila nas je prek Dubaja, Melbourna do naše prve ciljne točke – Auckland, Nova Zelandija. Predvsem dubajsko letališče je izkušnja vredna omembe, saj še nisem doživel ogrevane vode v straniščnih kotličkih in urejen manjši park z ribnikom znotraj stavbe letališča! Dežela bogatih šejkov je opazna na vsakem koraku, saj so hodniki zasičeni z dragoceno robo kot so pozlačeni mobiteli, trgovine z luksuznim nakitom, še alkohol v brezcarinskih trgovinah daje pridih prestižnega nadstandarda. Na žalost je bila možnost vsaj kratkega ogleda mesta za nas že vnaprej izključena, saj izhod iz letališča ni dovoljen za imetnike prehodnih letalskih kart. Poleg tega smo morali na letališču preživeti zgolj 5 ur, kar zaradi pomanjkanja spanca in opazne časovne razlike niti ni bil prevelik problem.
V Auckland smo prispeli 26. septembra ob zgodnjih popoldanskih urah. Prva misel, ki se nam je utrnila – kam je šla nedelja?! 24 ur letenja, 12 ur časovne razlike in 6 prekrokanih ur na letališčih ko sam zase ne veš ali si buden, spiš ali v nekakšnem transu človeku močno načneta psihofizične lastnosti. K sreči nas je v treznem stanju držal adrenalin, prisoten zaradi zavedanja kakšna avantura nas čaka v naslednjih tednih. Mislim, da smo se šele po izhodu iz letališča zavedli, kaj nas je pravzaprav doletelo in v kaj smo se spustili in kar naenkrat se počutiš nag in bos sredi urbane puščave. Takoj zatem pa že sledijo občutki entuziazma in veselja ter hrepenenje po nepozabnih dogodivščinah.
Prvih nekaj dni smo preživeli v Aucklandu in v nasprotju s splošnim prepričanjem niso bili nič kaj prida turistični. Čeprav največje mesto Nove Zelandije ponuja obilico sredstev za potešitev popotniške radovednosti, pa je bilo za naše podaljšano bivanje v deželi tam spodaj potrebno postoriti še marsikaj manj famoznega. Prva točka na dnevnem redu je bila ureditev spodobnega prenočišča za čim nižjo ceno. Naključni gost navajen evropskih standardov hitro ugotovi, da hostli na Novi Zelandiji niso prav nič glamurozni in so vsaj tisti, ki so smo jih mi obiskovali na nižjem standardu kot naši v Evropi in Sloveniji. Cenovni razpon se skozi celotno obdobje obiska države ni kaj dosti spreminjal. Čez palec bi ocenil, da je bilo povprečno za eno nočitev potrebno odšteti okrog 30 NZD, kar nanese nekoliko več kot 20€.
Drugo opravilo potrebno naše predanosti je bilo odprtje bančnih računov in če smo hoteli v deželi kivijev tudi brezskrbno delati, še pridobitev davčne številke (IRD Number). Huraaaa, spet birokracija – kot da je že v domovini dovolj. Vendar pozor! Birokratski aparat drugod po svetu vendarle ni tako požrešen kot naš lastni. Za pridobitev davčne številke je potrebno izpolniti zgolj en sam obrazec in ga poslati po pošti na primeren urad. Tudi izpolnjevanje obrazca načeloma ni preveč zakomplicirano, saj nima veliko stvari, težave lahko povzroča le netipično izrazoslovje in nekateri posebni pogoji, ki lahko vnesejo kratkotrajno zmedo pri naključnem izpolnjevalcu, vendar v deželi prijaznih ljudi ni treba dolgo iskati in prositi za pomoč, saj vsi domačini kot javni uslužbenci prisrčno radi ustrežejo zbeganemu tujcu. Tudi pridobitev bančnega računa ni zahteven proces. Kot že omenjeno sem ga sam ustvaril že prek spleta in nanj nakazal nekaj sredstev, tako da nisem imel več veliko dela še s pridobitvijo debetne kartice in on-line dostopom do računa. Vendar tudi prijatelja, ki sta morala opraviti postopek pridobitve računa od samega začetka nista imela preveč dela. Zopet dobiš občutek, da so uslužbenci veliko bolj prijazni kot podobni uslužbenci drugod po svetu.
Ker sem že nekajkrat izpostavil, da so ljudje na Novi Zelandiji zelo prijazni. In res gre to večkrat omeniti. Ljudje, ki se jim mudi v službo, si brez kakršnegakoli prigovarjanja vzamejo nekaj sekund za pomoč pri iskanju trenutne lokacije in usmeritev v pravo smer. Blagajničarji v trgovinah si za vsakega tujca vzamejo nekaj dodatnega časa in z njim poklepetajo o povsem trivialnih stvareh. Tudi na splošno so ljudje izredno sproščeni in predvsem opazno materialno neobremenjeni. Nihče ne čuti hrepenenja po luksuznih avtomobilih, razkošnih vilah in eksotičnih potovanjih. Vozni park je tako v popvrečju kar za nekaj let starejši kot pri nas v Evropi. Čeprav si za delo v popvrečju vzamejo več časa kot stereotipen Slovenec, uživajo v življenju in cenijo najmanjše malenkosti. Slabe volje, zavisti, nerganja in drugih negativnih karakternih lastnosti pri Kivijih ni bilo zaznati. Kriminala in korupcije praktično ne poznajo – so ena najbolj varnih držav na svetu in med najvišje urvščenimi državami po kvaliteti življenja. Če malce posplošim nekatera opažanja na vse Novozelandce, je zanimivo tudi, da delajo dokler se čutijo sposobni, da za predčasno upokojevanje sploh še slišali niso niti, omenim le v enem stavku. Tako smo v njihovem “Mercatorju” videli močno osivelo gospo, ki bi ji hitro pripisal abrahama in pol, in ki je še vedno pridno zlagala prodajne produkte v izložbene police. Vse to ti vzbudi prijeten občutek zaželenosti in domačosti, v nasprotju z izobčenostjo in strahom pred interakcijo z domačini. Mirno lahko tej državi rečemo – Dežela prijaznjih ljudi.
Še tretje opravilo, ki ga je bilo potrebno opraviti pa je bil nakup avtomobila, ki bi nas živel v dobrem in slabem v prihodnjih tednih. Kot v vseh bivših angleških kolonijah se seveda tudi pri njih vozi po napačni strani. Prva posebnost je tako tudi druga stran volana. Razlog več zakaj smo iskali avto z avtomatskim menjalnikom. Kdo pa se bo lovil v križiščih še z menjalnikom na levi roki in po možnosti še drugačnim vrstnim redom prestav. Dovolj je že stalno gledati in iskati pravilne označbe nad cestami, ter se v prometu pravilno ravnati, saj imajo tudi pravila o prednosti pomešana (ne samo obrnjena, dejansko so malenkost drugačna). Naslednji zahtevan atribut je bil kombi ali karavan. Po potrebi smo hoteli v avtu tudi občasno prespati ter kaj skuhati. Najbolj pomemben filter pri selekcioniranju potencialnih kandidatov pa je bila seveda cena. Kar je bilo vredno več kot 3000NZD je izpadlo v kvalifikacijah. Posledica omenjenih omejitev je privedla do ožjega izbora zgolj treh avtomobilov – dobrodošlo, saj smo imeli natrpan urnik in si nismo uspeli privoščiti obsežnega testiranja širokega nabora prevoznih sredstev. Ker se 2 izmed ponudnikov nista oglašala na telefonske pozive je bila odločitev že skoraj na dlani. Odhiteli smo do tretjega ponudnika in avto tudi stestirali. Vsem bodočim popotnikom odsvetujem način, ki smo ga izbrali mi. Rajši si vzemite malo več časa za premislek, preizkusite več avtomobilov in najpomembneje – peljite ga na mehanski pregled! Za našo situacijo bi lahko dejali, da smo imeli več sreče kot pameti, saj smo kupili slabo robo, ki nam je zdržala do konca in smo jo ob odhodu uspeli celo ugodno prodati. Avto smo po opravljeni testni vožnji in prespani noči naslednji dan tudi kupili in plačali. Postopek zamenjave lastnišva pa je smešno enostaven, saj je potrebno izpolniti zgolj 2 obrazca na eni A4 strani – en da se lastnik odpoveduje avtomobilu in en, da smo mi novi lastniki prevoznega sredstva. Za namene atraktivnejše advanture je bilo avto le še poimenovati… Tudi to je se je kmalu udejstvovalo.
Kljub vsem opravilom pa med premori nismo zanemarjali splošnega turizma. Ena bolj slovitih atrakcij, ki jih ponuja to 2 milijonsko mesto je Sky Tower – najvišja zgradba (stolp) v mestu, ki ponuja čudovit panoramski razgled nad celotno okolico in pripadajočim zalivom. Za adrenalinske džankije ponujajo tudi skok z vrha stolpa, podoben bungee-ju, vendar na način prirejen tako, da se ob nesrečnih okoliščinah ne zaletiš v sam stolp. Drugi izbor iz menija adrenalinske ponudbe pa naključnega nevedneža pelje na sprehod okrog in okrog stopla… na 300m višine! Stolp je sicer ponuja tudi nekatere poslovne prostore, restavracije in bare, tako da je omogočeno daljše druženje, mi pa smo počakali tudi na sončni zahod in naredili nekaj zanimivih večernih in nočnih panoramskih slik spodaj razporostirajoče pokrajine.
V mestu je tudi veliko lepo urejenih parkov, tako manjših kot večjih, ter nekaj zanimivih muzejev od katerih smo obiskali pomorski muzej, ki ponuja zanimivo zgodovino priseljenstva obeh otokov in sočasno tudi posledice človeškega vpliva na razvoj celotnega lokalnega ekosistema. Zanimivo je, da so prvi priseljenci (Maori) Novo Zelandijo odkrili šele okrog leta 1300, kar pomeni, da je bila vse do takrat neposeljena. Dodatna zanimivost je, da Nova Zelandija nima nikakršnih domorodnih plenilcev, kot so volkovi, medvedi, lisice, risov, … niti nimajo nobene domorodne golazni kot so kače, škorpioni, strupeni pajki, itd… Dežela iz sanj! Šele s prihodom Evropejcev so se na otoku zarodili najprej zajci nato pa še raznorazne podlasice, polhi in predvsem njihova največja nevšečnost – oposum. Največja nevščečnost ker se prehranjuje z jajci Kivijev, kar je v preteklosti botrovali temu da so Kiviji skoraj izumrli. Sedaj se močno trudijo, da njihovo populacijo spet povečajo, kar jim v določeni meri tudi uspeva. Pomorski muzej je vsekakor prava izbira za vse zgodovinske in morske navdušence.
Še najbolj zanimiva turistična izkušnja pa je bil t.i. “Dolphin & Whale Seafari”. Vkracali smo se na manjšo ladjo in skupaj s še drugimi
obiskovalci odšli na lov za kiti in delfini s pridihom ornitološke dejavnosti. Samo po določenih vrstah ptičev se lahko namreč locira trenutno nahajališče vodnih sesalcev. Super relaksacijsko doživetje s to pomanjklivostjo, da je bilo za tak izlet kljub lepemu vremenu še malce mraz, dodatno pa je izkušnjo samo za malenkost pokvaril še močan mrzel veter. Ja – glede na to da Aucklanda po zemljepisni širini ustreza južni Italiji na severni polobli, nismo pričakovali tako hladnega vremena. Vreme je vseskozi spominjalo bolj na angleško z malo manj padavin, vendar vetrovnimi in hladnimi oblačnimi dnevi. Tudi poletje v večini predelov države ni strašansko vroče in še tam se temperature redko dvignejo nad 30°C, mi pa smo se ob prihodu spopadali s temperaturami okrog 14, 15°C.
Po štirih dneh v Aucklandu in mirno vestjo glede urejenih razmer za bivanje in delo smo se podali na naš prvi daljši izlet. Sočasno smo se od največjega mesta tudi za vedno, saj smo dnevni izlet končali v poznih nočnih urah v Taurangi, ki je bila sprva mišljena kot naše najbolj zaželeno mesto za preživljanje delavskih dni. Šli smo na izlet skoraj na skrajni sever države, natančneje v gozd Kauri. Tam se razraščajo nekatera najstarejša in najmogočnejša drevesa na svetu. Najprej smo se ustavili v Kauri muzeju lesne industrije, ki predstavlja, kako je ta industrija prisotna že od samega začetka, ter kako je v tem času napredovala tehnologija obdelave lesa. Les je ena izmed največjih novozelandskih izvoznih dobrin in temelj novozelandskega gospodarstva. Po ogledu muzeja smo se odpeljali še nekoliko bolj na sever, kjer smo si gozd tudi v živo ogledali in ostali nemi ob pogledu na te veličastne naravne strukture. Strukture, ker nisem prepričan, če lahko tako mogočnih rastlinam sploh še rečemo drevesa. Eden izmed njih hrani 255 kubičnih metrov lesa – in to sploh še ni največji zabeležen primerek!
Po opravljenem ogledu smo se odpravili nazaj na jug s končnim ciljem Tauranga. Ker je bil petek zvečer, mi pa smo v kraj prispeli okrog 2 zutraj ni bilo nobeno presenečenje, da nas je ustavila policijska kontrola in opravila test alkoholiziranosti. Seveda sem napihal 0,00 vendar glede na to, kolikokrat me je ustavila policija v Sloveniji, si nisem nikoli mislih, da bom podobno doživel že po petih dneh v Novi Zelandiji. Noč si bomo zapomnili po sila nekvalitetnem “indijskem” hostlu iz katerega smo se izselili v najbolj zgodnjih možnih jutranjih urah. Umazana posteljnina, prenatrpanost, tuš ki je spominjal bolj na avtopralnico in neprijetne vonjave so botrovale k temu, da smo našim indijskim gospodarjem hitro posredovali našo zahvalo in se odpravili drugam.
Vikend smo preživeli umirjeno. Službe si zaradi nedelovnika nismo mogli iskati, zunaj pa je pretežno deževalo, tako da razen obiska hriba Mt. Manganui in sprehoda do bližnje plaže nismo imeli veliko od dnevov. Se je pa upočasnjen tempo zelo prilegel za regeneracijo in malo daljši spanec, potreben še zaradi jetlaga iz začetka tedna in malce bolj kvalitetno pripravljeno hrano. Končno smo pridobili tudi malo bolj normalen dostop do interneta, tako da smo lahko brezskrbno kontaktirali ljubljene v domovini. Internetne povezave so po celotni Novi Zelandiji izredno slabo urejene in tudi dostop je bil večinoma precej drag. V modernem svetu informacijsko komunikacijske zasičenosti smo brez njega na žalost težko shajali.
S ponedeljkom smo začeli iskati iskati redno zaposlitev…
Recent Comments