Nova Zelandija – pred začetkom

V tem prispevku je zbranih nekaj najbolj koristnih informacij za vse, ki bi si želeli kdaj odpotovati v Novo Zelandijo, naj bo to povezano z delom, ali pa samo turistično.

Vse se je začelo z željo po obisku in roadtripu v ZDA. Moji prijatelji so že dolgo navdušeni nad to svetovno gospodarsko velesilo in vsemi naravnimi in kulturnimi bogastvi, ki jih ponuja naključnemu obiskovalcu. Sam sprva še nisem bil najbolj navdušen nad idejo o ponovnem odkritju Amerike podolgem in počez, toda ker sem po srcu vendarle popotnik in avanturist, je sčasoma ta ideja premamila tudi mene. Glede na to, da smo bili v času ideje z mojimi prijatelji še vsi v zrelih študentskih letih, smo se soočali z enakimi težavami, kot jih ima vsa preostala bodoča intelektualna srenja. Pomanjkanje časa in finančnih sredstev.

Povsem po pravici povedano je prvi izgovor povsem odvečen. Nikogar v življenju ne mislim usmerjati in mu dajati napotkov, kako naj se spopada s študijem, vendar glede na to kakšna je “življenska doba” povprečnega slovenskega študenta, bi si marsikdo povsem upravičeno lahko privoščil kakšno leto pavziranja ali ponavljanja letnika na račun tega, da spozna svet, določi svoje prioritete, pridobi izkušnje z delom v tujini, razširi svoja obzorja in navsezadnje spozna tudi samega sebe. Mi smo se odločili za nekakšen kompromis med obema skrajnima možnostima. Vse skupaj sem bil odsoten le 4 mesece in še ti so bili v času absolventskega staža, ko so bili opravljeni vsi izpiti in diplomska naloga že praktično pripravljena za zagovor. V retrospektivi bi bilo bolje, če bi si vzel še kakšen mesec več za to nepozabno doživetje.

Drugi izgovor je seveda bolj problematičen. V sodobno naravnanem kapitalističnem svetu se bolj kot kdajkoli uresničuje pregovor “malo para, malo muzike”. S tem seveda ni prav nič narobe, vendar sanje mnogih nesamozadostnih študentov večinoma ostajajo neuresničene. Kot idealna rešitev se ponuja delo v tujini, ki lahko v teoriji zmanjša celotno investicijo le na začetni strošek potovanja (letalske karte, pridobivanje viz, začetna nastanitev, …). Vendar tudi delo v tujini, če ni dovolj obsežno, ne more zagotoviti finančne varnosti ali celo ustvarjanje dobička, kar bo dobro razloženo v prihajajočih prispevkih.

Skratka padla je odločitev za delo v tujini v zaključnih letih študija. Izbrati je bilo potrebno le še primerno državo za tak podvig. Evropa ni prišla v poštev, ker so vse države preveč blizu. To je bila priložnost, ki se pojavi le enkrat v življenju in nismo hoteli zamuditi obiska v kakšni bolj oddaljeni državi, ki jo bo v času zaposlitve mnogo težje obiskati. Tudi ZDA so se nam vedno bolj izmikale. Ravno v tistem času je bila svetovna gospodarska kriza na vrhuncu, kar je pomenilo stečaje, množična odpuščanja, večjo stopnjo brezposelnosti in posledično težjo zaposljivost. Dodaten problem nam je povzročalo dejstvo, da si z delovno vizo, ki smo si jo hoteli priskrbeti mi, v prekršku takoj ko si v ZDA brez službe. To je pomenilo dvoje. Da bi si morali poiskati službo že pred odhodom in da bi morali zapustiti državo takoj ko bi ostali brez službe (pričakovano ali nepričakovano), kar je tudi zmanjševalo naše možnosti o kakršnihkoli roadtripih in podobnih turističnih avanturah. Prav tako je v predtekmovanju izpadla Avstralija, saj Slovenci nimamo možnosti pridobiti običajne delavne vize. Edina možnost bi bila delavna viza, s katero bi se 20 ur na teden morali udeleževati tečaja angleščine. To ni prišlo v poštev.

Ker pa nismo hoteli delati nekje v Ugandi ali Kambodži, sta nam realno ostali le še 2 možnosti. To sta Kanada in Nova Zelandija. Slednja je zmagala zaradi letnega časa našega odhoda. Poletje smo sproščeno preživeli še doma in si ga hkrati z odhodom na južno poloblo za nekaj mesecev primerno podaljšali! Z odločitvijo o destinaciji ter terminskim načrtom pa so na plan začele prihajati prve birokratske ovire.

Prva je bila seveda pridobitev vize. Nova Zelandija na leto izda samo 100 t.i. “Working Holiday” viz za državljane Republike Slovenije. Veliko informacij je dostopnih na spletni strani novozelanskega urada za imigracije. Vsako leto pa jih izdajo točno ob istem datumu na točno isto uro. To je v noči iz 4. na 5. april točno ob polnoči po novozelandskem času.  Osebno ničesar nisem prepustil naključju in sem na spletni strani za pridobitev vize že od polnoči po našem času vsako polno uro pridno klikal osvežitev v svojem spletnem brskalniku. Nekje okrog poldneva se je trud tudi končno obrestoval. Odprla se je nova spletna stran, ki me je peljala skozi celoten postopek pridobivanja vize. Postopek je dokaj standarden za vse tiste, ki imamo izkušnje s pridobivanjem vize še za kakšno drugo državo. Izpolniti je potrebno veliko večino osebnih podatkov, pretekli nekaznovanosti, zdravstveni brezhibnosti in podobno. Po končanem postopku sem obvestil še ostale prijatelje, da so storili podobno. Strošek prošnje je okrog 75€.

Dodatna stvar, ki jo velja omeniti je, da novozelandska vlada od imetnikov viz zahteva, da posedujejo povratno letalsko karto in 2200€ sredstev za osnovno preživetje, oz. namesto povratne letalske karte lahko tudi sredstva v ekvivalentni višini. Sam povratne letalske karte nisem imel, na carini pa tudi niso preverjali mojega finančnega stanja, vendar vseeno je dobro biti previden in pazljiv. Najlažje je s seboj imeti kakšen izpis iz transakcijskega računa.

Prav tako sem si pred odhodom v deželo tam spodaj odprl bančni račun na daljavo in nanj nakazal sredstva. Nisem pristaš jemanja večjih količin gotovine, zato sem vse uredil elektronsko že pred odhodom in res so me sredstva ob mojem prihodu že pridno čakala na uporabo. In s tem se obseg mojih birokratskih opravil tudi nekako zaključi. Dejansko se mi jih je zdelo več ob izvajanju kot opisovanju.

Kako pa je z delom na Novi Zelandiji?

Kaj smo dejansko delali in kakšne izkušnje ob tem bo opisano v prihajajočih temah. Na tem mestu bi rad opisal samo določene splošne stvari, ki veljajo za deželo kivijev. Ne reče se ji zaman dežela kivijev. Sicer ime izhaja iz njihove nacionalne ikone – ptič Kivi, vendar vsekakor ne moremo trditi da imajo kakšno pomanjkanje sadja. Delo na plantažah je daleč najbolj razširjeno. Kiviji, avokadi, češnje, jagode, grozdje, jabolka, … – nepregledna množica različnih sadežev, ki jih je potrebno obirati, saditi, obrezovati, škropiti, predelovati, pakirati, stiskati, polniti, … In večino dela opravljajo tujci na “Working Holiday” vizah! Kdor pa ni ljubitelj sadja – nič hudega. Na splošno dela v Novi Zelandiji ne manjka. Prostih delovnih mest je veliko tako v gostinstvu, kot v gradbeništvu, turizmu in industriji. Zelo razširjen je tudi Au Pair. Kdor ni izbirčen, v NZ nima težav z iskanjem zaposlitve. Mi smo imeli malo več težav, ker smo bili trije in smo hoteli delati skupaj – torej v istem kraju, pri istem podjetju, ob isti uri – vsi trije na enkrat. In tudi to se nam je po začetnih tegobah hitro dobro izšlo. Obstaja veliko koristnih spletnih strani, kjer so zbrane informacije o sezonskem delu na Novi Zelandiji. Naštetih je samo nekaj:

Zadnja spletna stran je med novozelandci tudi zelo razširjena za kupovanje in prodajo rabljene robe (avtomobilov, bele tehnike, računalniške opreme, …), podobno kot pri nas bolha.com

Omenim naj le še, da je minimalna plača v Novi Zelandiji 12 NZD na uro, kar znese nekoliko več kot 7€, pri čemer standard življenja ni tako zelo višji kot v Sloveniji, vendar več o tem v prihajajočih prispevkih.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

You have to be logged in .